Izklopix

Pet minut v prihodnosti…

Počasi dvignem glavo… Zaspano si pomanem oči in poskušam ugotoviti kje sem. Skozi okno sijejo sončni žarki, ki so me pravkar prebudili. Glava je težka. Kot da bi celo noč popival. Spomnim se malo stvari prejšnjega večera. Muzika, pijača, dekleta, fajt… Kaos… Kaj se je zgodilo? Fak!? Kje je…?

»Dobro jutro, Volk,« zaslišim znan glas za mojim hrbtom
»Dobro jutro, Bosanc,« se obrnem na hrbet.

Ja itak, kje drugje bi pa lahko moj cimer bil kot na računalniku. Kot obseden strmi v svoj LCD zaslon in ne zmakne pogleda.

»Jebo te Bosanac v glavo, budala,« se zasmeje. »kolikokrat sem ti že rekel da me ne kliči tako.
»Prav, bo Bosanđeros v redu?« se zarežim. »Imaš kakšen cigaret?«

Naslednji moment dobim v glavo škatlo Marlboro, še vedno pa tipka in klika kot obseden po tipkovnici.

»Fak, stari, ti si zasvojen,« zamomljam ob prižiganju čika.
»Jebiga, vsaj priznam,« mi odgovori.

Počasi vstanem, si popravim boksarke in pogledam v lonček, če je kava skuhana. Ja, lahko bi si mislil, da jo je model skuhal samo zase, mene pa je spet pustil na cedilu.

»Dej nabij malo muzike, mater ti, tole klikanje me živcira,« zavpijem na drugo stran sobe.
»Joj, komaj si se zbudil, že težiš, sram te bilo,« mi odgovori, naslednji moment pa iz zvočnikov zadoni dobro znana melodija…

Ljeto ide, kako si mi ti
Gdje si, s kim si, da mi je znati
Ko li mi te ugrijao
Dok je zimus snjeg padao
Ko li mi te ljubio, grom ga ubioBas me briga gdje si otisla
Ravna ti je Jugoslavija
Bas me briga, nisi dijete
Sve u korist tvoje stete
Samo tvoje, al’ i moje srce boluje

Lipe cvatu
Sve je isto k’o i lani, hej
Samo srce moje i srce tvoje
U ljubavi vise ne stoje

»No, temu jaz pravim muzika. Boš kavo, Bosanđeros?« se posmejem. Vem kako ga jezi, ko ga imenujem Bosanac ali Bosanđeros. Ampak si ne morem pomagati, če sem pa včasih tako zloben…
»Ne hvala, sem jo že spil…« je še naprej odsoten.
»Ma dobro, kaj kurac gledaš spet za ene porniče? Ali si spet na kakšni strani od zvezde?« odgovorim in odmaknem kavo s plina. Mmm, kako lepo diši, samo še mleko in veliko sladkorja…
»Jebeš zvezdo,« zlovoljno odgovori.

Iz ust pljunem prvi požirek kave in začnem kašljati nekaj kapljic, ki so mi zašle v sapnik. Mojega prijatelja Semirja Scorpiona poznam že malodane celo življenje. Skupaj sva odraščala, skupaj brcala nogomet, skupaj hodila v šolo, skupaj špricala pouk, delala neumnosti v šoli in izven nje, skupaj bila izključena, skupaj bila vpisana v drugo šolo, skupaj nadaljevala neumnosti na gimnaziji, a jo vseeno končala, skupaj sva se vpisala na faks, ista predavanja obiskujeva, si deliva sobo in vedno ga je bilo samo nekaj. Zvezda, zvezda in še enkrat zvezda. Crvena zvezda. Kar se tiče tega nogometnega kluba, Semir ni nikoli poznal šale in nekajkrat sem bil priča, ko je premlatil pametnjakoviča, ki je žalil njegovo svetinjo. In v toliko letih sem tudi sam spoznal, da kar se tiče zvezde, je bolje pustiti ga na miru.

»Semir, stari, je vse v redu s tabo?« rečem in mu stopim za hrbet ter se naslonim na njegovo pisalno mizo.
»Nekaj sem odkril med hekanjem,« reče…
»Pomoje je spet kakšna neumnost,« se zasmejim. »Dej, umiri se s tem računalnikom in se ga greva napit, današnja predavanja lahko izpustiva.«

Flosknem ga po hrbtu. Tudi to sovraži in tole dejanje ga vedno pripravi do tega da vstane in se prične »tepsti« z mano.

»Nene, poglej. Tole lahko sproži revolucijo srfanja po netu. Reci mi da sem zmešan, ampak mislim da sem odkril način kako se lahko utelesiš v internet in beseda srfanje dobi čisto drugačen pomen…«

V trenutku sem tudi jaz buden. Semir je že od nekdaj sanjal o tem, zato pa tudi študirava računalniški inženiring in virtualno resničnost, toda še najbolj so se pojmu ‘utelesiti se na medmrežju’ približali glupi Japonci, ampak še pri njih gre samo za zelo realističen vpogled. Enkrat sva ga preizkusila. Bila sva na predstavitvi Virtual reallity 1.02. in čakala 12 ur da sva prišla na vrsto, ampak se je več kot splačalo. Po celem telesu ti nadenejo senzorje, na oči dobiš očala, računalnik pa meri vsak tvoj odziv, vsak gib živca, mišice, vsak trzljaj z očmi. Dobesedno vse in vse to zelo realistično prenese na računalnik, ki ti potem simulira virtualno resničnost. Tako sva se takrat prvič in zadnjič zmlatila na živo in mrtvo v igrici Tekken. Spomnim se vsake podrobnosti. Dobesedno vidiš in čutiš udarec ki ga dobiš v glavo, okoli tebe pa fantastična pokrajina, da imaš zares občutek kot da si v videoigrici. Vendar je VR rezultat let in let raziskovanj uglednih japonskih znanstvenikov. Zdaj pa je moj prijatelj odkril stvar, ki VB celo prekosi? Pogledam na ekran in se glasno zasmejem.

»Ma dej, Bosanac, ne seri! Kaj delaš na tej strani? Na njej sva ga srala deset let nazaj, dokler se ni sesula zaradi preobremenitve,« se režim

Ampak Scorpionov obraz je smrtno resen. Obrne se proti meni, mi vzame cigaret iz rok in nekajkrat potegne.

»Zjutraj, ko je gospod Alex Volk veselo spal, sem se po naključju spomnil na Izklop. Dobra spletna stran je bila in spomni se, da sva bila internetna brezdomca, ko se je sesula in nisva imela kje srfati. No, danes jo je browser spet odprl. Na prvi strani kup nekih opozoril. Da lahko srfanje po tej strani temeljito spremeni naša življenja, da vstopamo na lastno odgovornost in bla, bla, bla…. Saj veš, vedno isto sranje. In kliknem gor in opazim, da se ni veliko spremenilo. Strežnik je očitno čisto nov in svež, ker nisem še bil na strani, ki bi šibala tako hitro. In zaenkrat so samo trije prijavljeni člani. Ja, okej, z mano štirje…«
»Dej, povej bistvo,« ga prekinem
»Stari, mlatil sem sem se z Gorom in fukal z Jenno Jameson,« mi odgovori s smrtno resnim glasom.

Padem v histeričen smeh. Resnično, mojemu prijatelju Scorpionu se je dokončno zmešalo. Resnično.

»Fak, Bosanđeros… skoraj sem ti nasedel. Dej, pizda, Eddie je odprl bar že dve uri nazaj in midva namesto pit pivo zgubljava čas tukaj v tej pofukani sobi,« se hihitam.

Ampak Scorpionov obraz je smrtno resen… Pričakoval sem, da bo tudi on prasnil v smeh, ampak njegov obraz je kamnit. Ponavadi se razvedri, ko opazi da sem dejansko nasedel, ampak tokrat ostane smrtno resen.

»Ok, če je vse plod domišljije, odkod mi potem tole?« odgovori in sleče majico.

Poln je modric in šele zdaj opazim, da je tudi v obraz modro-vijoličen in da mu tudi iz nosnic sili kri.

»Nekaj fajn udarcev sem dobil, ampak sem finiširal prasca. Z ognjem,« mi zasika.
»Ej stari, ti nisi normalen. Semir, zbudi se, to ni resnično!« ga zgrabim.

Zdaj se mi vrne spomin. Pila sva v baru študentskega naselja, pri Eddieju in igrala biljard. Oba sva bila fajn nalita in krogle so letele povsod naokoli, samo v luknje ne, vsaka njegova ali moja zgrešena poteza pa je izzvala salve smeha pri obeh. In tako sem totalno zgrešil felšanje bele krogle, ki je zaradi tega odskočila in pristala za mizo, kjer sta sedeli dve dekleti in klepetali ob kavi. Že sem hotel iti do mize, da bi pobral kroglo in se opravičil, ko me je Scorpion odrinil in odfrajerišil do njiju. Spomnim se samo še tega, da sem si zamrmral, da se tole ne bo dobro končalo, šel sem do njiju, Scorpion se je namreč kar povabil k mizi in Eddieju naročil še eno pivo, se opravičil v njegovem imenu in ga poskušal odvleči proč. Kot da bi si domišljal da mi bo uspelo. Semir je pač Semir in ko zagleda ‘meseke’ (kot on reče), se ne pusti odgnati. No, vse lepo in prav, če tema dvema dekletoma dejansko ne bi težil. Na koncu se spomnim, da je ena od njiju – Tina, rekla da je zdaj prišel njen fant in da bova že videla hudiča. V normalnih okoliščinah bi se seveda oba še enkrat opravičila in odšla, tako pa se je Scorpion začel peteliniti da se on nikogar ne boji, fant te Tine ga je seveda kresnil po nosu, Scorpion njega nazaj in fajn sta se zravsala. No, v bistvu bi se še bolj, če ne bi vmes posredoval Eddie. In ko pride do pretepa v njegovem baru, Eddie ne pozna šale. Najbrž dovolj pove dejstvo, da je bil pred leti celo državni prvak v boksu. V težki kategoriji. No, malodane z eno roko ju je spravil narazen, meni pa namignil naj Scorpiona spravim domov. Potem se tudi sam ne spomnim ničesar več.

»Se res ne spomniš? Sinoči si se mlatil pri Eddieju. Od tam ti te modrice. Semir, dej, ni več smešno. Zgini v kopalnico in se uredi.«

Ko on začne pretiravati… Jooooooooooooooj…..

»Kar smej se, Alex, kar smej se. Pridi, pokazal ti bom,« mi pomigne

Ok, če je hec, potem naj bo hec do konca. Pripeljem si usnjen stol in spijem kavo do konca. Da vidimo to čudo spletne strani.

»Kliknem?« zarotniško vpraša Scorpion
»Maj ja, kurac, daj, klikni že…« nestrpno odgovorim.

Nadeneva si očala, ki dajejo vtis virtualne resničnosti, ko si jih nadeneš, imaš zaradi narave njihovega delovanja občutek, kot da te je spletna stran dejansko »potegnila« vase, ko gledaš film ali kaj podobnega pa je občutek takšen kot da bi… khm… Kaj pa vem… Gledal ribice v akvariju . Mogoče je to še najboljša primerjava.

Pred očmi nama zasije ogromen napis WWW.IZKLOP.COM. Waw, dobra predstavitev. Dolgo me ni bilo na tej strani, res sem jo pogrešal. Prepovedi… Pravila… Ok, nič posebnega. In končno sva na strani.

»Kdo je zdaj lastnik?« vprašam prijatelja zdraven.
»Mislim da še vedno Bandrej,« odgovori.

Stran se ni veliko spremenila. Še vedno je tukaj Oceni me. Očitno bom moral spet uploadati svojo slikco in vnovič postati Izklopljen tip. No, ikone osebnih nastavitev so se spremenile, na prvi strani pa je po novem samo pet linkov. In ostalo? Vse po starem…

»Ja in kaj zdaj?« sem nestrpen.
»Počakaj… Kaj bi rad delal?« me potolaži Scorpion.
»No, če sva že tukaj, bi rad nategnil Jenno,« se zarežim.
»Nisi za en Mortal combat?«
»Ajde…« se vdam. »Pohiti, jaz bi šel ven…«

Ampak neko bistveno razliko pa Izklop le ima. Scorpion klikne na link – preizkusite se v Mortal kombatu in stran se v trenutku odpre. No, mogoče tudi zato ker je zaenkrat uploadinih samo nekaj deset linkov. Izbereva like. Scorpion izbere Scorpiona. Ja, itak. Sam kot ponavadi vzamem Johnny-ja Cagea. Folx ga ne mara kaj preveč, ampak če se naučiš delati z njim, potem je najboljši lik. Ok, če ravno ne naletiš na Scorpiona, ki ga upravlja Semir.

Borba… Krvava, ampak adrenalinska igrica. To je pa tudi vse. Dvakrat sem premagan, dvakrat finiširan in to je vse. Snamem si očala.

»Semir,« ga pogledam. »Upam da je dovolj heca. Zgini v kopalnico, potem pa te pokrpam in ga greva pit…«
»Ne more biti res,« mi odgovori. »Zjutraj je bilo vse drugače. »Znašel sem se v igrici. Resnično sem se mlatil. Brez senzorjev. Samo s temi očali. Res sem se!«
»Dej, Semir… Preveč buljiš v ekran, potem pa zamešaš stvarnost in iluzijo. Batine si dobil sinoči v baru. Dej, greva ven…« ga potolažim

Dejansko je razočaran… Takšnega sem ga videl samo še takrat, ko se je razšel z dekletom. Ali je odločen da bo svoj hec pripeljal do konca, ali pa… Ah, klinc, greva ga raje pit. Slišim kako Semir v kopalnici premetava stekleničke in išče alkohol. Samo zasmejem se, prižgem čik in pobrskam po Scorpionovi mapi yugo muzike. Evo, ta bo prava… Kliknem in zaprem oči od užitka…

Pokupimo boje koje padaju sa neba
Dovoljan je dodir, samo to nam treba
Zaboravi na juce, hajde pogledaj u sutra
Videces da zelis, videces da mozes.
Odgovori koje trazis nisu bas daleko
Pogledaj u sebe, pogledaj u sebe
Neka tvoja glava bude samo tvoja briga
Ne daj da joj govore, neka sama otkrije. Igra rokenrol cela Jugoslavija
Sve se oko tebe ispravlja i savija…

»Igra rokenrol, cela Jugoslavija,« se zasliši Scorpionovo nečloveško dretje iz kopalnice. Zasmejem se sam pri sebi. Če nekdo na tem svetu nima posluha, je to zagotovo moj prijatelj Scorpion.Čez dobrih petnajst minut sva že na poti proti najboljšemu baru na svetu – Eddie’s bar. Eddie je v bistvu en tak poseben patron. Baje da je leta in leta študiral na faksu, naredil na stotine pizdarij, ampak nikoli ga niso vrgli ven, ker je kot boksar zastopal šolo in bil pri tem presneto uspešen. Bil je vroče jeze in marsikdo jo je hudo skupil, ko ga je poskušal provocirati. No, potem pa je spoznal, da študija ne bo nikoli končal, boks pa mu je zdravnik strogo prepovedal zradi prepogostih poškodb glave. In bojda se je takrat totalno spremenil, od sloga življenja do karakterja, z vodstvom študentskega naselja se je dogovoril za bar in od takrat naprej živi umirjeno življenje barmana. Dela od jutra do večera, vedno je nasmejan, nihče ga še nikoli ni slišal da bi se pritožil… Pravi super človek v glavnem. Je pa vsekakor res tudi to, da mu bar nese lepe denarce in tudi zato se prevaža okoli z leonom cupro.

Into the distance, a ribbon of black
Stretched to the point of no turning back
A flight of fancy on a windswept field
Standing alone my senses reeled
A fatal attraction holding me fast, how
Can I escape this irresistible grasp?
Can’t keep my eyes from the circling skies
Tongue-tied and twisted Just an earth-bound misfit, I

Bar je seveda kot vedno poln študentov, zrak pa nasičen s cigaretnim dimom, sliši se klepetanje, nazdravljanje študentov, ki so pravkar položili ta ali oni izpit, nekaj jih je že na smrt pijanih, spet drugi si delajo zapiske, ali pa samo zabijajo čas. Pri Eddieju je za vsakogar prostor in to je tudi edini prostor v študentskem naselju, kjer je vsak študent samo in zgolj študent. Nič drugega. Tukaj ni starih bajt in brucev. Tukaj so vsi enaki pred zakonom, kot rad reče Eddie.

»Dobro jutro, petelinčka,« naju stoje pozdravi s svojim značilnim nasmeškom na obrazu
»Dobro jutro, stari,« odzdravim. »Dej sem dve veliki, rešil mi boš življenje. Pa še zase eno nalij.«
»Volk, tebe bo pobralo od tega piva, pizda, samo od tebe bi lahko živel,« se smeje Eddie, ko postavi na našo mizo tri velike Heinekene in prisede.
»Ma jebeš to, stari, tako ali tako bomo umrli. Ajd, čin…« mu odgovorim in nagnem steklenico.
»Ej, Čaušević, kaj je pa tebi, držiš se kot da so ti umrle vse koze,« dregne Eddie Scorpiona.

Pa ne, no… Kot da vsega ne bi imel že dovolj, je Semir zdaj zaslišal še svoj priimek. To pa je nekaj kar on najbolj sovraži. Bolje da mu rečeš Bosanac, kot da ga pokličeš Čaušević. Seveda pa se proti Eddieju tudi on ne drzne kaj preveč sikati, tako da je bil mrk pogled izpod obrvi zanj povsem razumljiv.

»Okej, okej, dej, sori, stari… Pa ne se sekirat zaradi Tomija sinoči. Vedo vsi da je budala, misli da je dekana za jajca prijel, ker hodi z najlepšo mačko daleč naokoli. Veš kakšno ime si je nadel?« ga potolaži.

To pa moram slišat…

»Triceps!« se zareži Eddie. »A si lahko misliš?«

Skupaj z Eddiejem padem v glasen krohot tudi jaz, samo Scorpion ostane smrtno resen. Pa kaj zavraga mu je danes, pa ne da ga res tako mori to, da mu ne verjamem. Ali pa to, da mu hec ni uspel kot bi moral. Ali je res vmes sinočnji fajt?

»Ajde, fantje, jaz moram delat,« reče Eddie in odide nazaj za šank.
»Dej no, pizda ti čorova, Bosanac. Nehaj se trmit…« dregnem prijatelja pod rebra.
»Saj ni to, » mi zamišljeno odgovori in hkrati odstrani svilen šal Crvene zvezde. »Poglej tole liso na vratu, jo vidiš? Še Eddie nima tako velikih dlani, kaj šele ta jebeni Triceps. Od kod sem jih dobil?«

Pogledam si od bliže. Hm, zares nenavadno. Sledi treh in zelo debelih prstov. Škoda ker ne študiram medicine, ampak neka logična razlaga mora biti.

»Se spomniš finte, ko te Goro z dvema rokama zgrabi za vrat, z drugim parom pa te pribija na gobec? Samo on je lahko to naredil,« mi zasika.
»Ah dej no… Semir…« zavzdihnem, nato pa obmolknem kot da bi me kdo zgrabil za vrat….

Kakšne noge, kakšna ritka, kakšna postava… Dolgi in ravni lasje do pol hrbta, športna kapa na glavi… Ravno prava postava… O mater… Tako lepega angela pa že dolgo ne. Postavi se ob šank in Eddie ji s širokim nasmehom postreže velik kapučin. Polije ga s sladkim grehom, zbije par šal in začne točiti pivo.

»Eddie!?« zavpijem.
»Samo malo, stari, takoj bom nazaj,« odvrne skozi barski hrup.

Jaz jo opazujem, kako se smehlja, ko si z žličko nosi peno v usta. Lepo poravnani, beli zobki. In ko se nasmehne… O mater… Kar pozabim na Scorpiona, ki zamišljeno strmi v daljavo in premišljuje kaj se mu je zgodilo zjutraj.

»Reci, Alex,« me iz sanjarjenja zbudi Eddie.
»Stari, ta punca…« pomignem z očmi proti lepotički.
»Ne. Alex, ne! Ne delaj tega. Psihologijo študira, v dveh besedah te bo zjebala. Nimaš šans proti njej,« odvrne.
»What the fuck?« ga začudeno pogledam.
»Ne reci potem da te nisem opozoril,« požvižga natakar.

Kaj mi pa lahko. Tudi jaz sem lahko strupen z besedami. Okej, ne toliko kot Scorpion, ampak vseeno. Ah, klinc, če bo hotela spiti en kaupičino z mano v redu, če ne pa ravno tako prav, zgubiti ne morem ničesar.

»Hay,« jo vedrega obraza pozdravim in hkrati vidim, kako Eddie zakoplje obraz v dlani.
»Čaw,« zavije z očmi.
»Bi spila en kaupičino še z mano?« se frajerišim.
»KAJ, A KAR V TVOJO SOBO!?« zavpije na ves glas, da naenkrat začutim na sebi poglede vseh trenutno prisotnih.
»Ne, samo želel bi spiti en kapučino s tabo,« se poskušam izmotati, čeprav čutim kako se prikrito ali naglas vsi smejijo.
»A KAR V TVOJO SOBO, A? A RES ZGLEDAM TAKO LAHKA, KAJ? E, ZAJEBI, ZDRKAJ PA BOŠ POTEŠEN!« spet zavpije na ves glas.

Osramočeno se vrnem k Scorpionu in naredim dolg požirek piva. Na, tako me pa že zelo dolgo ni nihče osramotil. Če sploh že kdaj. In tako prepričljiva izgleda, da… Ma da ji jebem…

»Mission impossible 3 ni uspela?« se zareži Scorpion.

Ok, še je živ, kot vidim ni še čisto do konca potonil v apatijo…

Bar se počasi prazni in k najini mizi, kjer se greje že sedmi ali osmi Heineken spet prisede Eddie.

»A sem ti rekel, ali ti nisem?« se posmeje. »Lara Čeh, za prijatelje Larcika. Kača, ti povem. Ta ne bo nikoli dala.«
»Pizdarija, saj zgleda stara komaj štirinajst let,« jezno zapiham.
»Mogoče bi moral brati Študentske novice. Saj je stara 14 let. Malo več, no, zdaj bo kmalu imela petnajst, kolikor jaz vem. Čudežni otrok. V šolo je šla s šestimi leti in medtem ko so se drugi učili črke, je ona brala Freuda. Pri šestih letih, stari, jaz pa Freuda še zdaj ne razumem in nikoli ga ne bom. To je fenomen od mačke…« me Eddie začudeno pogleda.
»Sem mislil, da so v ŠN same neumnosti,« zamrmram.
»Zdaj imam pa kar dva zamorjena in pijana študenta,« se zareži Eddie. »Dej, naslednjo častim jaz.«

Ura neusmiljeno tiktaka, zunaj je že noč in Eddiejev bar se je popolnoma izpraznil. Scorpion mrtvo pijan spi na mizi z rokami pod glavo, jaz pa tudi nisem kaj veliko boljši od njega, ampak recimo da sem še vsaj nekoliko pri sebi. Vsake toliko se mi zazdi, da vidim pred sabo kar dva napol polna Heinekena, dva pepelnika in dva Scorpiona… Heh, prvo dvoje bi že lahko šlo, ampak dva Scorpiona. Ja, ok, no. Eddie pometa bar in si zraven žvižga. Kmalu bo prišel do naju in nama rekel da morava domov. No, če najini zanikrni sobici seveda lahko rečeš dom. Ampak bolje da zdaj pustim te malenkosti na miru.

»Eddie!« zavpijem s hripavim glasom.
»Reci, Alex,« mi odvrne, ne da bi odvrnil pogled s tal.
»Dej, zavrti eno pesem zame preden odkrevsava iz tega zanikrnega bara, ki zapira že ob enajstih, se zasmejem
»Provokator, zajebani,« se smeje Eddie, ampak vseeno odide do računalnika in malo pobrska po svojim mp3-jih. Zdaj pa je samo od njega odvisno ali mi bo zavrtel kaj provokatorskega, ali nekaj kar mi bo res dalo power. Napnem ušesa…

No sikiriki ljudi, no sikiriki
Ove godine mi ništa neæe moj beat pokvarit, nema, ništa, ništa

Dosta je bilo tjeskobe i sa deprama borbe
Dosta je bilo crnjaka no sikiriki maajka
No sikiriki, meditacija, reiki
sve probleme kad pogledam su mali ko kikiriki
navuèem se na bedove, sve mi gore od gorega
odsad se navlaèim da mi bude sve bolje od boljeg
sistem mi se èisti od negativnih misli
uzima pozitiva – svaki dio moga tkiva
negativne emocije – 103 porcije
izbacujem van da sreæa ima svoj stav
da ne bude podstanar u meni na kratko vrijeme
ovaj put za stalno, pušta korijen, daje sjeme koje klija
pravi gustu baštu, ma pravi gustu džunglu
bez milimetra za tugu, a ja kralj svoje džungle
letim sa lijane na lijanu, pazim svoju sreću
kalemim joj svaku granu

no sikiriki sikiriki no no
s bedovima, problemima sad je gotovo za sva vremena
sunce sija, život ponovo je ljep, edo maajka roka no sikiriki rep

To! Mater mi v takšnem stanju zapaše malo pristnega, starega bosanskega repa. Enkrat bo že prišlo tudi do tega, da ga bom lahko povezal s svojim vsakdanjim življenjem in si rekel: Ove godine mi ništa neče moj beat pokvarit …Nenadoma se zdrznem in si pomanem oči. Saj ne more biti res… V žilah mi zledeni kri in nekajkrat nič kaj nežno dregnem Scorpiona pod rebra, da skoči pokonci in ko že hoče zavpiti da kaj se grem in ali želim mogoče batine, je tudi on v hipu trezen kot pred najpomembnejšim izpitom pri profesorju Grigoriusu. Ki je, brez zamere, najbolj zajeban človek pod soncem. No, poleg osebe ki je pravkar vstopila v prazen bar in za katero upava da naju ne bo opazila.

»Ohohoho, kakšen visok obisk,« se zareži Eddie. »Sam gospod dekan Franc Delič nas je počastil. Kako so kaj, njegova visokost?«
»Delic!« odseka naš predragi dekan. »Zapomnite si že enkrat, študent Kocjan Edvard, dekan Franc Delic!«
»Prav, naj bo,« povsem mirno odgovori Eddie. »Študent pa, sami veste da že dolgo nisem več.«
»Na to se ne oziram. In nisem prišel piti v vašo beznico, ki jo imenujete bar. Zadnje čase prihaja iz vseh domov vse več in več pritožb čez vas. Tudi starši so zaskrbljeni za svoje otroke. Bojda se tukaj dobi vse. Od alkohola pred deseto zjutraj, do drog…«
»GOSPOD DEKAN DELIC!« povzdigne glas Eddie. »To sva predebatirala že vsaj desetkrat. Kolikokrat ste mi poslali policijo na grbo? Kolikokrat inšpekcijo? O ja, vi seveda mislite da tega ne vem, ampak študenti vedo več kot si mislite vi in vaš velečastni posvet. So našli nepravilnosti, so našli drogo? Nikoli!«
»Ne povzdigujte glasu name, Kocjan,« povzdigne glas tudi dekan. »Tako kot ste delali sramoto univerzi kot študent, tako jo delate zdaj. In zadnjič vas opozarjam. Prvič ko vas zalotim pri najmanjši nepravilnosti, bo ta beznica zaprta.«

Eddie je vidno jezen, vidi se stisnjene pesti in kako si od besa zariva nohte v dlani. Ampak sam ve, da se mora zadrževati, če želi dobro sebi in vsem študentom, ki najdemo v njegovem baru vsaj trenutek nedolžne sprostitve…»Ne povzdigujte glasu name v mojem baru, dekan. Jaz se nimam ničesar bati. Ne policije, še manj inšpekcije. Dobro vem, kaj vam gre v nos. In dobro vem komu vse gre moj bar v nos. O ja, ampak če mislite, da me boste zjebali na tako lahek način, se zelo zelo motite. Tako zelo, da se vam o tem še sanja ne.«

Samo da naju ne opazi. Eddie zna z besedami, ravno dovolj oster in prepričljiv je in zna povedati vsakomur kar mu gre… In tudi tokrat je dekan ostal, kot da bi dobil klofuto ob najbolj nepričakovanem trenutku.

»To ni bila moja zadnja beseda, študent Edvard Kocjan,« zasika.
»Tudi moja ne, dekan Franc Delić,« se zasmeje Eddie za njim in posebej poudari mehki ć na koncu priimka.

O ne… Dekan se sunkovito obrne in ko želi iti do Eddieja in mu povedati še par stvari, se srečava z očmi. Prepozno. Prepozno za karkoli, videl naju je, pijačo ravno tako. Fak, da se mi takšne stvari vedno zgodijo ravno pred najtežjimi izpiti. Samo še štejem lahko korake, ko se belolasi mož počasi bliža najini mizi..

»No, no, no… Kakšno prijetno presenečenje,« se trudi duhovičiti. »Ali nista to najbolj nadarjena, a tudi najbolj problematična študenta. Alex Volk in Semir Čaušević. Ob uri, ko bi morala biti oba v svoji sobi, še bolje – kar v postelji.«

Težko požrem slino, nakar se oglasi Scorpion. Kako je že rekel Murphy?

»Gospod dekan Delic. Saj je šele deveta..«
»Čaušević!« se zgrozi dekan z glasom, ki ne trpi ugovarjanja. »Čaušević, me imate mogoče za norca?«
»Ne, gospod dekan, poglejte..«

Mojbog, Scorpion ne zna držati gobca, še manj pa skriti glasu pijanega človeka… Mami… Ampak na dekanovem obrazu se prikaže nasmešek. Je to možno? Se je dekan prav zares nasmehnil? O-o, kje je moj fotoaparat?

»Študent, Čaušević. Drugič si naravnajte uro, prav?« odgovori smehljaje. »Zaostaja vam za dve uri.«

Odmakne si stol in prisede k mizi… Zdaj pa prav zares sanjam. Ja, zaspal sem za mizo in sanjam, da pri mizi z nama sedi dekan Delic.

»Eddie, en gin tonic prosim,« zakliče proti natakarju, ki nejeverno zmajuje z glavo.

Te sanje niso nore, te sanje so že bebave…

»Fanta…« s spravljivim glasom začne dekan. »Vsi smo nekoč bili študenti. Jaz, Eddie, profesor Grigorius, vsi… In vsi smo ga znali žurati. Vsi smo ga znali piti. Vsi smo znali celo noč delati neumnosti in zjutraj direktno oditi na izpit. In znali smo ga tudi narediti… Ampak takšnih fantov kot sta vidva nisem videl še nikoli. Nadarjena sta, res sta nadarjena. Pregledal sem vajino nalogo Virtualna resničnost nekoč in danes in njen vpliv na psihofizične sposobnosti. Odlična je in če bi bilo po volji profesorja Grigoriusa, bi zanjo prejela čisto desetko. Toda sam osebno sem posredoval, da sta dobila sedmico. Mene ne zanima, koliko je kdo nadarjen, če želi nekdo obiskovati našo častno univerzo, se bo pač moral držati nekaterih pravil. In dokler se jih vidva ne bosta, sta lahko ravno tako nadarjena kot profesor Grigorius, roko na srce tudi sta, ampak diplomirala ne bosta nikoli. Lahko noč.«

Fak… Lahko bi si mislil… Dekan se niti ne ozre, ko Eddie zakliče za njim, da mu je dolžan še tri evre za gin tonic. Enostavno ga vzame noč…

»Dej, dovolj je tega sranja,« rečem Scorpionu. »Greva v posteljo…«

No, vsaj noge naju še držijo. Tako nažgana pa tudi sinoči nisva bila, v bistvu se ne spomnim kdaj sva bila nazadnje toliko. Mogoče enkrat v prvem letniku… Eddieja niti ne pozdraviva, en zamah z roko mu pove ravno toliko kot pozdrav.

»Pizda, kako nama je zatežil,« se hihitam.
»A misliš da bi morala postat pridna,« se reži Scorpion.
»Ja, takoj jutri. Zjutraj vstaneva, greva za knjige in se bova pridno učila. Potem greva na predavanje, popoldne pa bova opravljala družbeno koristna dela in sodelovala v Univerzitetnem krožku poezije. In zvečer hodila, hik… spat ob devetih zvečer… Ej, Scorpion! Scorpion!? Kje si, pizda ti materina!?«

Scorpionu se je seveda od vsega alkohola in zdaj smejanja obrnil želodec in prav nič kaj elegantno ne prazni vsebine želodca na travnik.

»Da bi te koklja brcnila, stari,« se zarežim, grem počasi do njega in ga zgrabim izza hrbta prek trebuha. »Dej, zbruhaj se še zame.«

Nenadoma začutim močno bolečino v zadnjem delu glave in padem po tleh kot pokošen… Vidim visoko in mišičasto postavo, kako deli udarce z nogami in rokami po nemočnem Scorpionu.

»Kdo je zdaj frajer, a, čefur ušivi? Kdo mi bo nadlegoval punco? Ti? Ti, ščene smrdljivo, bosansko?« tuli nanj.

Toda ni videti, da bi udarci mojega prijatelja kaj veliko prizadeli. In preden jaz vstanem in mu poskušam pomagati, je na nogah, obriše si nekaj kapljic krvi in sledi serija udarcem po Tomiju, kot da bi bil povsem trezen. Tomi se poskuša braniti in zamahuje proti njemu, toda Scorpion čudežno izgine in se mu pojavi za hrbtom ter nadaljuje s serijo udarcev. Preden se Tomi zave od kod prihajajo, je Scorpion spet na njegovi drugi strani. Neverjetno, kot da bi dejansko izginil v zrak in se pojavil na drugem koncu. Kot… Ne! To ni mogoče. Pijan sem in ne vidim dobro. Toda Scorpion se imenuje Scorpion prav zaradi tega junaka videoigrice. Ne, to ni res. Zjutraj bo za vse logična razlaga. Vedno je. Mora biti!

»Bosanac, si v redu?« tulim na prijatelja, ki nepremično leži na tleh in ne kaže znakov življenja in ga tresem za rame. Tomi, oz. samozvani Triceps je pobegnil kolikor so ga noge nesle, Scorpion pa se je zgrudil na tla kot mrtev.

»Semir, za boga milega, odpri oči,« me prijema panika. »Semir!!! Si živ!? Reci kaj!!!«

Počasi odpre oči in zastoka, ko se poskuša premakniti. Mojbog, kako sem se ustrašil zanj. Iz kotička ustnic mu teče kri, iz obeh nosnic ravno tako. Kar nekaj poštenih udarcev je dobil danes. Dvakrat v štiriindvajsetih urah. Celo trikrat, če gre verjeti njemu.

»Kaj se je zgodilo? Si mu ti jebal mater?« me vpraša in me zgrabi za roko.
»Semir… Namlatil si ga ko mačka,« se zasmejem.
»A?« se zrzne Scorpion. »V tem stanju? Dej, nehaj s to svojo večno skromnostjo in lepo povej, da si ga sfukal namesto mene.«
»Nisem, stari, majke mi. Ti si ga. Dej, zjutraj bova to rešila, greva spat.«

Nasloni se name in počasi odideva proti najinemu brlogu. Vsa pijanost me je minila, kot da bi alkohol v trenutku izpuhtel iz mene. Kaj vraga se je začelo dogajati? Scorpion, ki trdi da se je uspel utelesiti v računalnik, dekan, ki sredi noči grozi Eddieju, nato pa z nama pije pijačo, Tomijev napad izza hrbta in Scorpion, ki ga nabije kot mačka… In zdaj se ničesar več ne spominja. Kaj se dogaja? Menda ja nima vse to res kaj veze s tisto staro spletno stranjo? Spominjam se, kaj se je zgodilo, ko se je sesula. Vtipkal sem spletni naslov in namesto najnovejših linkov in prispevkov, sem videl izpisana vsa naša imena, spodaj pa je pisal datum ustanovitve Izklopa in datum tistega dne ter pojasnilo, da je strežnik totalno sesut in da Izklop zapira svoja vrata…

Počasi prikrevsava do najine sobice. Semirja vržem na posteljo, usedem se za pisalno mizo in prižgem cigaret. Moram razmisliti nekaj stvari… Fak, upam da imava v hladilniku še kakšno pivo. Ja, še zadnje. Ok, ni važno če je Nikšićko, ravno tako bo dobro… Scorpion je nor na to pivo, pravi da je najboljše na svetu. Naj mu bo, jaz še vedno prisegam na Karlovačko.

»Alex,« v pijanski omami zamomlja Scorpion s svoje postelje
»Reci, starina,« dvignem pogled
»Hvala ker nisi spizdil pred modelom. Ti si pravi prijatelj,« mi odgovori
»Je že v redu, pozabi,« zamišljeno odgovorim…

Naredim nekaj globokih požirkov mrzlega piva in zakopljem obraz v dlani. Tukaj nekaj ne štima. Nekaj je močno močno narobe. Ampak kaj? Je res fora v spletni strani? Ali se je celemu svetu zmešalo samo meni ne, ali je ravno obratno in jaz enostavno ne dojamem? Iz kupa zvezkov potegnem enega… Koliko se moram še naučiti… Čez tri dni naju čaka še zadnji izpit v tem letniku pri profesorju Grigoriusu. Ne bo naju spustil tako nalahko, spomnim se nekega njegovega opozorila…

»Fanta, nikoli v življenju še nisem videl dveh tako nadarjenih študentov, kot sta vidva. Takšne jaz jebem v glavo do zadnjega. In nekoč mi bosta zaradi tega hvaležna…«

Zvezek odprem nekje na sredini. Poglavje Mikročipi. Ničesar ne znam. V treh dneh pa se moram naučiti takorekoč vseh teh deset zvezkov. Teta me bo ubila, če ne naredim letnika, vse preveč denarja je vložila v moj študij… Ne, ne morem se zdaj učiti. Preveč je vsega, glavo mi bo razneslo. Scorpion v miru smrči na svoji postelji, zjutraj se bo mogoče vsega spomnil, mogoče celo tega, kako je premlatil Tomija… Samo na en način lahko izvem kaj se dogaja… Zvezek vržem na kup, se preselim na drugo stran pisalne mize kjer ponavadi caruje Semir in si nataknem očala. Adrenalin mi šprica po žilah, kot da bi pričakoval nekaj res hudega. Saj na koncu ne bo nič, ampak vseeno. Semir meni ni lagal nikoli pa četudi bi, to ne bi imelo pravega smisla. In tudi če si je kdaj izmislil kakšno šalo, je najpozneje po nekaj urah odnehal in povedal. In… nikoli ni bil še tako čuden kot danes. Pa sem ga videl tudi že mačkastega in pretepenega. In to ne samo enkrat.

Zadržim dih in kliknem na www.izklop.com. Vrsta opozoril…

POZOR, OBISK SPLETNE STRANI WWW.IZKLOP.COM LAHKO RESNO VPLIVA NA VAŠE ŽIVLJENJE

Nevermind, Navajeni smo tudi že daljših. Waw, kakšna grafika. Tridimenzionalna. Videl sem že podobne, ampak tako dobre ne še. Bandrej se je za prenovo strani res potrudil. Pa vsi ostali sodelavci bržkone tudi. Tega ni mogel storiti sam. Medtem se je spet registriralo kup novih članov. Zadnja registrirana – L4rcyk4. Kakšen blesav nick. Zakaj vraga menjajo črke s številkami, kot da je v tem res kakšna huda fora… Otroci… Počasi se registriram. Zelo lahek postopek, še lažje je vse skupaj zaradi neverjetne hitrosti portala. Kliknem v mp3-je in iz zvočnikov mi zazvenijo u2. Star in dober komad…

Unos, dos, tres, catorceTurn it up loud, captain!

Lights go down
It’s dark
The jungle is your head
Can’t rule your heart
I’m feeling so much stronger
Than I thought
Your eyes are wide
And though your soul
it can’t be bought
your mind can wander

Hello, Hello
Hola!
I’m at a place called vertigo
It’s everything I wish I didn’t know
Except you give me something I can feel
Feel

Kateri link? Mortal Combat je prilepljen, še vedno je čisto na vrhu. Sex z Jenno Jameson tudi. Nekaj strateških igric… Evo, tole bo zame – POGLED SKOZI VOLČJE OČI. Komentar? Doživite pogled na svet skozi telo snežnega volka. To pa bo nekaj zame. Ne pišem se zaman Volk in ne kličejo me zaman vsi samo po priimku. Auuuuuuuuuuuuuuuuu!!!!!!!!

Kliknem… Virtualna očala ne delujejo. Pa kaj jim je, vraga! Nervozno spustim miško in si jih strgam z oči. A so morala ravno zdaj zatajit? Ogledujem si jih z vseh strani, ali mi kakšna lučka javlja kakšno napako, ko se mi zavrti v glavi… Očala mi padejo iz rok in glasno zaječim od bolečine, ki se mi pojavi v sprednjem delu glave in se začne širiti proti zadnjemu ter naprej proti hrbtenici. Boli!!!! Prekleti alkohol…Iznenada se vse neha. Odprem oči in se razgledam kje sem. Okoli mene sneg. Drevesa… Zgodnje jutro je in sonce vzhaja. Pomežiknem nekajkrat vanj in poskušam vstati. Mojbog!! Kje sem? Kaj se je zgodilo z menoj? Stojim na vseh štirih in ne morem se vzdignit! Kdo sem, kje sem? Kaj se je zgodilo z menoj? S strahom pogledam navzdol… Ne, to ni mogoče. To nisem jaz, zagotovo sanjam, zaspal sem za računalnikom od utrujenosti. Nisem se utelesil v internet in nisem se spremenil v volka. Samo sanjam, da gledam svoje kosmate šape, ki se tresejo v snegu. To nisem jaz!! Zbudi se, Alex. Mojbog, zbudi se, odpri oči. Zgrabi me panika in nervozno oddivjam med drevesi v neznano. Te sanje so preveč realistične… Ne more biti res. Nisem se mogel spremeniti v volka. Tam je hiša… Pomagali mi bodo. Samo čez zaledenel potok se moram nekako zadrsati. Bo že konec teh sanj? Sanje so relativne, zelo kratke so, samo nam se zdijo dolge. Cela zgodba pa mogoče traja največ deset sekund, spomnim se predavanj.

Ustavim se sredi potoka in pogledam svojo podobo v ledu. Volk sem. Pravi snežni volk, ravno takšen, kot ga najdeš v knjigah. Če pustim da me ustrelijo, bo sanj konec in zbudil se bom. Zapodim se proti domačiji…

»Ata, volk gre!!« histerično zavpije majhna deklica, ki pred hišo postavlja snežaka.
»Počakaj, nič ti nočem,« hočem odgovoriti, toda iz grla mi pride samo nerazumljivi lajež lačnega in neusmiljenega volka. Snežnega volka.Iz hiše priteče starejši možakar. Njegova postava kaže na to, da že od rojstva prebiva tukaj v gorah. Oblečen je povsem po kmečko in obraz ima razbrazdan. Takšne obrazne poteze lahko naredi samo mati narava, nihče drug… Toda v rokah ima puško… Daj, ustreli me. To je bistvo sanj, ko se zgodi vrhunec, se ponavadi zbudiš.

»Mojbog, česa takšnega pa še ne,« se prekriža, ko se ustavim nekaj metrov od njega in ga nepremično gledam v oči…
»Ata,« vztrepeta majhna punčka…«

Streljaj že!!!!Slišim samo še glasen strel in ob glasnem cviljenju me vrže v zrak in pristanem v snegu. Zdaj se bom zbudil, vsak čas bi se moral. Ampak kaj potem še vedno delam tukaj in hropem, medtem ko čutim kako me greje kri, ki odteka na sneg? Kmet je za mano. Rad bi me pokončal. Rana me boli… Moram bežati, za moje življenje gre… Prekleto, naravnost v sprednjo taco me je ustrelil. Moram bežati! Rana me skeli, ampak poskušam teči po treh tacah. Čez zaledenel potok. Samo da se ne vdre led ravno zdaj. Še nekaj čistine. Spet slišim strel in čutim, kako mi smrtonosni piš krogle švigne tik mimo ušesa. Teci, teci kar se ti noge dajo. Mojbog, Scorpion je imel prav. To niso več sanje. Realistično je. Utelešen sem v internetu… Potuhnem se za drevo… Kam zdaj? Kam se lahko skrijem? Kje je pot nazaj? Je stvar časovno omejena, moram narediti nekaj kar link na Izklopu zahteva od mene? Kako se lahko rešim?

»AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!!!!!!« se slišim zavpiti in iznenada se zavem, da sem spet v zanikrni sobici, ki je meni in Semirju drugi dom. Ležim po tleh in se ves prepoten zvijam. Scorpion še vedno spi, poleg mene pa vžgan računalnik, še vedno na spletni strani Izklopa. Torej so le bile sanje. Tako realistične so bile. Tako hude more nisem doživel še nikoli v svojem življenju.

Počasi vstanem in se oprem ob zid. Nujno potrebujem tuš… Toda roka me ne zadrži. Zadnji trenutek se zadržim, da ne zavpijem in z grozo pogledam na nadlakt ki je prestreljen, iz njega pa počasi curlja kri.

Mojbog…

Objavljeno: 30.06.2007 ob 18:29 v kategoriji Alex Volk, Bandrej, Catwomen, Delic, Eddie, Grigorius, Izklopix, Scorpion, Triceps, l4rcyk4. Komentarjem na objavo lahko sledite preko RSS-a. Objavo lahko komentirate, ali naredite trackback s svoje strani.