Izklopix

Sedanjost

Zadovoljno se je presedel v udobnejši položaj in skozi očala nekajkrat zamežikal v sonce, ki je na ta dan, popolnoma v nasprotju z včerajšnjim, prijetno grelo mesto, kot bi se šlo nekakšen labodji spev pred hudo zimo, ki so jo vsi napovedovali že nekaj tednov. Heh, je pomislil, tako kot v tistem vicu, ko meteorolog staremu indijanskemu vraču napove, da jih čaka dolga in mrzla zima, saj indijanci pospešeno pripravljajo drva. In Rok Šemedej v tem trenutku zares ni imel razlogov za slabo voljo. Njegova ljubljena sestrica ga je še enkrat več rešila iz godlje in prav kmalu bo isto naredila tudi za njegovega novega najboljšega prijatelja. Najboljši strežnik v Sloveniji in nasploh v Evropi, bo samo njegov. Saj to vendar spominja na najbolj nore sanje, ki si jih je kdajkoli lahko zamislil. Pa kaj zato, če Andrej trdi, da je nekoliko skurjen, vse se da popraviti, če se le želi… Ustnice so se mu same od sebe širile v nasmeh, ko je nagnil kozarec z viski-kolo in ga na dušek izpraznil, da ga je led prijetno požgečkal po strnišču pod nosom. Glede na sonce, se ura zagotovo bliža poldnevu, le kje hodita? Pričakoval bi ju že vsaj pol ure nazaj…

Mimo se je sprehodila majhna in simpatična natakarica, ki si je lahkotno pomrmravala v brado in se mu prijetno nasmehnila, ko je opazila kako se trudi skriti dobro voljo, vendar mu ne uspeva najbolje.

»Boš še eno, Rok?« se je zvedavo ozrla k mlademu hekerju, ko je z zadnjim prostim prstom pobrala njegov kozarec z mize.
»Mnja, lahko, če ti ni preveč težko, Amy,« je zadovoljno zagodel in hkrati na široko zazehal. »Mater, kako sem slabo spal.«
»Potem bi moral domov v posteljo, namesto da sredi mesta upravljaš sonce,« se je zahihitala nazaj. »Kdaj pa si šel spat, Rokec?«
»Pozno, moja muci, pozno,« je znova na široko zazeval . »Daj, prinesi mi zraven še en Red bull. Pa kar na Majo piši, prav?«
»Ne vem koliko bo to Maji všeč, Rokec,« je zamrmrala, a vseeno naglo odkorakala v bar in Rok jo je slišal, kako si še vedno lahkotno popeva neko znano melodijo, katere naslova se trenutno pri najboljši volji ni mogel spomniti.

Amy se je vrnila že čez minutko in predenj položila kozarec črnorjave pijače in pločevinko energijskega napitka, se mu še enkrat prijazno nasmehnila in odšla delat družbo gostom v notranjost lokala, sam pa je imel spet kup časa za premišljevanje. Le kaj bo prva stvar, ki jo bo naredil, ko bo strežnik usposobljen? Zagotovo bo moral še marsikaj postoriti, da se kaj takšnega ne bo ponovilo, ampak saj to se lahko zgodi samo takšnim amaterjem kot sta Bandrej in 3Diablo, njemu pa prav gotovo ne. Le kakšno spletno stran bo postavil, kaj se bo dalo najti na njej? Takšen strežnik vsekakor velja izkoristiti do zadnjega, le česa Slovenija nima pa bi krvavo potrebovala? No, nekaj pornografije bo zagotovo moralo biti zraven, brez tega ne gre in to takšne, zares kvalitetne, za katero bodo ljudje z veseljem plačali. Morebiti bi veljalo poskusiti tudi s kakšnimi igrami na srečo z bogatimi nagradami, to bi bila prava mala zlata jama. Saj, okoli žensk in denarja se ta svet vrti, zakaj se torej ne bi našel nekdo zares sposoben in tega dobro izkoristil zase? No, nekaj je gotovo, takšnih zastonj neumnosti, kot so bile do sedaj na Izklopu, na njegovi strani zagotovo ne bo več, zakaj neki bi sploh dajal ljudem zabavo in v prazno izgubljal čas in živce, če pa lahko z njeno pomočjo elegantno zasluži takorekoč čez noč… Samo malo! V trenutku ga je obšla zla slutnja, kot bi mu v misli priletela debela muha mesarica, ki se kar ne bi hotela kar tako odreči prijetnemu prostorčku. Kaj pa če Andrej ne bo držal svoje obljube? Kaj če bo elegantno požrl tako obljubo, kot svojo častno besedo, ki mu jo je dal nekaj ur nazaj v zaporniški celici? Kaj pa če se mu bo zdaj le na kratko zahvalil in jo kratkomalo podurhal? Saj sploh ne ve kje živi . In Maja bo spet besna kot hudič, oz. tokrat najbrž še bolj. Kaj če se je Bianchini sicer zelo dobro, ampak vendarle res le sprenevedal?

Did you ever lie,
ever wonder why,
nobody believed you honey,
What a pretty smile,
drive the people wild,
wonder who ran off with the money,
Do you ever change,
is it going to rain,
will it bring you pennies from heaven,
Do you know the score,
are you waiting for,
anxious for the new Armageddon

»No, v tem primeru, ga bova pač ubila,« je nenadoma tik zraven njega zazvenel suh in zelo zoprn glas, da se je prestrašeno zdrznil.

Tik ob mizi je stal visok in tršat moški, tesno zavit v rjav plašč iz zguljenega rjavega usnja, ki mu je segal vse do tal. V desnici, na kateri je tičala rokavica iz istega materiala, mu je med prsti žarela cigareta, na glavi pa mu je počival klobuk s širokimi krajci, nedvomno iz istega materiala kot plašč. Povsem mirno je stal ob mizi in čisto z ničemer ni pokazal kaj tam dela in čemu je Roka sploh ogovoril.

»Kdo za vraga si pa ti?« se je namrdnil heker.

Zdelo se je, da je čez neznančev obraz šinila senca lahnega nasmeška.

»Zanimivo, da je to vedno prvo vprašanje,« mu je povsem mirno odgovoril z istim zoprno suhim glasom. »Toda o tem pozneje, Rok. Me ne boš povabil naj prisedem?«
»Naj me strela!« je zazijal mladi heker. »Prijatelj, ne poznam te, nikoli te še nisem videl in čeprav ti kot kaže poznaš mene, upam da mi ne boš preveč zameril, če ti naravnost rečem, da odjebi?«

Neznanec ni z ničemer pokazal, da so ga besede kaj pretirano ganile. Odmaknil je stol, povsem mirno sedel in si popravil plašč, ki mu je zdrsnil navzgor. Z levico se je nekoliko pogladil po neobritem licu in zasukal pogled proti zdaj že vidno jeznemu Roku, ki je stiskal roke in ustnice.

»Kdorkoli že si,« je nazadnje iztisnil. »Ta moment se poberi. Jaz sem bil prvi tukaj in pomembne ljudi pričakujem.«

Tokrat se je čudaški prišlek prav zares nasmehnil in razkazal dve vrsti skoraj preveč belih in lepih zob, ampak vseeno je bil to hladen in mrzel nasmešek, kakršne si nadenejo ljudje, ki bi radi bili zgolj vljudni. Privzdignil si je klobuk in se z nebeško modrimi in prav zato hladnimi očmi zazrl vanj.

»Andrej in Maja sta na sodišču opravila pred dvema minutama. Do tukaj bosta hodila točno petnajst minut in petnajst sekund. Dovolj časa imava. V kolikor se bo izkazalo da nimam prav, ju še vedno lahko zadržim po poti…«

Zdaj je z odprtimi usti in zabodenim pogledom ostal Rok. Nekajkrat je odprl usta kot riba na suhem, a besede mu niso prišle iz ust in negibno je zrl v hladne modre oči.

»In kaj bi rad od mene, kdorkoli že si?« je nazadnje izdavil.
»Pravzaprav nič posebnega,« je zapredel neznanec. »Ali pa veliko, kakor si vzameš. Ampak tam kjer sem bil zdaj, nimamo navade na suho grlo govoriti o poslih. Menda ja mi boš naročil eno pijačo?«

Pri tem se je pomenljivo zazrl proti Amy, ki se je že zvedavo smukala okoli miz in vsake toliko pogledala proti prišleku.

»Enega dvojnega jacka. Brez ledu, prosim,« ji je mirno zaklical in se spet pogladil po licu, kot bi se hotel namuzniti, a njegov obraz je ostajal mrtvohladen. »Pa kar na odvetniško pisarno Maja Šemedej napiši.«
»Počakaj no malo,« je vzkipel Rok. »Zdaj pa mi povej, kaj si ti faker misliš? Povsem nepovabljen prisedeš, govoriš budalaštine in potem bi rad še pil na moj račun. Pa kaj še, saj nisem Karitas!«
»Na račun tvoje sestrice, če sva že pri tem, Rokec,« mu je povsem mirno odgovoril. »Če seveda želiva dlakocepiti, a meni ni nič kaj do tega, saj zelo močno dvomim, da bi si ona želela, da se razve kakšen odnos v resnici ima znana mariborska odvetnica s svojim bratom…«
»IZGINI!« je zavpil Rok tako močno, da se je odmev vrnil od bližnje trgovine in oči so se mu jezno zabliskale. »Izgini takoj in v tem trenutku, preden uporabim…«
»Sile sploh ne znaš uporabiti, Rokec in nasilje ti je najbolj tuja stvar na tem svetu,« se je spet pomenljivo, a vseeno tako zelo hladno nasmehnil moški. »Že v osnovni šoli so te vsi mlatili kot vrečo slame in tudi v srednji ni bilo nič boljše. Mogoče si tudi zato postal takšna zguba, ki le s hekerskimi izpadi opozarja svojo sestrico na to, da je še vedno njen brat. No, resnici na ljubo, delaš se močan, to je pa tudi vse. Hej, kaj pa je narobe?«

Rokov obraz je bil škrlaten od besa in nohte si je razburjeno tiščal v dlani, kot bi pričakoval, da bo v njih kaj kar bi lahko strl. Tresel se je od glave do peta in na čelu so se mu pojavile drobcene potne kapljice. Bilo je več kot očitno, da bi sogovornika najraje udaril, če bi si le upal. Le-ta pa se ni kaj veliko vznemirjal zaradi tega. Le spodbudno je pokimal natakarici, ki mu je prinesla naročeno in srknil viski iz kozarca, v katerem je prijetno zvončkljal led.

»Sovražim ko me ne poslušajo,« se je namrdnil. »Pa sem ji lepo rekel naj bo jack brez ledu. Oh daj no, Rokec, držiš se kot kisla repa. Če bi ti hotel kaj slabega, bi se mi že zvijal pred nogami v bolečinah, ki si jih niti zamisliti ne moreš.« Nekoliko je zacmokal z jezikom in ugasnil cigaret, obenem pa iz srebrne cigaretnice vzel novega in ga počasi prižgal . »Veš kaj ti povem, Rokec? Samo čas izgubljava, ko bi lahko bila pol stvari že zmenjena. Zakaj se ne bi v miru pogovorila? Kot dva odrasla človeka recimo?«

Ob zadnjem stavku se je hladno zahihital in izpod obrvi pogledal proti Šemedeju, ki je razburjeno pokimal, tresti pa se vseeno ni mogel nehati.

»No, saj sem vedel da si fajn fant,« je zapredel neznanec in znova ponesel kozarec k ustnicam. »Moje ime je Toni. Toni Žnidaršič. Ampak močno dvomim, da ti to kaj veliko pove. In prav zares ti nočem slabega, oziroma vse prej kot to. Tu sem le zato, da bi ti pomagal. Pri čem? No, saj vendar dobro veš pri čem, kajne da veš, Rokec?«

Za hip je umolknil in se zamišljeno zazrl k natakarici, ki se je ustavila ob starejšem paru in se jima sladko nasmehnila.

»Zakaj je ne podreš, Rokec? Všeč si ji, veš. In z veseljem bi šla s teboj v posteljo, ampak na žalost je ti niti pogledaš ne. Zadnje čase se čisto resno sprašuje, če ni kaj narobe z njo. Ahhh, če bi bil jaz na tvojem mestu… Si prepričan?«

Rok se je spet pretreseno in skrajno začudeno zazrl vanj, kajti pravkar je premišljeval, da takšnega nakladača še svoj živi dan ni srečal.

»Pa ja,« je čisto mirno nadaljeval Toni, kot da njegovega pogleda sploh ne bi opazil. »Saj znam tudi nakladati, ampak biti znam pa tudi hudičevo resen. In… zdaj… sem… heh, no, temu lahko rečeva tudi hudičevo resen, ja.«

Spet se je hladno zahehetal, Roku pa je bilo vse skupaj čedalje manj jasno.

»Eh, čas izgubljava, tu na soncu pa se jaz ne počutim čisto nič dobro,« je nazadnje zamomljal Toni in obenem zamežikal v jasno nebo.

Zgodilo se je nekaj, za kar bi Rok trdil da je samo sanjal, če ne bi čutil, da se od šoka, zadrževane jeze in tudi strahu trese kot šiba na vodi. Na maloprej povsem modrem nebu se je povsem od nikoder pojavil temen oblak ter naglo zakril sonce, da ju je v hipu zajela senca.

»Ah, tako je že bolje,« je pokimal čudaški prišlek in se znova zazrl proti zaprepadenemu hekerju, ki je kot začaran zrl v nebo. »Kje sva že ostala? Ah ja… No, strežnik je seveda tvoj, pripada ti, saj ti je Andrej dal svojo častno besedo. No, jaz mislim, da obljube ne bo požrl, če pa jo slučajno bo, ga bova pač malo ubila…«
»UBILA?!« je v naslednjem hipu kriknil Rok, da se je starejši par začudeno ozrl proti njima.
»Eh, Rokec, sami problemi s tabo,« ga je Toni strupeno ošinil s pogledom, z dlanjo pa nalahno zamahnil proti njima, nato pa zarotniško pogledal svojega sogovornika, ki se je naglo ozrl proti njuni mizi.

Moški se je zgrabil za srce in se počasi zgrudil na mizo pri čemer je razlil skodelico kave, ženska pa je počasi zaprla oči in nemočno obležala na stolu, roka pa ji je zanihala proti tlom.

»Nič kaj prida nista bila, ne sekiraj se,« je hladno, a povsem brezbrižno dodal Toni. »Pokvarjen direktor in skorumpirana sodnica. Srčni infarkt in možganska kap, kaj lepšega si narava ne bi mogla izmisliti. Sicer čudno, da zakonski par to doleti v skoraj istem trenutku, zgleda da sem v zadnjem času postal malo nepreviden, ampak kot sem rekel, ne bova zdaj dlakocepila, čas naju že močno priganja. Sicer pa drugače obožujem mati naravo, kaj pa ti, Rokec?«
»Nor si, pofukano nor si,« je zaprepadeno zašepetal le-ta in hotel vstati, a Toni je položil orokavičeno dlan na kovinsko mizo in ni se mogel niti premakniti, naj se je še tako trudil.
»Zdaj me boš pa poslušal, dovolj imam igranja, čas se izteka,« mu je zapretil z vidno jeznim glasom in zdelo se je, da so mu modre oči poblisknile v rdeči barvi. »Maja in Andrej bosta čez tri minute tukaj in videti te morata veselega in nasmejanega, kaj drugega sploh ne pride v poštev. Pojdi v bar in stavi stopetdeset evrov na Barcelono, kvota je dva nič in lahko ti povem, da boš zadel. Tako, tak obraz mi je že bolj všeč… No, kot sem ti rekel, Andrej ti bo strežnik dal, če bo delal probleme pa ga bova že utišala, saj si zdaj videl kaj lahko naredim. Ampak ne da bi se hotel hvaliti. Upam sicer, da nama… ja, Rokec, nama, ne meni… No, upam sicer da nama ga ne bo potrebno ubiti, saj je sposoben računalničar, ki nama lahko le koristi, ampak če ne bo druge, pač ne bo…«

Spet je ugasnil cigareto in si v hipu prižgal novo, obenem pa naredil krepak požirek jacka.

»On bo sicer hotel da prideš jutri, ti pa vztrajaj, naj se to zgodi že danes. Ne danes . Zdaj in takoj!«

Še nekajkrat je zavrtel led po kozarcu, nato pa sunkovito nagnil in se preteče zapičil v Roka

»Ne misli, da mi lahko uideš, Šemedej, več vem o tebi kot veš sam in ni kraja na tem svetu, kamor bi se mi lahko skril. Zato… niti ne poskušaj, čeprav ti v tem trenutku po glavi roji ravno to. Pa brez skrbi, še te bom poiskal, kajti potreboval me boš, preden bo večer.«

Že je vstal in si popravil plašč, ko je sunkovito položil roki na mizico in mladi heker bi prisegel, da sta se njegovi modri očesi spet rdeče zabliskali

»Pa ne pozabi se zahvaliti Maji za pijačo. Saj je res lepa punca…«

Odšel je po pločniku, Roku pa je srce razburjeno razbijalo. Odmaknil se je od mizice in stekel na pločnik. Bil je prazen, le nekaj ljudi je zamišljeno strmelo v izložbe trgovin. Toda sogovornika, ki ga je tako prestrašil ni bilo nikjer več. Ne na tej strani, čeprav bi prisegel, da je odšel v to smer, na drugi še manj. Kot bi izpuhtel v zrak. Saj to ni mogoče, to so lahko samo sanje. Prav zares nore sicer, a vendarle samo sanje. Počasi se je spet usedel za mizico in presenečeno zagledal listek pod pepelnikom. Mu je Amy že prinesla račun? Hm, verjetno, bržkone bo zdajle končala izmeno in mora… Ampak kako neki, ko pa ji je lepo povedal na koga naj piše pijačo!? Ali je pozabila… Ali pa?

S tresočimi rokami je zgrabil listek in ga približal očem, saj se mu je, malo od alkohola, malo od šoka že nekoliko meglilo pred očmi. Na sprednji strani je bilo z velikimi črkami in skoraj preveč lepo pisavo izpisano – NE POZABI STAVITI NA BARCELONO. ČISTA ENKA! Obrnil je listek in tudi na drugi strani je bila pisava ista, le veliko manjša: Pozabil sem ti povedati, da se ne obremenjuj s smrtjo teh dveh japijev, njuna smrt je delo narave. Sem ti pa lepo rekel, da me ne išči. Če slučajno nisem bil dovolj jasen, me prosim naslednjič opomni, da ti povem še enkrat. Bodi priden, Rokec in ubogaj me pa bova oba zadovoljna. Lep pozdrav – Toni.

To ni več res! To enostavno ne more biti res! O nasmešku, ki mu je še pred dvajsetimi minutami zadovoljno sijal na obrazu, ni bilo niti sledu več in čutil je, da je postal v obraz pepelnato sive barve, a vsaj tresti se je počasi nehal. Napravil je nekaj požirkov Red bulla in sploh ni dal pozornosti Amy, ki je prestrašeno zavpila, ko je opazila da sta starejši moški in ženska mrtva. Ni se oziral, ko so njuno mizico obstopili ljudje, ki so jima skušali pomagati, čutil je le, da se je pravkar zapletel v stvar, ki si je niti najmanj ni želel in katera ni niti najmanj nedolžna…

Obsijani s sončnimi žarki, ki so spet pokukali izza oblaka skupaj s Tonijevim odhodom, sta se mu bližali znani mu postavi. Nadel si je prisiljen nasmešek in pohitel k sestri, ki je hodila trdo in strogo, a obenem elegantno in ponosno.

»No?« jo je vprašal in ji položil roki na ramena.
»Nedolžen in oproščen vseh obtožb, pod pogojem da umika tožbo proti policistu ki ga je poškodoval,« je smrtno resno odvrnila Maja, a trenutek zatem so se njene ustnice razširile v prešeren nasmešek. »Za koga pa me imaš, bratec?«

Olajšano si je oddahnil in se ozrl proti Andreju. Računalniškemu geniju je obraz kar žarel od zadovoljstva in oba sta vedela, da ni besed s katerimi bi se mu zdaj lahko zahvalil.