Izklopix

Pet minut v prihodnosti…

Počasi dvignem glavo… Zaspano si pomanem oči in poskušam ugotoviti kje sem. Skozi okno sijejo sončni žarki, ki so me pravkar prebudili. Glava je težka. Kot da bi celo noč popival. Spomnim se malo stvari prejšnjega večera. Muzika, pijača, dekleta, fajt… Kaos… Kaj se je zgodilo? Fak!? Kje je…?

»Dobro jutro, Volk,« zaslišim znan glas za mojim hrbtom
»Dobro jutro, Bosanc,« se obrnem na hrbet.

Ja itak, kje drugje bi pa lahko moj cimer bil kot na računalniku. Kot obseden strmi v svoj LCD zaslon in ne zmakne pogleda.

»Jebo te Bosanac v glavo, budala,« se zasmeje. »kolikokrat sem ti že rekel da me ne kliči tako.
»Prav, bo Bosanđeros v redu?« se zarežim. »Imaš kakšen cigaret?«

Naslednji moment dobim v glavo škatlo Marlboro, še vedno pa tipka in klika kot obseden po tipkovnici.

»Fak, stari, ti si zasvojen,« zamomljam ob prižiganju čika.
»Jebiga, vsaj priznam,« mi odgovori.

Počasi vstanem, si popravim boksarke in pogledam v lonček, če je kava skuhana. Ja, lahko bi si mislil, da jo je model skuhal samo zase, mene pa je spet pustil na cedilu.

»Dej nabij malo muzike, mater ti, tole klikanje me živcira,« zavpijem na drugo stran sobe.
»Joj, komaj si se zbudil, že težiš, sram te bilo,« mi odgovori, naslednji moment pa iz zvočnikov zadoni dobro znana melodija…

Ljeto ide, kako si mi ti
Gdje si, s kim si, da mi je znati
Ko li mi te ugrijao
Dok je zimus snjeg padao
Ko li mi te ljubio, grom ga ubioBas me briga gdje si otisla
Ravna ti je Jugoslavija
Bas me briga, nisi dijete
Sve u korist tvoje stete
Samo tvoje, al’ i moje srce boluje
Lipe cvatu
Sve je isto k’o i lani, hej
Samo srce moje i srce tvoje
U ljubavi vise ne stoje

Za hip začudeno pogledam proti svojemu prijatelju in se zamišljeno nasmehnem sam pri sebi. Dejavu… še ena od skrivnosti, ki jih človeštvo ne bo nikoli dokončno razvozlalo. Le kaj pomeni? Eni trdijo, da je to naš spomin na prejšnja življenja. Enostavno sanjaš prihodnost, vendar se tega spomniš šele takrat, ko taisti prizor spet doživiš. Sam ne vem kaj bi si mislil, a na tem zagotovo nekaj je… Toda te sanje so bile preveč resnične. In dolge. In skoraj natančno se jih spominjam.

»Spet si govoril v spanju,« se skozi glasbo zasmeje Semir. »Kar nekaj si se premetaval, skoraj sem te že mislil zbuditi, samo kaj ko si tako tečen, ko si mačkast.«
»Bolje zate,« zamomljam, ko si nalijem kavo v lonček in jo uživaško povoham. »Sinoči je bilo pa divje. Kje si imel pamet?«
»Ja pizda, saj si videl da iščeta karino,« me mrko pogleda ob neutrudnem tipkanju.
»Ma dobro, kaj kurac gledaš spet za ene porniče? Ali si spet na kakšni strani od zvezde?« se zasmejim, ko srknem kavo in prižgem novo cigareto.

Neverjetno, spet dejavu, že drug v manj kot minuti…

»Če je gospod Volk slučajno pozabil, nama je profesor Grigorius obljubil odložitev izpita, če mu danes do enih prineseva seminarsko Virtualna resničnost nekoč in danes in njen vpliv na psihofizične sposobnosti. In ker se gospodu Volku zjutraj ni hotelo vstati, sem se odločil zadnjih deset strani končati kar sam…« me znova strupeno pogleda.

Če bi bilo po volji profesorja Grigoriusa, bi zanjo prejela čisto desetko…

»Scorpion, stari, se ti blede?« nejeverno stresem z glavo. »Oddala sva jo dva dni nazaj, zato je najin izpit tudi odložen in lahko greva čez vikend domov.«
»Alex, se blede tebi, ali uživaš v tem da me fukaš v glavo, medtem ko delam za oba!?« se Scorpion zasrepi vame. »Poklical sem Vladovega cimra, saj veš, Siggija, da mi je poslal ene podatke svoje zadnje seminarske…«

Siggija ni več. Mojega najboljšega prijatelja je nekdo pretepel do smrti… Nikoli več ga ne bo. Mojbog, nikoli več ga ne bo…

Svojega prijatelja ne morem več poslušati. Vse se zdi tako čudno. Vem da sem še nekaj minut nazaj sanjal, a vse se zdi tako neverjetno resnično. Vem, da se nam sanje zdijo resnične, dokler sanjamo, kot tudi to, da se nam zdijo zelo dolge, čeprav v resnici trajajo le nekaj sekund, toda te sanje so zares bile dolge. In nenavadne. Videl sem stvari, ki so bile resnične.

»Kalisky!« nenadoma rečem povsem na glas.
»Kalisky?« se namrdne Semir. »Od kje si pa zdaj njega dobil?«

Toda tudi tokrat njegove besede zdrsnejo mimo mojih ušes. Skozi kuhinjski kot se odpravim proti najini majhni kopalnici in razburjeno prižgem luč. Tla so sveže pobrisana, očitno je mojemu prijatelju ponoči naredilo slabo in je pobruhal kopalnico kot že velikokrat doslej, toda tukaj bi moral nekdo spati. Dobro se spomnim, da sem v kopalnico prinesel dve odeji, s katerima je Scorpion Kalisky-ju naredil zasilno ležišče. In Siggi… Siniša je vendar mrtev. Ne vem sicer točno zakaj, toda spomnim se Vladovega zabuhlega in objokanega obraza. Vem da smo žalovali za Siggijem.

»Stari, je vse v redu?« me izza hrbta zmoti glas, da se zdrznem in sunkovito obrnem. Moj prijatelj tokrat ne igra, zares je videti zaskrbljen.
»Semir, nekaj čudnega se dogaja,« preplašeno jecljam. »To niso bile sanje, vse sem videl. Tebe, Eddieja, dekana Delica…«

Naslednji hip Scorpion bruhne v histeričen smeh in nekajkrat me prav pošteno, a kljub temu prijateljsko lopne po rami. Dobro, a ravno zdaj se je moral začet smejat kot kakšna hijena?

»Skoraj sem ti nasedel. Dekana Delica, hahahahahah. No, to je bila pa res nočna mora, ni kaj. Ni čudno, da si cel zmeden!«
»Stari, res niso bile sanje, prisežem. Poglej mojo roko. Prestreljena je bila in Vlad mi jo je zašival!«

Pojma nimam kaj se dogaja, ta pesjan pa se mi reži v obraz.

»Stari,« mi s smrtno resnim glasom reče Scorpion. »Nič kaj takšnega se ni zgodilo. Sinoči sva se ga napila in jaz sem jih nekoliko pokasiral od Tomija za kar bo še plačal, to je pa tudi vse. Daj, nemoj da mi više glumiš, spravi se v red in greva k Grigoriusu, nato pa domov.«
»Ampak Siggi,« nejeverno odkimam.
»Ja pa ga pokliči. Ko ga boš slišal, upam da bo vse v redu. Dej, nimava se časa zajebavat, spedenej se že,« je Scorpion že pomalem jezen.

* * *

»Aljaž!« je razburjeno zavpil in v istem trenutku široko odprl oči. Zunaj je bila še vedno trdna noč in digitalna ura na nočni omarici ob vzglavniku je kazala komaj štiri in petnajst minut, toda sam je bil buden kot sredi dneva. Vse se je ponovilo tako kot tistega dne. Povsem prazna cesta in onadva, ki jo prečkata. Lep in sončen dan, brez enega oblačka na nebu. Hrumenje iz bližine, ki se je začelo čedalje bolj približevati… Pok!

Počasi je vstal in oddrsal proti kopalnici ter se naslonil na umivalnik. Iz ogledala je vanj zrl skuštran in neobrit mlad fant v obraz pepelnato sive barve. Krvave oči so mu dajale strašljiv videz in vohal je nagnusen vonj po alkoholu, ki mu je prihajal iz ust. V obraz si je pljusknil prgišče vode in se stresel. Nič bolje ni bilo, le zmrazilo ga je po celem telesu.

»Saša, zebe me…« je zaslišal kot iz daljave. »Ne pusti me umreti.«
»Ne boš umrl, ne bom te pustil, dihaj, Aljaž, dihaj,« je zaslišal svoj glas.

V kuhinji se je v temi usedel za mizo in mrko pogledal napol prazno steklenico viskija in poln pepelnik, ki ga je čakal na istem mestu, kjer ga je pustil nekaj ur nazaj. Mama se bo spet zgrozila, ampak kaj bi to. Rekla bo, da bi moral živeti naprej, toda zakaj bi, ko pa Aljaža ni več.

»Dihaj, Aljaž,« je spet zaslišal svoj glas nekje iz daljave.
»Ne… ne morem,« se je spet oglasil hropeč glas.
»Moreš, močen si, stari, močen. Daj, skupaj bova jebala mater temu koprskemu prascu, obljubim ti, da mu bova…«

To niso bili več glasovi iz daljave, zares je izrekel te besede. Roka se mu je zatresla in kozarec je zazvenel, ko je k njegovemu robu prislonil steklenico Jack Danielsa in ga napolnil do polovice. Pesjan se niti opravičil ni. Policija je strokovno ugotovila, da je imel zeleno luč, medtem ko sta onadva kršila predpise. Ne bo mu potrebno odgovarjati, ne bo mu potrebno plačati. Toda Aljaža ni več. Pod roko je začutil nekaj aluminijastega in sarkastično se je nasmehnil, ko jo je odmaknil. Apaurin. Po tri do štiri na dan bi moral vzeti. Toda do zdaj ni še niti enega. Cigareti in alkohol, to je bila njegova tolažba že dva meseca in deset dni. Ni ga brigal študij, niti Anja, mama še manj… Anja ga je poskušala razumeti, toda tudi ona je bila mnenja, da bi moral živeti naprej. Aljaž je bil pokopan, nič ga ne more obuditi od mrtvih, niti njegovo samouničevanje ne.

»Prekleto!« je ihtavo treščil prazen kozarec na mizo, da se je razletel na tisoč koščkov, čez nekaj sekund pa je zaslišal, da se je v spalnici poleg njegove prižgala luč in skozi vrata je počasi pridrsala simpatična ženska, katere starost so izdajale samo gubice okoli oči.

»Dobro jutro, Saša,« je zašepetala, odmaknila stol in sedla zraven njega.
»Dobro jutro, Inge,« ji je zlovoljno odgovoril. »Oprosti, ker sem te zbudil.«

Prijazno se mu je nasmehnila in ga prijela za roko ter ga z drugo nežno pobožala.

»Saša, vem da je hudo. Tudi meni je, ampak če ne nehaš, bom prav kmalu izgubila še drugega sina, tega pa nočem. Verjemi mi, Saša, da tega nočem.«
»Inge,« je čez nekaj sekund zasikal skozi zobe. »Očeta nisva nikoli poznala. Aljaž je bil vse kar sem imel. In prasec se je izvlekel. Nikoli ne bo odgovarjal za to kar je storil. In to sredi Izole…«

Utihnil je in oči so se mu napolnile s solzami, opazil je, da so začele siliti v oči tudi njegovi mami.

»Saša,« je znova zašepetala, medtem ko so ji je po licu tiho zdrsnila debela solza. »Prosim te, nehaj. Sama sem vaju rodila, sama vem vaju vzgojila, težko mi je bilo in trgala sem si od ust, da sta postala odrasla in odgovorna…«
»INGE!« je Saša povzdignil glas in udaril po mizi. »Aljaž ne bo nikoli odrasel in odgovoren človek. Mrtev je, kaj res ne razumeš tega? Ubil ga je! Ta kurbin sin ga je povozil do smrti… Ta, ta… Ta svinja od človeka, ki ravno zdaj šminka po Kopru in ima povsem mirno vest!«
»Ne, Saša, nimaš prav,« je zaihtela njegova mama. »Tudi njemu je hudo. Nihče ne ubije človeka in je zaradi tega povsem mirne vesti. Večkrat zazvoni telefon in na drugi strani molk, ko se oglasim. Vem da se ti hoče opravičiti pa nima poguma.«
»Opravičiti!?« je spet zavpil in sunkovito vstal. »Opravičiti, ker mi je umoril brata? Mojega brata Aljaža? Daj, mami, jebi se še ti, ti je jasno!?«

Zaničljivo je brcnil stol, da je le-ta s treskom končal po tleh, pobral cigarete z mize in razburjeno odkorakal ven. Inge je zaslišala le še kako je zaloputnil z vrati in divje speljal s svojo Micro, nato pa zakopala obraz v dlani in glasno zajokala.

* * *

Hvala, ker si poklical? HVALA, KER SI POKLICAL!? In to mi reče človek, ki sem ga videl umreti z razdalje enega metra? Ki je bil okrvavljen po celem obrazu, nosu pa takorekoč ni imel več? Ki je imel potrgane cele šope las? Ki je kričal naj mu kdo pomaga? In ta človek mi zdaj reče hvala, ker sem poklical?
Telefon mi obvisi v roki in nejeverno pogledam svojega prijatelja, ki stoji kot lipov bog, z rokami uprtimi v boke in se mi sarkastično nasmiha. A to ni zloba, predobro ga poznam in to si upam trditi.

»A lahko greva, do profesorja, gospod Volk?« se na koncu zareži in mi vzame telefon iz roke. »Dej, Alex, sanjal si. Sicer res očitno zelo prepričljivo, ampak vseeno si samo sanjal. In dej se obleči, če kdo pride, bo še rekel da sva buzeranta.«
»Jaja,« zamomljam, ko poberem kavbojke s stola. »Si končal seminarsko?«
»Mah, recimo da sem. Če to ne bo za desetko, ne bo nič. Pa tudi če bo devetka me ne briga, važno da nama stari odloži izpit,« mi odvrne ob zbiranju listov, ki prihajajo iz tiskalnika.
»Zatorej lahko zaključimo, da je ob dolgotrajnem sedenju za računalnikom zelo priporočljiva fizična aktivnost vsaj enkrat na dan v obliki lahnega teka ali fitnesa…« zamrmram bolj zase, kot zanj.
»Kaj?« vzdigne Scorpion obrvi.
»Tako se konča naloga. Odličen konec, Grigorius ni nikoli maral dolgovezenja pri epilogih, rad ima kratke in jedrnate…«
»Blablablabla,« me prekine moj prijatelj. »Kako veš kako se konča? Niti pogledal nisi na ekran, ta stavek pa sem napisal pet minut nazaj.«

Saj res… le kako vem? Toda enostavno vem, vso nalogo imam v malem prstu. Tri dni nazaj sva jo skupaj končala in še enkrat pregledala, nakar sva jo odnesla profesorju.

Fanta, nikoli v življenju še nisem videl dveh tako nadarjenih študentov, kot sta vidva. Takšne jaz jebem v glavo do zadnjega. In nekoč mi bosta zaradi tega hvaležna…

Nakar se je zasmejal in nama odložil izpit za mesec dni. Bila sva dobre volje in uspeh sva sklenila proslaviti v Eddie’s baru. Zvečer pa so se stvari zapletle s tistima dvema mačkama.

»Ne vem,« nejeverno zamrmram. »Ampak preprosto vem, celo nalogo bi ti lahko zrecitiral.«
»Alex, tebi se meša, majkemi da se ti,« zamrmra Scorpion, nato pa me prijateljsko lopne po hrbtu. »Ajd, greva!«

Didn’t I tell you everything is possible
in this deja vu?
Try the river boat, the carousel,
feed the pigeons, Bar-B-Q.Look at all the people, happy faces all around
Smiling, throwing kisses, busy making lazy soundsIt’s a bright June Afternoon, it never gets dark
Wah-Wah! Here comes the sun
Get your green green tambourine, let’s play in the park
Wah-Wah! Here comes the sun

Stavba v kateri je pisarna profesorja Grigoriusa, je ena najstarejših zgradb v celem naselju in stoji na skrajnem jugu, do nje pa mimo Eddie’s bara vodi lepo urejena pešpot. Ko so nekaj let nazaj zgradili najmodernejšo zgradbo v bogataškem delu naselja, so mu baje ponujali veliko mansardno pisarno v njej, stavbo v kateri so bili do sedaj kabineti in pisarne pa bi preuredili v blok s študentskimi stanovanji. A Grigorius je gladko zavrnil vse ponudbe in baje izjavil, da se bo iz svoje pisarne izselil le mrtev, tako da je na koncu ostal edini uporabnik starinskega poslopja, če seveda zanemarimo vratarja, ki dežura v majhni recepciji v pritličju od osmih zjutraj do treh popoldne samo zaradi njega. Ampak to čudaštvo mojega najljubšega profesorja ima vsaj za naju eno izredno dobro plat, saj je ta stavba od najinega bloka oddaljena le borih dvesto metrov. Da prideva do njega nama ni potrebno prehoditi skoraj celega naselja, kot so v to primorani nekateri bogataški šminkerji. In vedno, čisto vedno naju je vesel, ob kavi v Eddie’s baru pa smo imeli tudi že čisto vroče debate o izdelovanju umetne inteligence. A zavedava se, da so to neuradni sestanki, ki ne pomenijo čisto nič in da se morava prav zaradi takšnih privilegijev truditi veliko bolj kot kdo drug. Ampak to kljub neprestanemu žuriranju in popivanju počneva z največjim veseljem. In dokler nama stoji ob strani najstarejši in najbolj cenjen profesor , naju izpadi dekana Delica niti najmanj ne skrbijo.»Dej, zbudi se, kaj sanjaš,« me dregne Semir, ko opazi da zrem nekam v daljavo. »Kam si se ti meni zgubil, a?«
»Ma kaj pa vem, nekaj sem premišljeval,« mu odvrnem. »Si za eno kratko preden greva do starega? Časa imava še dovolj.«
»Še vprašaš?« se Scorpionu zasvetijo oči. »Mimogrede, če boš častil, grem še raje in z užitkom bom spil tudi dve, ne samo ene.«
»Zajebanec mali!« ga sunem pod rebra.

Eddie je seveda že buden in veselo si žvižga, ko s suho krpo briše pomite kozarce in žonglira s čistimi. Ta človek je tak care, res bi rad vedel ali sploh kdaj spi. Bar je seveda še čisto prazen, kar je za deseto uro zjutraj tudi razumljivo. Pa tudi petek je, kdo pa sploh hodi na pijačo na dan, ki je rezerviran za odhode domov. No, če te v prihodnjih dneh ravno ne čaka eden najtežjih izpitov kar jih je v letniku. In to pri najbolj zaguljenem profesorju kar jih je kdaj hodilo naokoli. A vseeno nisva sama…

»Poglej, poglej, največji povprečnež in največji rastafarijanec skupaj na pivu v Eddie’s baru in to navsezgodaj zjutraj,« se osladno posmehne Scorpion proti mizi v ozadju.

Rok in Tim pijeta pivo v baru, ki ga prvi več kot zaničuje? Roko na srce je to res nekoliko nenavadno. Ampak ko začne moj prijatelj provocirati, se tudi zlepa ne ustavi…

»Povej ti meni, Rok. Pomojem proslavljata izgubo Timove nedolžnosti, imam prav? Nekam sumljivo sedi na stolu in zelo se trese. Zakaj nisi bil malo bolj nežen z njim?«

No, zdaj je pa res že pomalem zoprn…

»Jap, že cel čas sumim da se porivata, ampak zdaj imam pa potrditev. Kaj pa tvoja mami, Rok? A ne bo razočarana, ko bo izvedela, da je njen zlati sine buzerant?«
»Daj no mir, Čaušević, saj si mi sinoči naredil dovolj kaosa,« jezno zamomlja Eddie, ki se je do tega trenutka samo mrščil.

Počasi začnem sumiti, da se tole ne bo dobro končalo, Scorpiona preveč dobro poznam in vem, da zlepa ne odneha. Toda ko moj prijatelj pošlje proti njima lupčka, je enemu najelitnejših študentov, ki se včasih dejansko ima za nekaj več kot mi, tega dovolj. Jezno vstane in se nama približa. Pa kaj mu je danes? Ponavadi ostane ob takšnih nizkih provokacijah povsem miren, zdaj pa mu iz ušes skoraj sika para.

»Semir Čaušević, prav nerad te razočaram, ampak Tim je vseeno boljši in bolj vroč kot tvoja sestrica. Zadnjič ko sem jo spravil v posteljo je bila sumljivo hladna in trda,« stisne med zobmi.

O ne…

Z Eddiejem s težavo ločiva Roka in razjarjenega Semirja, ki seveda spet ni mogel ukrotiti svojih pesti. Pa bi se včasih res lahko zadržal, konec koncev je sam začel provocirati. Okej, to je bil z Rokove strani vseeno zelo nizek udarec, saj še niti pol leta ni, odkar je Ana, oz. Fr33girl naredila samomor.

»Raje odidita preden vaju vržem ven,« zasika Eddie.

Saj sem vedel, da bo prišlo do tega, zdaj sva pa tam, kjer ni muh. Eddie se bo zagotovo vsaj nekaj tednov držal jezen na naju in to samo zaradi Semirja in njegovih neumnosti. In to zagotovo pomeni tudi, da je z dolgovi konec. No, vsaj do takrat, ko se bomo spet srečali v Kopru, šli na najboljši kebab na svetu in se ga vsi skupaj pošteno napili. Zamudim se le še toliko, da na šank vržem nekaj kovancev in stečem za odhajajočim Scorpionom, ki se je na vratih zaletel v elegantno oblečenega gosta, ob čemer mu je izrekel najmanj deset tipičnih bosanskih žaljivk, katerih večina se je navezovala na njegovo najbližje sorodstvo.

»Včasih bi vseeno lahko malo zadržal,« mu rečem, ko ga končno dohitim.
»Boli me kurac,« mi zasika nazaj. »Sem pač živčen, ker ne vem kakšne volje bo stari danes in to je vse. Misliš da imam voljo cel vikend čepeti za knjigami in v ponedeljek polagati izpit?«
»Ja, stari, tudi jaz je nimam. In Rok je s tem svojim elitizmom tudi meni antipatičen, ampak zaradi njega sva ga zdaj najebala pri Eddieju,« mu mrko odvrnem.
»Jebeš še Eddieja. Jaz bi se ga samo po dolgem času rad napil sredi Kopra kot pošten človek. Se slučajno spomniš kdaj sva bila nazadnje doma? Zadnji mesec sva na tej seminarski delala kot dve budali,« jezno zapiha.

Resnici na ljubo ima moj prijatelj popolnoma prav, tudi jaz doma nisem videl že več kot en mesec, ker sva kar naprej v Ljubljani. Sicer se ga res skoraj vsak večer napijeva, ampak zato pa cele popoldneve čepiva vsak za svojo pisalno mizo in prebirava knjige za tretji in četrti letnik.

»Daj, potrkaj,« me dregne moj prijatelj, ko prispeva pred velika masivna vrata Grigoriusove pisarne.

Prek telefonske slušalke, ki mi jo je v pritličju podal vratar, je bil slišati zelo prijazen, kako bi bilo dobro, če bi res imel dober dan in nama naredil to uslugo. V nasprotnem primeru ga bova pošteno najebala. Rahlo potrkam…

»Kar naprej…« se zasliši z druge strani vrat.

Počasi odprem vrata in v istem trenutku se mi zenice široko razširijo. Profesor me gleda in reže s svojimi svetlomodrimi, iskrivimi očmi, toda zraven njega je… Ne, to ni mogoče!

* * *

V daljavi se je začelo počasi svitati, ko je po cesti z veliko hitrostjo pridrvela predelana Nissan Micra črne barve in ob škripanju gum zavila na veliko parkirišče pred dvonadstropno hišo, s katere je utripal ogromen neonski napis NIGHT BIRD’s. Saša je skočil iz nje, zaloputnil vrata in se opotekaje odpravil proti motnim steklenim vratom, skozi katera je je prodirala rahla svetloba. Torej je še tukaj, najbrž ji še ni uspelo oditi domov. Vedno je bila tukaj, ko jo je potreboval, tudi ob najbolj nemogočih urah, skupaj z njenim tolažečim glasom, mehkimi dlanmi in vročim telesom. Z dlanjo je potolkel po vratih in pritisnil nos na šipo.

»Tamara!!!« je zavpil s hripavim glasom. »Tammy, daj odpri, prosim te!«

Odmaknil se je nekaj korakov od vrat in se ozrl proti lučem iz zgornjega nadstropja. Ob takšni uri je čisto možno, da še kaj ureja v pisarni, preden bo zaklenila nočni klub in odšla spat.

»Tamara!! Mezo tukaj!« je ponovno zavpil.

Skozi steklena vrata je razločil, da je nekdo prišel k vratom in jih mrzlično odklenil. Končno! Vedel je, da se lahko zanese nanjo. Ko ga bodo razočarali vsi drugi, tudi mama, bo Tamara vedno čila in sveža samo zanj. Pohitel je k vratom, se izmuznil v notranjost in jo objel okoli vratu.

»Mezo, se ti je čisto do konca sfuzlalo? Poglej koliko je ura. Šele petnajst minut nazaj sem spravila zadnje goste iz lokala, zdaj pa mi prideš še ti delat galamo,« je zaspano zamežikala vanj.
»Tamara, prosim te. Potrebujem te. Res te potrebujem,« jo je proseče pogledal.
»Saj, ko me potrebuješ in ko si potreben me poiščeš, drugače pa ne,« je zavzdihnila, ko je stopila za šank. »Kaj boš spil? In za tvoje dobro upaj, da imaš dober razlog, da mi ob petih zjutraj rogoviliš pred klubom.«

Nemirno si je pogladil razmršene črne lase, odvrgel plašč na usnjen kavč in se naslonil na šank.

»Spet nisi mogel spati zaradi hudih sanj?« si je odgovorila kar sama in postavila predenj kozarec z dvojno merico Jack Danielsa.
»Inge me je nekaj raspičkala,« je zamrmral, ko je prislonil kozarec k ustom. »Pravi, da bi moral pozabiti.«
»Mogoče pa ima celo prav. Misliš da boš Aljaža obudil s tem ko se boš zapijal in hlepel po maščevanju?« ga je pogledala izpod obrvi.

Saši se je zazdelo, kot da bi ga kdo polil z mrzlo vodo. Tega ne bi nikoli pričakoval od nje. Koprčane je sovražila ravno tako kot on in to sovraštvo je delila tako z njim, kot z ostalimi gosti lokala. Koprčani so bili pri njej pač nepriljubljeni in pika. Pa četudi za ceno kakšnega pretepa, ki so se tudi zaradi tega ob vikendih redno dogajali v lokalu in so se pogosto zaključili s precejšnjo inventarno škodo. In vedno, čisto vedno mu je v teh dveh mesecih stala ob strani. Ga tolažila, se pogovarjala z njim, mu pustila da se ji izpove, končala z njim v postelji… Toda do tega trenutka ni od nje še nikoli slišal, da bi moral pozabiti.

»A zdaj pa še ti?« se je zasrepel in ji ponudil prazen kozarec.
»Če se boš zapijal, bosta s tvojim bratom kmalu spet skupaj, dragi moj. In ne vem kaj imaš od tega, da si tako želiš tega maščevanja. Saj ste ga zadnjič pretepli na živo in mrtvo, ko se je znašel v Izoli, ali ne?« je odvrnila in mu hkrati ponudila novo dvojno dozo.
»Ja, smo ga,« je prhnil. »Pa kaj. Ne bi ga mogel ubiti, bili smo trije na enega. Ampak, Birdica moja… Jaz bom tem kurcem enkrat za vselej pokazal kdo je gospodar na obali. In on, zapomni si on… On bo umrl, medtem ko ga bom jaz brcal v glavo. Prisežem da bo!«
»Saša!!« je Tamara povzdignila glas. »Se ti je res strgalo!? Samo poslušaj se kaj govoriš.Bi šel rad v zapor? Misliš da bi Aljaž to želel?«
»A dej, jebi se še ti, prav?« je histerično zarjul, kozarec iz njegove roke pa je poletel v steno in se treskoma razbil. »Kaj ti ni jasno, Tamara, a? Kaj kurac ti ni jasno? Mojega brata ni več, nikoli več ga ne bo in nihče ne bo nikoli odgovarjal za to. Vsi mi govorite naj pozabim. Ja, pizda materna, ej, komaj dva meseca je mrtev, jaz pa naj ga pozabim. Ja, valjda, kar pozabim naj ga. Mojega brata, ki mi je umrl v naročju. Ma ko vas jebe trikrat vse skupaj, vam je jasno?«

Zlomil ga je jok in v krčih ihtenja se je zgrudil na kolena in začel tolči z glavo po podu. Ničesar več se ni jasno zavedal. Ne bolečine, ki mu je trgala možgane, kot tudi ne tega, da je Tamara pohitela k njemu in ga ljubeče objela, dokler se solze niso posušile in je od njega ostala le lupina, ki se je nemočno tresla v njenih rokah.

»Tudi jaz ga pogrešam, Mezo, tudi jaz,« mu je pomirjujoče zašepetala, ko ga je dvignila in si ga naslonila na rame. »Lej, zdaj pojdi ti spat, če hočeš lahko spiš v moji pisarni na kavču, jaz pa pridem zjutraj ob desetih. Daj, saj sam veš, da moraš spati.«

Počasi sta se odpravila po zavitih železnih stopnicah v zgornje nadstropje, medtem ko je Saša brez prestanka nerazumljivo momljal o koprskih svinjah, ki jih bo pobil vse po vrsti. Tamari ni bilo vseeno zanj. Kolikor je že bil težak, ko se ga je napil, tako je sočustvovala z njim. Izgubil je človeka, ki ga je imel najraje na svetu. Najbrž celo raje kot Anjo. Kot da to ni dovolj, je njegovo smrt povzročil človek, s katerim se od nekdaj nista mogla. Vodja koprske bande, Martin Kavaš, ki za povrh vsega še kaznovan ni bil za to. Idealna kombinacija. Odklenila je vrata in prižgala luč ter popeljala pijanega prijatelja do kavča.

»Tu se boš naspal, prav?« mu je ljubeče rekla, ko ga je pogrnila z odejo in ga pobožala po roki. »Mezo, rada te imam, zares te imam rada, ampak od utrujenosti se mi kar blede in res moram v posteljo. Če ti bo slabo pa tako ali tako veš, da imaš stranišče takoj za naslednjimi vrati.«
»Tudi jaz imam rad tebe, Birdica. Ti si edina oseba, ki me razume,« je zamomljal, ko je po prstih odšla ven. Šele takrat je počasi odprl oči in ob prizoru, ki se mu je zdel kot pogled skozi razmazano šipo, ostal brez besed…

»Mojbog, ti si. Stari moj, to si ti. Saj, saj… Saj v resnici sploh nisi mrtev,« se mu je razvedril obraz.

Zraven kavča je klečal mlad in okrogloličen fant z modrimi lasmi in iskrivega pogleda. Smehljal se je ravno tako kot v svojih najboljših časih in nobenega dvoma ni bilo, da je to on. Nihče drug ni mogel biti. Zunaj se je zaslišalo hrumenje Tamarinega Pajera…

»Žal te moram razočarati, stari moj,« je mehko rekel fant. »V resnici sem mrtev, ampak mislim da me v tem trenutku potrebuješ…«
»Aljaž,« je še komaj razumljivo zamomljal Saša. »Si duh?«

Smeh njegovega brata mu je odmeval skozi ušesa in mu vrtal po vsakem kotičku telesa.

»Kje pa. Samo predmet tvojih halucinacij, ki so jih povzročili stres, alkohol in premalo spanja, sem. Zato me zdaj vidiš, čeprav me še zdaleč ni tukaj. A tvoja podzavest ti bo jutri govorila, da sem se ti prikazal. Povej, kako je kaj z mojo smrtjo?«
»Prasec se je izvlekel. Midva sva prečkala cesto kjer ne bi smela…« mu je odgovoril in glas se mu je znova začel lomiti.
»Lahko bi si mislil,« je zavzdihnil Aljaž. »In kaj nameravaš še, razen tega da ga boš vsake toliko namlatil v razmerju tri proti ena?«
»Kaj pa vem. Ubil bi ga, če bi ga lahko,« je zasikal Saša.

Čez Aljažev obraz je šinil hudoben nasmešek.

»Bi res rad maščeval mojo smrt, ali samo ropotaš?«
»To bom naredil, prisežem da bom!« se je narahlo dvignil in pogledal v bratove oči.
»Saša… Potem pa to naredi. Nehaj samo govoriti. Enostavno naredi, naredi, naredi, naredi… redi… edi… di… i…«

Stresel se je, kot da bi ga zgrabila elektrika in nenadoma se je zavedel, da je v sobi ostal popolnoma sam. Nikogar ni bilo. Ne Tamare, še manj Aljaža. Toda še vedno je v ušesih slišal njegov nasvet – enostavno naredi… Pa kaj če konča v zaporu, Aljaž bo samo v tem primeru mirno spal, to pa je tudi edino kar šteje.

Zgrabil je gsm, ki mu je tičal v hlačah in mrzlično odtipkal številko.

»Ma boli me kurac koliko je ura in če sem te zbudil, ti je jasno!?« je pijano zavpil. »Danes zvečer, ob enih in enajst minut za staro cerkvijo ob Rižani. Pet na pet. Če ne pridete, ste še večje pičke kot v resnici ste, tebe pa pridem iskat na dom če te ne… bo. Ti je jasno?… Ne, ne kriči name, sprašujem če ti je jasno, ti pizdun?… Prav, se vidimo, zapomni si, Martin, mrtev si!«

Odložil je telefon na tla in olajšano zavzdihnil. To bi moral narediti že zdavnaj, le kaj je čakal do zdaj. In Aljaževa smrt bo končno maščevana. Spet se je stresel, dokler ga ni zvila bolečina v trebuhu in v nekaj trenutkih je spravil iz sebe ves alkohol tega jutra.

* * *

Ta postava, te obrvi, te oči, te roke, ki spominjajo na medvedje šape. To je možakar, ki sem ga videl v svojih sanjah, nihče drug ne more biti.Še zdaj mi globoko v ušesih odmeva njegov raskav glas

»…In ne zapletajte se v kaj nevarnega…«

in še zdaj slišim, kako je njegova ogromna dlan treščila po mizi, da je odmevalo daleč naokrog. Čutim da je ujel moj pogled… Scorpion me rahlo dregne.

»Dobro jutro, fanta,« se nasmehne profesor. »Naj vama predstavim svojega brata Geralta Riva, ki sicer pravkar odhaja.«

Občutek imam, da se tla upogibajo, ko Grigoriusov brat stopi proti vratom in po čelu mi spolzi nekaj potnih kapljic. Tega človeka več kot očitno ne vidim prvič. In to ni samo dejavu, niti sanje. Bil sem tam in tudi pogovarjal sem se že z njim.

»Grigorius, daj me kaj pokliči podvečer, prav?« zabrunda orjak, preden zgrabi za kljuko.

Tudi ta glas sem že slišal, ne bi ga mogel zgrešiti…

»Bom, Geralt, bom, nič ne skrbi,« se spet nasmehne profesor in mi pomigne, naj mu podam seminarsko.

Odpre jo nekje na sredini in kot ponavadi zamišljeno mrmra predse, ko na hitro preleti par strani. Ujamem Semirjev pogled, ki mi sporoča kaj je narobe z menoj. A tega tudi sam ne vem, jasno mi je le to, da se z menoj dogaja nekaj zelo čudnega. Nekaj tako nenavadnega, da tega tudi profesor ne bi znal pojasniti.

»Alex Volk,« se Grigorius rahlo odkrha. »Je mogoče kaj narobe? Zelo nenavadno se obnašate.«
»Ne, profesor, čisto vse je v redu,« tiho zajecljam, da me najbrž komaj sliši.
»Alex, ne lažite mi, prosim vas, sami dobro veste kako zelo sovražim dejstvo, da mi ljudje lažejo in kako hitro prepoznam lažnivca,« zahrešči nazaj in končno dvigne pogled s seminarske.

Res je, naš profesor je pravi pravcat detektor laži. Ne vem kako mu to uspeva, a najbrž že po tonu glasu ugotovi kdo mu laže in kdo govori resnico. Hja, nekako tako kot jaz. Ne vem odkod imam to lastnost, a imam jo že odkar se zavedam samega sebe in meni lagati pač ni mogoče.

»Vaš brat, profesor,« izdavim.
»Geralt?« me začudeno pogleda. »Kaj pa je z njim?«
»Nekje sem ga že videl. Zdi se kot dejavu, ampak mislim da je bilo resnično.«

Profesor se komaj opazno nasmehne in se naslednji trenutek spet posveti seminarski, ob čemer si še vedno neumorno brunda predse, kar pa je njegova največja značilnost, ko kaj globoko premišljuje.

»Težko, Alex, zelo težko, saj se je šele pred nekaj urami vrnil iz Avstralije. Ampak vaše telo pravi drugače in ni dvoma, da vas je pošteno prestrašil.«

Spet se zatopi v brundanje, medtem ko z očmi neumorno šviga prek črk. Kdove, če je opazil, da lista sploh še ni obrnil.

»Vam je všeč Leonardo da Vinci, Volk?« na koncu spet kar sam prekine morečo tišino.

Kaj ima pa zdaj Leonardo veze z Grigoriusovim bratom? Seveda mi je, kateremu študentu računalniškega inženiringa pa on ni všeč? No, edino Roku mogoče.

»Ja, profesor, zelo,« mu odgovorim in si z rokavom končno obrišem potno čelo. »Pa saj sami dobro veste, da je zame eden največjih ljudi v celi…«
»Človeški zgodovini,« me prekine profesor. »Vem, Volk, dobro vem. Ravno tako kot vem, da cele popoldneve presedite v knjižnici in berete stvari, ki bodo prišle na vrsto šele čez dve leti.«

Kako vraga…

»Ne delajte tega, lepo vas prosim. Da Vinci je občasno celo zame pretežak. Začeli boste mešati fikcijo in realnost.«

Za hip pomolči, si sname očala in jih počasi odloži na mizo.

»In nato se vam bo zmešalo.«

Kaj za vraga to pomeni? S pogledom ošvrknem svojega prijatelja, a tudi njemu ni jasno, kaj profesor pleteniči. Nekateri sicer res prikrito šušljajo, da mu gre zaradi starosti že počasi na otročje, a tako čudno se ni obnašal še nikoli. Pa smo se pogovarjali tudi že o da Vinciju. In to ne samo enkrat.

»Fanta, nikoli v življenju še nisem videl dveh tako nadarjenih študentov, kot sta vidva. Takšne jaz jebem v glavo do zadnjega. In nekoč mi bosta zaradi tega hvaležna…« nama povsem mirno reče in zapiči vame svoj ledeno moder pogled.

Mojbog! O sveta Marija moja, ti meni pomagaj. Tudi ta stavek sem že slišal. Najprej v teh norih sanjah, ko sem se zbudil pa mi je še vedno odmeval v glavi. In zdaj ga spet slišim. In profesor Riv da je pravkar zaklel!? To pa presega celo najbolj nore sanje.

»A v vaju vidim potencial, ki ga nisem opazil še pri nikomer. Mogoče se je temu nazadnje približal deset let nazaj študent Rok Šemedej, ki je študiral pod mojim mentorstvom.Takrat sem naredil napako. Ker sem mu preveč popuščal, je zašel na kriva pota. In napake ne bom ponovil še enkrat…«

Saj ne more biti res, adijo najin tako želeni vikend. Pa tako sva se trudila.

»…Toda danes praznujem rojstni dan. Nikomur ne povejta, da vaju bom namesto s pivom častil s prostim vikendom, zaradi česar vama v ponedeljek ni potrebno priti na izpit. Ampak čez en mesec izgovorov ne priznavam.«

Smeh… Najbolj strog, najbolj zajeban profesor na celem svetu zbija z nama neslane šale, govori neumnosti in se smeji. Prav zares se smeji, saj se mu menda ja ni čisto do konca zmešalo?

»Koliko let pa praznujete, profesor?« se končno opogumi Semir, ki je po glasu sodeč ravno toliko zmeden kot jaz.

Grigorius dvigne pogled in se za hip zresni.

»Enainsedemdeset, Čaušević, celih enainsedemdeset jih je že,« tiho zamrmra.
»Vse najboljše, profesor,« odrecitirava skoraj v en glas.
»In hvala vam, res vam hvala,« doda Semir.
»Ni za kaj, fanta, ni za kaj. A vseeno, ne govorita tega okoli, saj vesta kaj naredi zavist,« odvrne Grigorius in končno obrne par listov seminarske.

Oba veva, da to pomeni, da je pogovor zanj zaključen, oziroma da je nastopil čas za slovo. Brez pompa, od profesorja preprosto odideš in to je to.

»Si moreš misliti!?« končno zatuli Semir, ko sva od stavbe dovolj oddaljena, da naju skozi večno odprto okno pisarne profesor ne more več slišati. »Si moreš misliti!? Na lepe oči nama je odložil izpit, niti pogledal ni seminarske. Neka me sagrami i to u ovom trenucu!«

Tudi jaz sem srečen, pravzaprav že kar evforičen, toda zavedam se da nekaj ni v redu. Nekaj čudnega se dogaja. Nekaj ni v redu, nekaj ne štima, nekaj… Vsi ti dejavuji, vsa ta čudna naključja. Nekaj dejansko ni v redu.

* * *

»Me zafrkavaš?« se je nasmehnil elegantno oblečen moški srednjih let in si popravil naočnike, ki so mu zlezli na konec nosu.
»Želim si, da bi te res,« je zavdihnil Rok in ošvrknil svojega cimra, ki se je preplašeno oziral naokoli, kot bi pričakoval, da bodo spet od kdovekod začele deževati gromozanske skale. »Najino stanovanje je v razsulu. In vse bi bilo v redu, če ne bi bila v najini tuš kabini ogromna skala. In ti si edini, ki mi lahko pomaga.«
»Se zavedaš koliko uslug si mi že dolžan?« se je namrdnil moški. »Če bi jih poskušal prešteti.«
»Ja, vem, Jože, vem. Ampak tako krvavo kot te potrebujem zdaj, te res nisem še nikoli,« mu je odvrnil Rok. »Vsaj pogledat pojdi in vse ti bo vse jasno. Prosim te, tokrat te prav zares prosim.«

Čez obraz Jožeta Apyona je šinil ciničen nasmešek, ko je prislonil skodelico kave k ustnicam in uživaško srknil.

»Recimo, da je v tvojem stanovanju res orjaška skala. Kako bi ti sploh lahko pomagal?«

Rok je na sebi začutil Timov vprašujoč pogled in nekoliko bolj globoko požrl slino. Toda zdaj je potreboval samo zastonj kiper, vse ostalo ni bilo tako težko.

»Ne vem, stari, res ne vem. Nekako jo bom zdrobil in znosil kamenje v kiper, ti pa se ga samo znebiš in to je vse. Čisto brez problemov lahko dobim dovoljenje za prenovo stanovanja, a če se tega lotiva sama, bova videti kot…«
»…dva idiota, ki s kozarci praznita Blejsko jezero,« se je zasmejal Apyon. »V redu, v redu, saj ti bom pomagal, sam veš da ti bom. Ampak tokrat mi boš res dolžan.«

Rok si je globoko oddahnil in spil nekaj zadnjih požirkov piva. Apyon je bil že leta dispečer ene največjih prevozniških firm in pod seboj je imel nekaj sto vlačilcev ter več kot sto kiperjev, ki jih je vsak dan znova pošiljal naokrog po Sloveniji in svetu. Niti poznalo se ne bo, če bo eden zmanjkal za par dni in odpeljal neznanokam nekaj sto kilogramov zdrobljenega kamenja. In čeprav je vedel, da naloga ne bo preprosta, je bil njegov, vedno elegantno oblečeni, prijatelj najboljša, oziroma že kar edina izbira.

»Gremo?« je dodal čez nekaj trenutkov in si popravil suknjič.
»Ajd, samo še plačam,« se je nasmehnil Rok, se obrnil proti Eddieju, ki je vlekel na ušesa in obenem potapkal Tima po hrbtu. »Malo več življenja v to umiranje, stari, problem je takorekoč že rešen!«
»Upam da imaš prav. Ta moment bi si samo enga zvil,« mu je le-ta zašepetal nazaj.

»Ampak tebe pa si res ne morem predstavljati kako z orodjem v rokah režeš kamenje,« se je zarežal Apyon na vhodu. »Mogoče pa lahko dobim dva prostovoljca. Za deset evrov na uro. Kaj praviš?«
»Mogoče,« mu je odsotno odvrnil Rok. »Počakaj malo, tam gresta človeka, ki ju ne bi rad srečal.«

A Eddie’s bar mimoidočih ni niti malo zanimal in bržkone še zdaleč nista opazila, da pri vratih stojita dve osebi in čakata, da gresta mimo.

* * *

»Kaj vraga?« se zdrzne Scorpion in se popraska po temenu.
»Kaj je?« se ozrem proti njemu. V vsem kaosu, ki vlada v moji glavi, me čisto nič več ne more presenetiti.
»Nekaj me je zadelo v glavo,« jezno zamrmra in se ozre naokoli.
»Pozabi, dej greva domov,« odgovorim in v istem trenutku zagledam zgledno počesano in urejeno postavo, ki stoji za priprtimi vrati bara kot lipov bog. »Ta kurbin sin,« stisnem med zobmi.
»E, sad je mrtav,« bruhne iz mojega prijatelja in zaletiva se proti baru.

Scorpion zgrabi Roka, ga stisne k zidu in udari s čelom po njegovem nosu, jaz pa medtem z dobro merjeno brco v trebuh podrem na tla polizanega šminkerčka in jezno pogledam Tima, ki ne izgublja časa, ampak zbeži kar ga noge nesejo.

»Semir, pizda ti materna, si znorel? Zlomil si mi nos!« zahrope Rok, ko počasi vstaja, medtem ko se starejši možakar še vedno zvija po tleh.

»Naravnost v pleksus…«

»Ma boli me kurac kaj sem ti naredil, ti je jasno? Vame ne bo nihče metal kamenja, ti je jasno?« zavpije Scorpion in ga brcne v meča, da klecne na beton.

»Udarec v meča bo ogrozil njegovo stabilnost…«

»Dej ne nori! Kakšno kamenje, kaj govoriš? In mojo obleko Megara Hilldress si uničil. In ta je bila čisto nova,« zastoka, ko se spet poskuša pobrati.
»Sem bil dovolj jasen, ti pojebek matere narave? To si štej za opozorilo, naslednjič se bova drugače pogovarjala,« spet grozeče doda moj prijatelj.
»Dej, dovolj bo tega sranja, pusti ga, da ne nese še Delicu kaj na nos,« ga poskušam pomiriti.
»Samo še enkrat, samo še enkrat. Đubre jedno malo,« še pljune Semir in se grdo zasmeje.

Okej, res nama ne bi bilo potrebno tako vročično reagirati, ampak tokrat si jih je Rok zares iskal. Skrit za vrati bo metal kamenčke v naju? Fantič je šel tokrat res čez vsako mejo. Mislim, da sva ga ravno prav prestrašila, ne bo si naju upal prijaviti, ker ve, da bi bila v tem primeru njegova študijska kariera zapečatena, toda če Scorpiona ne bi ustavil, bi ga mogoče res lahko še težje poškodoval. Vse predobro vem, kakšen je Semir, ko ga nekdo zares razjezi. Ne morem verjeti. Z Rokom se ne moreva videti že odkar se poznamo in bilo je že umazanih trikov tako z njegove, kot tudi z najine strani, ampak tako daleč pa res še ni šlo.

Life’s best years are slipping away
but we keep on drinking night and day.
The only thing we really know:
life without beer is just no go.
Wine, gin, whiskey, ale and stout,
don’t worry if our livers shout.
And when it’s time to say good-bye
to late to regret to late to cry.

»Dej, koji ti je kurac, saj se naju ne bo upal prijaviti,« se zareži moj prijatelj, ko s polnim plinom drviva čez Ravbarkomando in nama zvoki Die Toten hosen parajo ušesa. Obožujem to skupino, vedno znova se sprostim ob njih.
»Saj ni to, stari moj,« odsotno odgovorim. »Boli me kurac še za Roka. Ful čudno se počutim, zvoni mi v ušesih in kar naprej mi nekaj migeta pred očmi. Ne vem, kot da bi me kdo z macolo po glavi.«
»Misliš, da ima to kaj veze s tistimi dejavuji?« vpraša moj prijatelj in končno stiša glasbo.
»Ne vem, stari, ne vem. Pojma nimam. Ampak samo nekaj te bom vprašal. Si videl že kdaj Grigoriusa ali pa Roka tako čudnega?«

Semir mi ne odgovori, ampak samo počasi nagne brado proti volanu, kar sicer naredi vedno, ko kaj globoko premišljuje. Sicer bi jaz pri hitrosti 160 kilometrov na uro raje videl, da tega ne bi počel, ampak vem kako dober šofer je in toliko kilometrov sva že prevozila skupaj, da mu dejansko stoprocentno zaupam. Mimo naju drvi kraška pokrajina… Po več kot mesecu dni se peljeva domov. Popolnoma prost vikend, ki ga lahko resnično izkoristiva samo za zabavo in pitje. Poskušal bom biti čimmanj doma, v enem od redkih prostih vikendov se mi je res ne da poslušati, kako študija ne jemljem resno in kako bi se moral učiti, namesto da hodim ven. Mogoče pa me bo Semirjeva mama povabila na kosilo, tako da bom doma samo odložil nahrbtnik, se spedenal in odšel ven. Potem se bom tako ali tako vrnil šele zgodaj zjutraj, se zbudil pozno popoldne, ko bo že odšla k sosedi in spet šel, še preden se bo vrnila. To bi bilo idealno. Včasih mojemu prijatelju zares nekoliko zavidam njegove starše. Sicer se oče res kar naprej prepira s svojimi sosedi, ampak to je zanemarljivo dejstvo, če pogledaš kako se imajo pri njih radi. Čisto prava družina so. Družina, ki je sam nikoli nisem imel…

Že odkar pomnim, živim pri svoji teti Diani, ki je nekoliko čudaška. Očeta in mame nisem poznal nikoli.Nekajkrat sem se z njo sicer hotel pogovoriti o tem, a me je vedno odpravila z vpitjem, češ da se o pijancih in zgubah ona ne bo pogovarjala in da je zame bolje, da ne vem o njiju čisto nič. Baje sta mrtva, moja mami pa je bila njena sestra. Pravzaprav ne vem niti kako sta se imenovala, kaj šele kje sta pokopana. Tako rad bi ju videl, zanima me, ali sem jima kaj podoben. Po starih albumih sodeč, je teta celo imela slike obeh, a jih je odstranila in pojma nimam zakaj. Zakaj sta se ji tako zamerila? Kako sta sploh umrla? Diana naj bi imela tudi še eno sestro, a tudi o njej vem zelo malo. A kot bi bilo včeraj se spomnim dogodka, ko sem brskal po podstrešju in iz radovednosti odprl napol preperelo kartonasto škatlo. Bila je polna starinskih zvezkov s trdimi platnicami in nekaj časa sem okleval, ali bi, ali ne bi, a nato mi radovednost ni dala miru. Odprl sem prvega in obrnil nekaj porumenelih strani. Bile so popisane z drobno, a lepo berljivo pisavo in kaj kmalu sem ugotovil, da berem dnevnik nekega možakarja. Kdo je to bil? Moj oče, ali dedek? Kot v transu sem jemal zvezke iz škatle in vsak je bil starejši in njegove strani bolj rumene. A popoln šok je sledil pri sedmem, ki sem ga naključno odprl in na strani, ki je bila z drobnimi številkami označena kot enainsedemdeseta prebral samo en stavek…

Alex, ne morem garantirati, da boš to bral, a verjamem, da ti bo ta dnevnik nekoč prišel v roke in lahko ti obljubim…

…V naslednjem trenutku me je presenetila močna klofuta, da me je kar odneslo in zvezek sem presenečeno izpustil iz rok. Diana ga je pobrala in me vnovič močno klofnila z njim.

»Kaj si iskal tukaj, smrkavec!? Ti nisem že stokrat rekla, da na podstrešju nimaš kaj iskati?«

Med jokom sem zbežal najprej s podstrešja ter nato še iz hiše in dan preživel v marini, kjer sem sedel na pomolu in gledal v daljavo. Zakaj me je morala presenetiti? Tista stran je bila namenjena meni. Morebiti celo več strani. In nekaj ostankov moje preteklosti še obstaja, le da mi jih je teta skrbno skrivala s tem, ko mi je prepovedala hoditi na podstrešje. Kdo je bil ta možakar in kaj mi je hotel sporočiti? Sklenil sem, da bom zvezek dobil pa naj stane kar hoče. A ob vrnitvi domov me je pričakal največji šok tega dneva. Teta je tekom dneva v kaminu zakurila ogenj, na parketu je stala tista kartonasta škatla, kot kurjava pa so služili stari zvezki. Ponorel sem in hotel rešiti vsaj enega, a ne samo da mi to ni uspelo, temveč sem bil tistega večera tudi pošteno tepen. S teto nisem govoril skoraj en teden, nato pa je molk prekinila kar sama, ko se mi je opravičila in mi rekla, naj ji na besedo verjamem, da je to storila zaradi moje lastne varnosti. Seveda sem ji odpustil, a na dnevnike in stavek, ki mi ga je uspelo prebrati nisem pozabil nikoli.

Tabla z napisom Koper in smrdljiv vonj marine, ki veje skozi okno, ki ga odprem… Kot da bi prišel v zapor z nevidnimi rešetkami. Saj ne da ni lepo priti v domači kraj, a če bi imel le malo lepši dom…

»Dej, ne drži se, kot da so ti umrle vse koze,« se zareži Scorpion. »Pošlji jo v kurac in če bo še lomila jajca, pridi k nam, saj veš da si pri nas vedno dobrodošel.«

Le kako ve kaj me mori. Ta človek me res pozna do obisti.

»Greva na kebab in pir, da se mi ne zjočeš kar tu v avtu,« naknadno doda med prižiganjem cigarete.
»K Totalfreaku?« se nasmehnem.
»K Totalfreaku!« pribije moj prijatelj, ko zavije na parkirišče, ob katerem stoji plastičen kiosk, s katerega se sveti velik grafit TOTALFREAK.

Hurry Hurry Hurry
Buy my rice and curry
Buy my rice and curry
So Hurry Hurry Hurry
Hurry Hurry Hurry
Buy my rice and curry
Buy one for two
Special price for you

Totalfreak je maskota našega Kopra. Že kot mlad fant je pustil šolo, kradel v trgovinah hrenovke in žemlje ter v luki prodajal hot doge naključnim turistom, ki sicer niso bili lačni, se jim je pa mali in razcapani albanski deček smilil. Že čez nekaj mesecev je pobegnil od doma, se potepal po celi bivši Jugoslaviji, bil v več popravnih domovih, a nič ni pomagalo. Toda zapor v Bileći, v katerem je končal pri osemnajstih, ga je le streznil in ko se je po prestani kazni vrnil v Koper, kjer je izvedel, da sta njegova starša že dolgo mrtva, se je zaposlil kot prodajalec in pek bureka. Ko je gospodar umrl, mu je zapustil svoj boren kiosk, iz katerega je nato Totalfreak ustvaril prodajalno z najboljšim kebabom daleč naokoli. Najbrž še sam ne ve več kako se v resnici imenuje, baje pa je nekoč slišal na ime Adem Ademi. A ne jaz, ne kdorkoli drug še ni slišal, da bi ga kdo tako imenoval, vsi mu najraje rečemo kar Totalfreak, kar izhaja iz njegovega značilnega stavka, ‘jast sam ti totalni frik’, seveda obvezno povedanega z južnjaškim naglasom. V glavnem pa ga ima cel Koper rad, ker je priden, pošten, delaven in nasploh faca v pravem pomenu besede. Poleg tega pa je klepetav in ve o trenutni aktualni situaciji v mestu čisto vse.

»Živijo, stari, enega z dosti mesa in z vsem ostalim,« ga pozdravi Semir s širokim nasmehom na obrazu.
»In enega samo z mesom, solato in česnovim prelivom,« doda Totalfreak in ob širokem nasmehu se mu zasvetijo redki in skoraj popolnoma črni zobje v ustih. »Po Kopru se podijo podgane,« doda, ko se loti velike role stisnjenega govejega mesa.
»Podgane?« se namrščim. »Misliš slučajno na Izolane?«
»Koga pa drugega,« stisne med zobmi. »Še nikoli jih ni bilo toliko kot zadnja dva tedna.«
»Pizda jim materina, a jim bo potrebno spet dati po pički, da bodo že enkrat dali mir,« zamrmra moj prijatelj, medtem ko stika po žepu za kovanci.
»Dej pusti, bom jaz,« ga narahlo odrinem. »Kaj se dogaja, stari?«

Albanec se za hip zamisli, nato pa nadaljuje s polnjenjem najinih kebabov.

»Prejšnjo soboto so dobili Martina. V treh. In namlatili so ga ko mačka.«
»Ma da jim jebem sve po spisku!« udari Scorpion po železnem šanku. »A bo treba koga obiskat na domu, ali kaj!«

Hey yo first things first
It’s time to shake ground in the eighth round
Styles Bax better and break down
From the beat and the wild tone, jump in the cyclone
Of Styles, yes I know
We’re the … team, maxime….
Put ‘em up, what the fuck
Beyond Stuff they can’t breathe
Off the wall spitting, nigga we’re in the tag-team
Nine What’s up now? jump down, stuff they cant breathe…

»No, evo ga,« zamrmra Totalfreak, ko se poleg Semirjevega razmajanega golfa ustavi rdeča Alfa 155, iz katere se razlega jezen rap.
»Ooooo, Martin, ravno prav,« se mi razlezejo usta.

Martin je eden od mojih sosedov, s katerim se, tako kot s Semirjem, družim že od malih nog, čeprav je kar štiri leta starejši od naju. V nasprotju z mano so pri njih svinjsko bogati in tudi zato si je lahko vedno privoščil najboljše avtomobile in najlepša dekleta, njegova služba predelovanja avtomobilov pa je zanj bolj hobi kot resno delo, čeprav se vrže v delo kot nor, ko mu kakšen avto resnično predstavlja izziv. Tako kot njegova Alfa Romeo, ki jo je dobesedno zastonj odpeljal z avtomobilskega odpada in iz nje naredil najbolj pošminkan avtomobil v Kopru. Ampak naš Martin je super fant, ki ga imajo povečini vsi radi, ker se bo vedno potegnil za svoje prijatelje in v nasprotju s kakšnimi obalnimi šminkerji ni poln samega sebe samo zaradi tega, ker ima pač nekoliko več denarja kot drugi.

»Ej, Sportivo, kaj…« mi zastane beseda sredi stavka, ko se visokorasla postava spravi iz avta in se počasi približa.

Enega svojih najboljših prijateljev sem velikokrat videl pretepenega, tudi v zdravstveni dom sem ga že peljal, toda takšnega ga nisem videl še nikoli. Mislim, da ga še lastna mati ni spoznala, ko je prišel domov. Obraz in vrat se mu svetita v rumeno-zeleno-vijoličnih odtenkih, ustnice pa ima v globokih brazgotinah, ki pričajo, da so bile le-te na več mestih prebite. Že videti je grozen, le kako se mora šele počutiti?

»Stari, kaj se je zgodilo?« nejeverno spravim iz sebe, ko brez besed odmakne plastičen stol in se zlovoljno usede.
»Prasice so me dobile na parkingu. Trije na enega, pičke jedne. Nisem imel šans,« zamrmra, a se vseeno poskuša nasmehniti.
»A tako se bomo zdaj šli?« se namršči Scorpion. »Sem mislil, da sem jih vedno slišal govoriti o poštenem fajtu, ko smo jih razbivali po Izoli.«
»Saši se je zmešalo, bolj kot me je brcal, bolj je kričal ime svojega brata. Pizda, a res misli, da je meni vseeno,« skuša povzdigniti glas Sportivo, a mu zaradi prebite ustnice ne uspe najbolje.
»Vse to še vedno zaradi Aljaža? Zdaj bi bil pa res že čas, da neha noret,« zmajem z glavo. »Konec koncev nisi bil nič kriv, sta ta dva gospodiča šla čez cesto na najbolj nepreglednem ovinku v celi Izoli. Da si se točno ti takrat znašel tam pa je čista pegula in nič drugega.«
»Jaz in ti to dobro veva… Ej, Totalfreak, daj eno pivo sem, lepo te prosim!« odgovori Martin. »Ampak on se noče potolažiti na noben način. Danes zvečer ob enih in enajst minut pri Rižani, za staro cerkvijo. Pet na pet. Zjutraj me je klical.«
»Odlično,« zaprede Semir. »Upam da jih bo tokrat izučilo in to enkrat za vselej. Veš slučajno kdo vse pride?«

Običajno bi bil tudi Sportivo navdušen nad ponovnim bližnjim srečanjem, a tokrat ostaja smrtno resen, le z zobmi nekoliko zaškrta.

»Stari, Mezo me hoče mrtvega. Saj nasplošno me boli kurac, ker vem da ga lahko namlatim kot mačka, ampak človeku se je res sfrkalo. Pa še Freemana ne dobim nikjer, medtem ko je Jackson že obljubil da pride.«

Oba dobro poznava tudi jaz in Scorpion, saj sta iz naše klape in se ga skupaj redno zapijamo po barih, parkiriščih in diskačih. Oba vedno pripravljena na pretep in osebi, ki se potegneta za prijatelje, četudi bi zaradi tega končala v arestu. Freeman, ali Vedran, kot mu je v resnici ime pa je tudi bivši fant Scorpionove male sestrice. Kdove, če še nosi žalni trak na roki v spomin nanjo…

»Dej, greva, greva,« se zdrznem, ko me cerkveni zvon s petimi udarci spomni na to, da je že pozno. »Saj veš…« pogledam Scorpiona.
»Vem, vem,« se mi zareži in otrese par drobtin z majice. »Sportivo, ne se sekirat, še vedno so jih dobili in tudi tokrat jih bodo, ne skrbi, midva bova tam, prav?«
»Vsekakor,« dodam sam in rahlo trčim s pestjo v dlan, ki mi jo nastavi Martin.
»Vem da se lahko, vem. Saj vesta kam morata, ane?« odgovori in Scorpion narahlo pokima.

Od stanovanja, kjer živi Semir do hiške, kjer sem za stalno prijavljen, je okoli pol kilometra. Moj prijatelj se je sicer ponujal, da me pelje, ampak odločil sem se, da to pot raje prehodim. Prileglo se mi bo nekaj hoje, da se pomirim po teh stvareh, ki sem jih slišal od Sportiva. Z najhujšo izolsko bando se nikoli nismo mogli in vedno znova smo se stepli, če je le bila prilika. Toda stvari niso bile nikoli tako zelo napete, kot so postale po tej prekleti nesreči. Kakšne sploh so možnosti, da se zgodi kaj takšnega? Kot kakšno čudno prekleto naključje in teh je bilo že v zadnjih urah več kot preveč. Zdaj moram pa še domov, kar spet pomeni prepir in živčnost, zvečer pa me čaka še poštena frka. Ljubše bi mi bilo, če bi bila jutri, ampak prijatelja ne morem pustiti na cedilu, sam je dobro vedel koga mora poiskati za takšno priložnost.

»Treniranje taekwondoja ni pretepanje, je način življenja…«

»Alo, Diana, doma sem!« zavpijem, ko odrinem vrata in se z ogromnim nahrbtnikom zrinem skozi vhod.
»Ja, slišim!« mi zavpije iz kuhinje. »Ob hrupu ki ga zganjaš, bi bilo čudno, če bi te preslišala.«

Se je že začelo…

»Malo sem pozen, profesorja sva ful težko prepričala, da nama je odložil izpit za en mesec, da sva lahko prišla domov,« poskušam ostati miren.

Njen zlovoljni pogled mi pove vse…

»Zakaj pa sploh potrebuješ odlog izpita?« jezno zamrmra.
»Ne jaz, midva,« olajšano zavzdihnem, ko končno odložim nahrbtnik.
»Pa kaj te vedno znova tako briga za tega Srba? Povedala sem ti že, da mi ni nič všeč, da sploh živiš z njim. Ti študiraj, da boš izdelaj letnik in drži se proč od njega. Njegov oče je spet grozil z orožjem svojim sosedom…«

Zdaj sem pa tam…

»Diana, Scorpion je moj…« poskušam mirno razložiti.
»Me ne briga, če je tvoj prijatelj, Alex, niti malo me ne briga. Dekan Delic me je klical danes zjutraj…«

O fak! Pa saj to ni in ne more biti več res. In seveda je njegovim neumnostim bolj verjela, kot bo meni…

»Ti in Čaušević sta najslabši možni vzor na celem faksu. Popivata v tisti beznici, ne hodita na predavanja, baje se celo drogirata…«
»DIANA!« povzdignem glas. »Koliko let imam? Mi res tako malo zaupaš ali kaj? Ma dej, zdaj pa res že pretiravaš!«
»Ne kriči name, Alex!« zavpije nazaj. »Briga me, koliko si star, zame si smrkavec, ti je jasno? Jaz sem te vzgojila in jaz sem te poslala na faks, da bo kaj nastalo iz tebe, ti pa mi tako vračaš. Samo nekaj si zapomni. Če ne izdelaš letnika, boš šel delat samo še za tekoči trak, dokler mi ne vrneš vsega do zadnjega centa!«
»Ti bom,« zacepetam. »Stoinenkrat sem ti že povedal, da ti bom in to takoj ko se zaposlim, tako da ne vem kaj ti gre ta denar toliko v nos.«
»Iz tebe ne bo nikoli nič, Alex. Nikoli! Prav tako boš končal, kot tvoj ničvredni oče,« še prhne in se znova posveti rezanju čebule.

V trenutku obstanem kot okamenel. Moj oče. Moja teta Diana je pravkar omenila mojega očeta. In to prvič po več letih. Nikoli še ni rekla česa podobnega, vedno je omenjala samo »njega« ali »tistega človeka«.

»Diana, kaj misliš s tem?« tiho zašepetam.
»S čim?« revskne čez ramo.
»Kaj je bilo z mojim očetom? Kako je končal? Zakaj ne morem tega končno izvedeti?« bruhne iz mene.
»Stokrat sem ti že povedala, da o tej zgubi jaz ne bom govorila, to bi lahko že vedel. Zgini v svojo sobo, preden me mine potrpljenje,« mi odgovori, kot da bi ji bilo žal, da ga je sploh omenila.
»Diana,« poskušam spet mirno nadaljevati pogovor, a njen pogled mi spet pove čisto vse. Pogovor je zanjo končan in tema do nadaljnjega zaključena. Prekleto, zakaj mi končno ne pove!?
»Aja, zvečer grem ven, zmenjen sem z Martinom in Semirjem,« ji še navržem, ko si oprtam nahrbtnik na rame in se odpravim proti lesenim stopnicam, ki vodijo proti najinima mansardnima spalnicama. Zaslišim le še kako nejevoljno zagode, a ta trenutek se mi ne ljubi več ukvarjati se z njo.

Olajšano se vržem na svojo mehko posteljo in se zazrem v lesen strop. Tako prekleto rad bi končno vedel, kakšna je bila moja preteklost. Kolikokrat sem že poskušal začeti ta pogovor, ki se je nato vedno končal na en in isti način. Saj ni važno, če bi izvedel, da je bil moj oče pijanec, ki ga je povozil avto, ko je nakresan prihajal iz gostilne domov, mama pa lajdra, ki je naredila samomor. Vsaj vedel bi in Diani bi se trudil dokazati, da sem jaz drugačen, da si zaslužim njeno zaupanje in da sem ji hvaležen za vse, kar je v življenju naredila zame. Toda naj mi že enkrat pove. Od sinočnjega pretepa v Eddie’s baru me bolijo vse kosti… Scorpion si jih pa tudi vedno išče. In danes spet. Ampak tokrat to ne bo igračkanje, kot je bilo sinoči. Ko smo se nazadnje srečali sredi Portoroža, smo si Koprčani še dolgo lizali rane, čeprav ni bilo dvoma, da so jih Izolani tudi takrat pošteno kasirali. O o, koraki po stopnicah, kaj je pa zdaj spet?

»Alex, kam si rekel, da greš nocoj?« zacvili še preden dobro odpre vrata.
»Nimam pojma,« odvrnem, ne da bi dvignil glavo z blazine. »Zmenjen sem, potem bomo že videli kam jo bomo spičili.«
»Oprosti, ker sem kričala nate, saj veš da te imam rada,« zašepeta, ko se usede na mojo posteljo.

Spet to njeno osladno opravičevanje, čeprav bo spet kričala name še preden se bo spet dobro stemnilo. Lahko bi se zadržala, namesto da kar naprej poslušam njena opravičila.

»Ja, Diana, vem,« odvrnem, kot da mi je muka vsaka beseda, ki jo izrečem.
»Pridi na večerjo, dokler ne bo mrzlo, prosim,« mi še navrže, preden vstane s postelje in počasi odide ven.

Prekleti firbec, prišla je samo zato, ker jo je zanimalo kam grem in s kom bom bil. Kaj jo ima za brigati kam grem in kaj bom delal. Imam svojih dvajset let in resnično bi mi lahko zaupala, da pač sovražim droge in da ne bom končal kot marsikateri drug Koprčan. Pač kadim, včasih se ga prav elegantno napijem, ampak kateri študent pri mojih letih pa tega ne počne? Tako staromodne osebe kot je moja teta, zlepa ne najdeš daleč naokoli.

Čutim kako mi mlačna voda spira znoj in prah s telesa, ko stopim pod tuš in pustim, da mi voda hladi razbolelo in utrujeno ter še vedno nekoliko mačkasto telo. Koliko je ura? Skoraj šest, še imam skoraj sedem ur časa. Več kot preveč, da pridem do Semirja, počakam da se napravi in greva še na par piv, preden se odpeljeva proti kraju, kjer smo dogovorjeni. Če jih skupim in mi bo Diana kaj težila, bosta že Semir in Tobi potrdila mojo zgodbo, da smo pač bili napadeni in smo se samo branili. Kolikokrat me je slednji že rešil samo zato, ker je z njegovo mamo odlična prijateljica. Ta je čisto drugačna kot moja teta, podpira ga, ni važno kaj naredi in popolnoma mu zaupa.

V kuhinji me pričaka le poln krožnik makaronov z mletim mesom, posoda s solato in listek s sporočilom, da je odšla k eni od svojih prijateljic in naj ne delam neumnosti, kamorkoli že grem. Počasi se spravim k ravno prav ohlajeni hrani in se spet potopim v svoje misli. Rad bi vedel, če je Sportivo našel Vedrana. Ko je pustil Ano in je le-ta čez nekaj tednov naredila samomor, ga je to potrlo, kot da bi bil šele na začetku veze. Semirju ni prišlo toliko do živega, imel jo je rad, a nikoli ni bilo neke hude iskrenosti med njima, preveč je bilo vidno, da nimata iste mame. Toda z Vedranom je bilo drugače. Začel se nas je izogibati in se zadevati, celo nogomet je potisnil v drugi plan. Zadnje čase se sicer spet ohlaja in počasi jo preboleva, a najbrž ga še vedno pekli, da bi bila še živa, če je ne bi prevaral in zapustil. Ni slab fant, le nekoliko prevelik ženskar je, ki mu ni mar koliko src zlomi.

Krožnik odložim v pomivalni stroj in se odpravim proti sobi. Še oblečem se, nato pa naravnost do Scorpiona. Zgleda, da mi je Diana medtem ko me ni bilo oprala, zlikala in zložila v omaro vsa ostala oblačila. Fajn, da mi ni potrebno zdaj gledati še kaj bom oblekel. Nekaj česar ni škoda. Najbolj razcapane kavbojke, scufana majica Iron Maidnov in za vsak slučaj še usnjena jakna. Škoditi ne more, če bomo imeli po pretepu slučajno še kaj moči, da bomo šli na pivo ali dve. Diani na listek napišem sporočilo, da pridem, ko pridem in še enkrat več sem napravljen. No, saj se je na koncu čisto vse odlično izteklo. Lahko bi bilo veliko slabše, če bi se slučajno sprl z njo in bi si izmislila, da nocoj ne grem nikamor.

* * *

»Kaj ti greš na poroko, ali kaj, pederčina?« se mi zareži Scorpion, ko mi odpre vrata, ob čemer si z brisačo še vedno briše mokre, redke lase.
»Provokator mali,« se zarežim in ga prijateljsko potapkam po licu, ko stopim skozi vrata.
»Živijo, Alex, boš jedel večerjo z nami?« zavpije Semirjeva mama Kalipso iz kuhinje.
»Hvala, sem že jedel doma, sicer bi z veseljem,« odgovorim med sezuvanjem.

Pri njih doma sem že skoraj domač. Kalipso mi je že zdavnaj rekla, da kar je Semirjevo, je moje in naj ne sprašujem, ampak naj enostavno vzamem, ker je pri njih dovolj za vse. Nisem je še videl slabe volje, čisto vedno me pričaka odprtih rok in s širokim nasmehom na obrazu. Tudi če pridemo sredi noči popolnoma pijani in delamo hrup, le pride vprašati, ali smo lahko nekoliko bolj tiho, ker se mora naspati za službo, to je pa tudi vse. Diana bi nas najbrž vse po vrsti križala pri živem telesu, če bi si privoščili kaj takšnega.

»Ola, Alex, boš eno pivo?« me pozdravi tudi oče mojega prijatelja.
»Saj veste, da ne znam reči ne, ko je pivo v igri, Sarkezi,« se zarežim nazaj in istočasno ujamem pločevinko Nikšićkega piva.

Sproščen klepet s Semirjevim očetom, ki ga imam na nek način tudi za svojega, tako kot imam Kalipso na nek način za svojo mamo. A če odraščaš brez staršev in je ena teta vse kar na tem svetu imaš, potem je to povsem razumljivo, mi je enkrat zatrdil Semir, ko sva se pogovarjala o tem. Pač vedo, da sem dober fant in vzeli so me za svojega. Pa kaj zato, če niso Slovenci in nad njimi vsi vihajo nos, jaz lahko iz prve roke zatrdim, da so boljši od marsikaterega samooklicanega »pravega Slovenca« in čeprav je Jackson član Hervardov, ima tudi on Scorpiona rad kot svojega brata.

»Jesi li?« me dregne moj prijatelj čez kakšne pol ure, ko sonce počasi že tone v morje.
»Sem, boljše vprašanje bi bilo, če si ti,« se zarežim.

Čisto sem sproščen. V tem trenutku ni ene stvari, ki bi me spravila v slabo voljo.

»Jaz sem že pol ure. Dej, greva ga pit. Stari, jaz bi rabil avto, moj golf je prazen,« v eni sapi zleti iz Semirja.
»Eeeee, sine moj, ti boš mene spravil na kant. Imaš da natočiš, ti je jasno?« zavije Šarkezi z očmi, a iz njegovega nasmeha je videti, da ne misli resno.
»Hvala, stari,« pomežikne moj prijatelj.
»Hvala za pivo,« dodam jaz že na vratih.

Še nekaj manj kot pet ur do začetka. Nobene nervoze, nobenega strahu, nobene oholosti, ničesar ni. Gola zabava, velikokrat smo se že prijeli in še enkrat več se bomo. Modrice, razbiti nosovi in zobje, vsake toliko se kdo iz bande zamenja, vsake toliko kdo konča na urgenci, še tedne se potem govori kdo je zmagal, nato pa vse potihne do naslednjega pretepa in to je vse. Zakaj bi bilo ravno danes nekaj posebnega?

»Greva še na dve pivi v Night Bird’s?« se zarotniško zareži Semir, ko zažene staro Astro.
»Raje eno, samo enkrat sem šel k stari cerkvi naklan pa dobro veš kako je bilo,« zamišljeno odgovorim.
»Ja, spomnim se, da smo nato cel večer reševali tvojo rit, da te niso ubili,« se zasmeji moj prijatelj, ko divje spelje proti Izoli.

»Alkohol je največji sovražnik vsakega pravega borca…«

Najbolj priljubljen nočni klub v Izoli je še popolnoma prazen, le nekaj mladih pije svoje pijače na usnjenih foteljih, medtem ko se Tamara za šankom pripravlja na večerni naval z zlaganjem čistih kozarcev v ravne vrste. Night Bird’s je pravzaprav super plac, le lastnica je nekoliko preveč obemenjena s Koprčani. Hja, mogoče celo upravičeno, glede na to, kolikokrat smo se pri njej že zmlatili in naredili ničkoliko škode.

»Kaj bi rada?« se ji tudi tokrat zmrači obraz, ko naju zagleda.
»Emmm, dve pivi?« naredi moj prijatelj najbolj možno nedolžen obraz.
»Nisem mislila tega,« zasika nazaj. »Resno vprašam, kaj delata tukaj.«
»Daj no, prišla sva na dve pivi in to popolnoma v miru,« zamomljam jaz in odprem denarnico. »Denar imava, problemov pa ravno tako nočeva.«

Njen zlovoljni pogled mi sicer pove vse, a ko se spravi k točenju Heinekena, se s Scorpionom le zareživa drug drugemu. Pa naj še kdo reče, da denar ni sveta vladar.

»Se spomniš kako je bilo dve leti nazaj, ko je pripeljal samo ene otroke s sabo?« obujava spomine, ko počasi srkava že vsak svoje tretje pivo in z levim očesom budno spremljava dogajanje v klubu. Nekaj ljudi naju je sicer prepoznalo, a sami si ne upajo sikati. No, vsaj dokler ne bova začela midva. A večini za naju gladko visi dol, medtem ko se klub sorazmerno z uro hitro polni. Še imava nekaj časa. Če bi prišla na mesto med prvimi in tam čisto slučajno srečala ostale tri, bi nas lahko Izolani čisto mimogrede obtožili, da smo jim hoteli pripraviti zasedo čisto mimo pravil poštenega pretepa.

»Ampak mislim, da se Sportivo vseeno malo boji,« zamrmra Scorpion, ko spije zadnji požirkek piva. »Pizdarija bo, stari moj.«
»Ne vem, ampak mislim da stvari uhajajo izpod nadzora zdravega sovraštva. Preveč osebno je…« mu poksušam odgovoriti, a sredi stavka mi zledeni kri.
»Kaj?« me presenečeno pogleda Semir, a tudi njemu ostane glas na pol poti.

Preveč jih je. Pet na dva, tega tudi midva ne bova mogla obvladati. In ko naju bo Mezo zagledal, bo konec šale. Prekleto, lahko bi si mislila, da bodo prišli na pivo, preden gredo k stari cerkvi. Šit! Mrzlično vzamem telefon iz žepa in napišem sporočilo Sportivu. »Nightbird« Razumel bo, kaj mora v istem trenutku narediti.

»Pizda, nisem jih pričakoval tukaj,« mi skozi glasno glasbo reče Semir.
»Mogoče pa bodo šli k cerkvi, ne da bi naju opazili.«
»Si pozabil na Tamaro?« mi razburjeno zavpije nazaj.

Mezo se obnaša, kot da je lastnik kluba. Vzvišeno hodi okoli in vsi se mu umikajo, če mu kdo stoji na poti, ga grobo odrine. Zraven njega Kokakola, znan izolski nasilnež, bivši zasvojenec in diler. Ob steklenih vratih se je zadržal Golman. Omara od človeka, bivši vratar pri NK Izola in poznejši vodja Ribarov. Sproščeno se smeje, kot da ga ne bi brigalo za ves preostali svet. Zelos in Atmo sta že pri šanku in težita študentki, ki poskuša delovati sproščena, a ji ne uspeva najbolje. Tudi onadva sta že večkrat kaznovana kriminalca. Pretepi, prizadejanje hujših telesnih poškodb, kraje, ropi in vlomi. Tokrat se je Mezo res potrudil, da je zbral pravo ekipo. Če k njim prištejemo še njega, ki je bil nekaj let nazaj večkratni državni prvak v tajskem boksu, potem danes ne bo tekla samo kri, ampak bo veliko ljudi končalo na urgenci. Tamara je že pri Saši, prime ga za roko ter mu nekaj reče. Ni več izbire. Saj sva, dovolj močna sva, da zdrživa prvi nalet. Pohiti, Sportivo! Mezo se razburjeno obrne proti nama in ko se srečava z očmi, se zlobno nasmehne. Vstaneva in rahlo trčiva s pestmi. Ni več poti nazaj, zdaj naju je videl tudi Kokakola in dregnil Atma ter Zelosa. Tudi Golman je opazil, da se nekaj dogaja.

»Poglej si ga, poglej,« poskuša biti Mezo osladen, ko pride do naju. »Alex Volk in Semir Čaušević, najboljša prijatelja meni zelo dragega Martina Kavaša, sama na pivu sredi Izole. In to v klubu, ki je vedno pripadal nam. Čemu se lahko zahvalim za tako visok obisk?«
»Oziroma za darilo,« se grdo zasmeje Atmo.

»Karkoli že počnete, nikoli ne pokažite nasprotniku, da se ga bojite…«

Vsaka beseda bi bila odveč. Karkoli bi zdaj rekla, bi začelo brez usmiljenja padati po naju. Občutek imam, da je tudi glasba kar naenkrat začela nabijati veliko glasneje…

I push my fingers into my eyes…
It’s the only thing that slowly stops the ache…
But it’s made of all the things I have to take…
Jesus, it never ends, it works it’s way inside…
If the pain goes on…
Aaaaaaaah!

»Najraje bi vaju ta trenutek zaklal!« zavpije Saša skozi nečloveški hup in jezno vrže steklenico po tleh.
»Pa daj, da se bo vsaj vedelo, kdo je največja pička na Obali,« končno spregovori Scorpion.

You cannot kill what you did not create
I’ve gotta say what I’ve gotta say
And then I swear I’ll go away
But I can’t promise you’ll enjoy the noise
I guess I’ll save the best for last
My future seems like one big past
You’re left with me ’cause you left me no choice

Ni časa, da bi stisnil pesti. Atmo skoči v njega, da zleti na tla in ga brcne v glavo, a tudi jaz ne izgubljam časa. S pestjo treščim orjaka v sence, da ga odnese proč, obenem pa z nogo odbijem Golmana in se postavim v položaj za pretep.

Put me back together
Or separate the skin from bone
Leave me all the Pieces, then you can leave me
alone
Tell me the reality is better than the dream
But I found out the hard way,
Nothing is what it seems!

»Vedno, čisto vedno pazite na svoj hrbet…«

»Hrbet ob hrbet!« mi zavpije Scorpion.

Občutek imam, da bo vseh pet skočilo na naju kot levi na svoj plen, ko Slipknoti naenkrat utihnejo in v klubu nastane mrtvaška tišina. Skozi zakajen prostor razločim tri postave, ki se približujejo kotu, kamor so naju stisnili Izolani.

»Saj niste hoteli začeti plesa brez mene, kajne da ne, Sašek?« si Sportivo pomane roke. »Oprosti, ker nisem prišel prej, za staro cerkvijo sem se malo zabaval s tvojo mamo, moral bi videt kako je skakala po meni.«
»Ti pasji sin!« zavpije Mezo in ga s pestjo trešči po nosu.

Naslednji trenutek se začne kaos. Ljudje se panično umikajo in bežijo iz kluba. Mezo in Sportivo se valjata po tleh in drug drugemu delita udarce, Scorpion se je zakadil v Kokakolo in ga podrl na tla, Atmo se spravi na Jacksona in ga nekajkrat pribije v trebuh, da mojega prijatelja kar privzdigne, Freeman se ruva z Zelosom, meni ostane samo še Golman. Z nekaj udarci ga spravim od sebe in istočasno odtrgam Atma z Jacksona in mu pomagam na noge. Toda vsega skupaj še zdaleč ni konec. Meza zgrabim za kapuco jope in ga poskušam potegniti s Sportiva, medtem ko Scorpion odbije Golmana, ki se je namenil nadme.

»Ne vmešavaj se, to je najina vojna!« mi zavpije Sportivo.
»Izginite ven!« zaslišim Tamarin histeričen glas, ko z iztegnjeno nogo skočim v Zelosa, proti kateremu Freeman sam nima veliko možnosti.
»Utihni, pizda ti materina, ubil bom svinjo koprsko!« zaslišim Meza, ko me močan udarec v glavo podre na tla, nasldnji trenutek pa začutim močno brco v glavo. Atmo… Poskušam se pobrati, toda nov udarec na isto mesto. Kot da bi mi trgalo lobanjo. Naslednjega udarca ni več, Jackson je skočil vanj in ga s kolenom treščil po nosu.

»Hvala, stari,« se mu na hitro zahvalim.

A časa za počitek ni veliko. Mezo in Sportivo sta zgodba zase, kot dva medveda se ruvata po tleh in drug drugemu delita udarce, ostali obračunavamo med seboj. Ne gre samo zanju, gre za sovraštvo, ki tli med nami že veliko dlje čase, najbrž že iz časov, še preden smo se sploh rodili. Koprčani dobivamo udarce, toda tudi delimo jih. Zdaj pomagaš Scorpionu, Jacksonu ali Freemanu, naslednji trenutek rešijo oni tebe. Tišino kvarijo le naše kletvice, naše sopenje in zvoki udarcev in krikov. Iz nosa mi teče kri in živci mi nabijajo po celem obrazu. Najpogosteje se srečava s Kokakolo, njega res ne morem videti živega. Koliko družin je on uničil s to svojo drogo, koliko ljudi je v komunah zaradi njega.

»Aaaaaaaaaaa, pizda ti materina, gnila!« ga slišim zavpiti, ko ga zgrabim za dolge lase in mu na obrazu razbijem kozarec, ki ga poberem z mizice, katero smo zbrcali k steni.

Kokakola je izven igre, toda spet dobim top udarec v teme. Hočem se obrniti, toda Scorpion leži negiben na tleh in samo še dobiva udarce od Atma. Moram mu pomagati, toda naslednji trenutek se mi zaradi še enega udarca naredi tema pred očmi. Uspe mi še brcniti z nogo nazaj na slepo, zaslišim udarec, nato pa brez nadzora padem po tleh.

Padam… Padam globoko in brez nadzora, kot da dna ni nikjer. Kot da bom večno v tej črnini, v tem breznu, kjer ni luči, kjer ni začetka, ni konca in so pisani kolobarji, ki jih vidim vse kar obstaja. Ničesar več se ne zavedam. Ni več Izolanov, ni več mojih prijateljev in ni več mene. Ničesar ni več.

»Alex! Alex, pizda ti, zbudi se,« zaslišim iz daljave in začutim mrzlo in osvežujočo tekočino na obrazu.

Počasi odprem oči. Vse je tako čudno, ničesar se ne spominjam. Koliko časa sem bil nezavesten? Par minut, par sekund ali pol ure? Nad mano se sklanja Jackson, ki me je polil z mrzlo vodo. Torej le nisem umrl. Sportivo sedi na kvču in si z robčkom ustavlja krvavitev iz nosu. Freemana ni več za spoznati, cel obraz ima okrvavljen in otekline so že zdaj ogromne. Očitno jo je Jackson še najbolje odnesel.

»Kje so?« se zavem resničnosti in se postavim na kolena.

Povsod črepinje in naša kri, v eni od lepljivih lužic vidim zob…

»Ko sta s Semirjem obležala, so cviknili, da sta mrtva. Atmo je spizdil, ostali trije pa za njim,« mi odgovori Jackson in me vzdigne na noge.
»Pa Mezo?« se začudeno ozrem naokoli, naslednji trenutek pa ga zagledam, kako negibno leži nedaleč od mene, medtem ko se Tamara panično trudi okoli njega.

Toda tik zraven Sportiva leži neko drugo negibno telo. SEMIR!! Mojbog, Semir, zadnje česar se spominjam je to, da ga je Atmo mlatil kot snop slame, čeprav že prej ni kazal znakov življenja.

»Alex, zbežati moramo, plavi bodo vsak čas tukaj,« me dregne Jackson, Freeman pa le pokima.
»Ne, ne moremo, Scorpion, Scorpion je….« razburjeno odgovorim in pokleknem k negibnemu prijatelju ter mu potipam utrip na vratu. Ničesar ne občutim, naj se še tako trudim.

Spomnim se demonstracij profesorja Gianija. Z obema rokama, na predelu kjer je srce.Poskušam z masažo in vedno znova preverjam utrip.

»Scorpion, reči kaj, prosim te, daj, prijatelj moj, zbudi se prekleto,« se slišim govoriti, čeprav besed ne morem več nadzorovati.

Nihče se ne premakne. Jackson in Freeman vesta, da zdaj ne moreta oditi, Sportivu pa je ravno tako jasno, da bi ga najpozneje v par urah dobili. Nobene razlike ni, ali ostane ali gre. Skozi oči, ki se mi napolnijo s solzami razločim samo še razmazane slike in vse počasi izginja. Tudi Tamara, ki nad negibnim Mežom živalsko zatuli in policijske sirene, ki se čedalje bolj približujejo.