Izklopix

Pet minut v prihodnosti…

Megleno se spominjam vsega skupaj, a ne trudim se, da bi nepovezane slike sestavil v smiselno celoto. Sportivo sedi zraven mene in bolšči v prazno, Freeman se nemirno sprehaja gor in dol po sobi, Jackson pa daje vtis, kot da se ga vse skupaj sploh ne tiče. A jaz vem, da mu še zdaleč ni vseeno. Koliko časa smo že zaprti v sobi za pridržanje? Dve uri, tri, mogoče štiri? Spomnim se, da so prišli, nas uklenili in stlačili v marico, dobili pa smo tudi nekaj udarcev, čeprav se niti pod razno nismo upirali. Ampak saj vsi vemo kako je, ko te dobi policija v roke. Spomnim se, da so otipali Meza in Scorpiona ter zmajevali z glavami. Moj prijatelj je mrtev! Nisem videl kako so ga odpeljali, ampak vem da je. Moj najboljši prijatelj je mrtev. Prekleto, zakaj je moral umreti? Zakaj je nocoj sploh moral nekdo umreti? Morali bi se zbiti na živo in mrtvo pri stari cerkvi in se nato zadovoljni raziti. Brez policije, brez reševalcev in brez žrtev. Zdaj pa je moj prijatelj mrtev. To ni več resnično, vse preveč spominja na kakšen nizkocenovni hollywoodski film. Zvije me v hrbtu in ob ostri bolečini pritajeno zastokam, da ostali trije začudeno pogledajo proti meni.
»Kaj?« bevskne Martin.
»Nič… Pozabi,« zamolklo odvrnem in se poskušam vzravnati, a ne gre, bolečina je iz sekunde v sekundo hujša.
»Ne mi jokat zaradi par modric, trenutno imamo malo večje probleme,« se Sportivo spet obregne.
»Ne stokam zaradi tega,« stisnem med zobmi. »V hrbtu me je stisnilo.«
»Boli me kurac,« odsotno revskne nazaj, naslednji trenutek pa v sobo vstopi policist.

Jackson mu nameni predrzen pogled v oči, medtem ko ostali le povesimo pogled. Zdaj pa da vidimo kaj bodo naredili z nami.

»Martin Kavaš, ti boš ostal v priporu, ostali lahko greste,« nam nemarno reče. »Seveda pa lahko pričakujete vabilo k sodniku za prekrške in bržkone tudi obrav…«
»Ajde,« ga prekine Freeman in zamahne z roko. »Bo že.«
»Se vidimo,« se Sportivo kislo nasmehne nazaj.
»Bo vse v redu?« tiho vpraša Jackson in z glavo pomigne proti vratom, ki jih je policist pustil odprta, češ ali ne bi vsaj poskusil pobegniti.
»Dej, ne skrbi in spizdi preden si premislijo,« zarenči Martin.

Jaz se ne morem premakniti. Malo zaradi bolečine, ki je zdaj že pekoča, veliko bolj pa zaradi tega, ker čutim, da prijatelja zdaj enostavno ne morem pustiti samega sredi policijske postaje. To ne bi bilo prav, enostavno ne more in ne sme ostati sam tukaj. In doma… Doma me čaka Diana, ki me bo spraševala od kod mi modrice. Ko bo zjutraj na radiu slišala črno kroniko pa ji bo jasno čisto vse in spet bom tam kjer ni muh. Prekleto, kot da bi se cel svet zarotil proti meni… Zunaj se zaslišijo povišani toni policistov in divje tuljenje. Ni mi težko uganiti, da so pravkar privedli Atma in Golmana. Nista se uspela veliko časa skrivati. Tako kot bi vedeli kje iskati mene, tako se niso pretirano trudili z njima. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo pripeljali tudi Kokakolo in Zelosa.

»Ne greš?« me pogleda Sportivo.
»Ne morem, stari. Ne morem te pustiti tukaj,« tiho odgovorim.
»Kuga pa rapataš, raje izgini dokler imaš čas,« se Martin skoraj zareži. »Plačal boš tistih par sto evrov kazni zaradi pretepa in to bo to. Najebal bom pa jaz, jebiga.«
»Ni potrebno, da kdorkoli najebe,« odvrnem. »Kje pa piše, da si ga ravno ti ubil?«
»Kaj hočeš reči?« se moj prijatelj za hip zmede.
»Lahko rečeva, da je Mezu usodne udarce zadal Scorpion, zaradi česar se je nanj spravil Atmo…« naglas razmišljam.
»Nekaj možnosti sicer je,« po nekaj sekundah premisleka ugotovi Sportivo. »Ampak so skoraj nične. Vse bodo povezali, uboj Aljaža, mene, Sašo, na koncu imamo pa še Tamaro, katere mnenje bodo zagotovo upoštevali. Dej, bejž domov, dokler imaš čas, prosim te.«

Nekaj mi pravi, da ima prav. Če ostanem na policiji, mu kaj veliko ne bom mogel pomagati, a ravno tako ga ne morem pustiti tukaj čisto samega. Počasi vstanem in in na hrbtu začutim njegov pogled. Kot da bi hotel reči, da si v resnici ne želi, da res odidem. Sklonim glavo in stisnem zobe od bolečine, ki mi grize hrbtenico.

Od kod so te male roke, ki jih ne poznam,
od kod vse te besede, iz dna vedoč stran,
izbrisane vse zasluge,
udarjene v ta moment,
Odmaknjene so obljube, prodane za naprej…

»Kaj pa ti gledaš, pezde?« na hodniku sikne Atmo vame, medtem ko ga k steni tiščita kar dva policista, a se še uspe upirati.
»Ti kurbin sin!« bruhne iz mene.

Ne morem se zadržati, tudi če bi to hotel. Kot panter skočim nanj in začnem udrihati s pestmi po njegovem obrazu. Ni važno kam prileti in ne briga me za policista, ki ne vesta ali bi še držala Atma ali raje mene. Iz mene vre nečloveška moč in živalski bes, vse dokler me ne zgrabijo močne roke, ki me potegnejo stran.

»Ti… Ti svinja. Ti si ubil Semirja! Mrtev si, ti je jasno! Ti je jasno!?« zavpijem in se izvijam iz trdnega primeža.
»Alex, dovolj bo, umiri se, ali pa boš tudi ti ostal tukaj…«

Ta glas pa poznam. Pripada možu ene od Dianinih prijateljic, Filipu. Ni slab dečko, saj naju je s Semirjem že nekajkrat spustil, čeprav sva bila oba pošteno pijana. Le avto sva morala parkirati, nato pa naju je peljal domov, čeprav bi naju lahko zašil.

»Ta, ta… ubil ga je… Ubil je mojega prijatelja,« poskušam zavpiti, čeprav je zaradi sline, ki mi od besa sili iz ust to trenutno popolnoma nemogoče.
»Ja, Alex, vemo da ga je, umiri se, prosim te,« spet zaslišim pomirjujoč glas.
»Tolkel je po njem, dokler ni… mrtev si, Atmo, ti je jasno!?« znova zavpijem, da odmeva po celem hodniku.
»Alex v tem trenutku nehaj,« mi zapreti Filip na uho in mi še nekoliko močneje zvije roko, da imam občutek kot da mi bo izpahnil ramo. »Ali pa ti tudi jaz ne bom več mogel pomagati.«
»Ja, ja,« pokimam. »Saj grem. Res grem.«

Prijem nekoliko popusti, a več v tem trenutku ne potrebujem. S sunkovito kretnjo osvobodim najprej eno ter nato še drugo roko in se zakadim v orjaka, ki ga policista od presenečenja izpustita. Vse skupaj se zdi kot počasen posnetek starega filma. Oba zgrmiva po tleh in moje pesti, ki udrihajo po njegovem obrazu, ob besedah, ki mi nenadzorovano silijo iz ust.

»Sportivo!?« zavpijem skozi skozi zračno rešetko na lesenih vratih proti sosednji celici.
»Reci!« čez sekundo zaslišim njegov zlovoljni glas, ki zveni kot da bi prihajal z velike razdalje.
»A spiš?« bleknem v prazno.
»Ja, že pol ure, kaj ne slišiš kako smrčim?« se skoraj zareži.
»Zdaj sva ga pa oba najebala, veš?«
»Saj si imel možnost oditi, zakaj nisi?« zagodrnja, kot da bi mu bilo mar, da sem se tudi jaz znašel v priporu.
»Nisem mogel, ko sem ga zagledal,« zašepetam sam zase in se uležem na trdo posteljo.

Dobro se zavedam, da sem zdaj resnično kuhan in pečen. Ne samo zaradi Diane, zanjo me ne briga več, a lahko bom vesel, če bom plačal samo denarno kazen. Veliko bolj verjetno je, da bom še nekaj časa preživel v zaporu, poleg tega pa bom zaradi nedostojnega vedenja izključen iz faksa. Predobro poznam našega dekana Delica, ki je mene in Scorpiona imel na piki od prvega dne dalje, samo zato ker sva šla na pivo k Eddieju, ko je imel za bruce pozdravni nagovor. Ampak saj v študentskem naselju ne bi mogel več živeti. Ne zdaj, ko mojega prijatelja ni več, ne zdaj, ko je bil tako rekoč umorjen pred mojimi očmi… Iz ene od celic se sliši Golmanovo divje tuljenje, ko brca v železna vrata, kot da bi verjel, da se bodo vdala pod njegovo silo. Če ga ne umirijo, bo bržkone razbijal še cel preostanek noči, ampak za ukrotiti človeka kot je on, niso dovolj niti trije policisti.

Martin prekine tok mojih misli: »Alex!?«
»Ja!« zavpijem, kar mi hripav glas da.
»Samo preverjam, če si še živ, kar utihnil si,« priplava glas do moje celice.
»Koprčančka!!?« divje zarjuje Golman. »Mrtva sta, vesta to? Prav počasi in z užitkom vaju bom rezal!«
»Zapri gobec, debelinko!« zavpije Sportivo nazaj.
»Debelinko!?« znova zarjovi Golman. »Martin, ne želi si, da kadarkoli pridem iz te luknje!«
»Če ne utihneš v tem trenutku, bomo v Kopru kmalu vrteli prasca na ražnju in tvoji domišljiji prepuščam, da ugotovi kdo bo nastopal v glavni vlogi,« se zahihita moj prijatelj.
»Aaaaaa, ubil te bom, si slišal!? UBIL!« znova nečloveško zavpije Izolan in zaslišiva, da se z vso močjo zaletava v vrata.

Po hodniku se zaslišijo razburjeni koraki in čisto brezvezno vprašanje: »Kaj se pa tukaj dogaja?« Z vidnim olajšanjem se spet uležem na posteljo in zaprem oči, čeprav vem, da ne bom mogel zaspati. Med zvoke topih udarcev pendrekov, ki udrihajo po Golmanu, se mešajo njegovi divji kriki in renčanje policistov ali bo zdaj končno dal mir. Toda vse počasi izginja, tudi pekoča bolečina v hrbtu, ki me še vedno skeli, a zdaj ni več ostra, temveč povsem topa. Kot da bi se… Ne vem kaj. Počasi utonem v spanec.

Bolečino pijemo
Skozi dno se vidi svet
Lepota je skrita v nas
Vse navidezno je laž
Sijaj in beda, drek zlato
V žepih ni to kar imaš
Pripada ti le to
Kar na srečo zaigraš..

Zdrznem se ob medlem zvoku, ki ga ob odpiranju povzročajo vrata celice in prisegel bi, da ne spim še niti pet minut. Oči so še vedno težke, a hrbet me ne boli več. Toda svojega telesa ne čutim in tudi moje dihanje je povsem drugačno kot sem ga navajen. Vzdignem glavo in se zazrem po telesu. To… to ni mogoče! Kje je moje telo, kje so moje roke, noge, kje? Želim se dotakniti obraza, a ne gre, s kosmato taco si le nekoliko pomanem gobček… Gobček? Saj! Kaj se dogaja!? Mojbog, kaj se dogaja? Skušam zavpiti, a močna roka me prime za gobec in in nežno zašepeta naj bom tiho. Rad bi rekel naj me spusti, da sem razumel, a v moja ušesa priplava le zamolklo renčanje. Ne vem kaj me navdaja s takšnim zaupanjem, ko pa mi resnično ni čisto nič več jasno. Kaj se je zgodilo in kdo je v moji celici? Kako je prišel vanjo in… Naj se že zbudim iz teh prekletih sanj. To so sanje, nič drugega ne more biti.

»Pšššt, Volkec, spustil te bom, a obljubi mi, da ne boš začel zganjati kravala, kajti to bi bilo preveč tvegano,« mi reče prijazen glas, čeprav me roka še vedno nič kaj nežno drži za gobec, tako da le rahlo pokimam.

Sanje so, Alex, vsak trenutek se boš zbudil in spet boš sam v celici, kot si bil preden si zaspal. A če so res samo sanje, zakaj čutim močne prste, ki mi ne pustijo spregovoriti in zakaj dejansko čutim goste dlake po telesu? To ni v skladi s sanjami…

»Dobro,« mi odgovori glas osebe, katere obraza še vedno ne vidim in me končno spusti. »Samo še kakšnih trideset sekund imava. Alex, odpreti moraš oči, dobro jih moraš odpreti, razumeš?«

Spet vročično pokimam.

»Dobro,« me neznanec poboža po glavi. »Zdaj te moram žal zapustiti, a ne pozabi kaj sem ti povedal. Mogoče sem jaz tvoja edina rešitev. Upam da mi uspe še kdaj priti do tebe.«

Moški mi na moje kimanje spodbudno pokima nazaj in mi obrne hrbet. Rad bi skočil s postelje, ga stisnil v kot in ga prisilil naj mi pove kaj se dogaja, a ne morem se premakniti. Ležim na boku in nevidna sila me tišči na posteljo. Vrata se spet nežno zaprejo in zaslišim tih klik, ko se v ključavnici obrne ključ. Spet bolečina v hrbtu… Boli! Naslednji trenutek me zvije kot še nikoli do zdaj in v agoniji, ki mi preplavi telo, vse zagrne črnina.

Stresem se in široko odprem oči. Moje dihanje je sunkovito in čutim, da sem prepoten po celem telesu. Torej so le bile samo sanje. Toda v celoti se jih spominjam, kajti tako kot so bile neverjetne in hkrati bizarne, tako so se tudi zdele resnične. Nos me boli, kot da bi me močni prsti dejansko držali zanj, a bolečina v hrbtu je popustila, čeprav se mi rahlo vrti v glavi. Kako lahko bolečina tako hitro izgine neznano kam, še posebej tako močna? Zunaj je še vedno trdna noč, ki jo nekoliko osvetljujejo le mestne luči. Koliko je sploh ura? Nikoli je nisem imel navade nositi, saj mi je tista na telefonu vedno povsem zadoščala, a svoje Nokie trenutno nimam pri sebi. Gotovo pa je že zgodnja jutranja ura, tam okoli dveh ali treh zjutraj. Kaj se v resnici sploh dogaja z menoj? Čudna naključja, smrti, nenavadni dejavuji… Kot da bi se čez noč moje življenje postavilo na glavo. Kdo sploh sem v resnici? Popolna nula sem, oziroma navaden, čeprav na trenutke nekoliko problematičen študent računalniškega inženiringa, ki ga je vedno zanimala virtualna resničnost. Se mi je prav zares zmešalo kar čez noč, kar mi je Diana zaradi nenehnega sedenja za računalnikom že dolgo napovedovala in zato sveta ne dojemam več dobro, ali je kaj narobe s svetom okoli mene? Samo malo! Moj telefon… Že več dni ga pogrešam in nikjer ga ni bilo, čeprav sem premetal celo sobo…

Slike priletijo kot brzovlak na najhitrejšem delu proge. Za hip me zapeče v glavi, kot da bi se mi cvrli možgani, nato pa začutim kako se mi dviguje želodec. Rad bi vstal in skočil k umivalniku, toda roke me ne zadržijo in s postelje zdrsnem kot vreča slame ter z glavo udarim na trd parket. Naslednji trenutek bruhnem kot vulkan, a to zdaj ni važno, kajti kar naenkrat vidim pred očmi slike, ki se jih še deset ur nazaj nisem mogel spomniti, čeprav sem vedel, da sem jih doživel. Zbudil sem se in s Scorpionom sva šla na pivo k Eddieju, nato pa sva imela nočni pogovor z dekanom… spletna stran, strel v roko, Kalisky, ki mi jo je šival, Siggi, ki mu je umrl v naročju, nočni pretep s Semirjem, ko sem se prvič spremenil v volka. Spletna stran… Kako se je že imenovala? Prekleto, spomnil se bom! Bruhnem v drugo in po obleki se mi pocedi gosta in smrdljiva slina. IZKLOP!

»Alex, odpreti moraš oči, dobro jih moraš odpreti, razumeš?«

Naslednji dan se je vse ponovilo in ničesar več se nisem spominjal, razen nekaterih izsekov, zaradi katerih sem mislil, da doživljam deja vu. In zato se mi je zdel brat profesorja Grigoriusa tako znan, prepričan sem bil, da sem ga nekje že videl in res sem ga. Nihče ne bi mogel pozabiti tiste lopataste roke, ki je z dlanjo skoraj prepolovila leseno mizico. Izklop! Ja, Izklop se je klicala tista stran. Prekleto, Alex, razmisli malo, vse skupaj je nekako povezano, mora biti. Ne vem kako, ampak povezano je, ni mogoče, da bi bilo vse skupaj samo naključje…

Odpri oči, odpri oči…

»Sportivo!« slabotno zavpijem, kar mi od bruhanja izmučeno telo pusti. »Sportivo!«
»Kaj?« zaslišim njegov zlovoljen glas iz daljave.
»Pokliči čuvaja, stari…« zahropem. »Ni mi dobro.«

Misli, Alex, misli… Vedno, čisto vedno ko sem se znašel v stiski, sem se čudežno rešil. Vedno se je zgodilo naključje…

Odpri oči!

Še vedno slišim ta nasvet v globinah besnečih možganov. Zaskrbljen in dobronameren glas je bil. Daj, spomni se. Razmišljaj in uporabi malo možgane, zakaj jih imaš?

»Čuvaj! Čuvaj! Dajmo, bo uletel kdo sem, ali ne, mojemu prijatelju je slabo!!« zaslišim Martinovo vpitje.

Moram se spomniti, kako se je vse skupaj sploh začelo, kdaj se je moje življenje postavilo na glavo. Bolečini v glavi se pridruži močan krč v trebuhu in ves svet okoli mene postane brezobličen. V ušesih mi zazveni le še nekaj sočnih kletvic in začutim kako me močne roke poberejo s tal ter me vlečejo po hodniku, nato pa vse izgubi svoj smisel.

Odpri oči…
Odpri oči…
Odpri oči…

»Odpri oči, Alex,« zaslišim tik ob ušesu, medtem ko me neznana dlan rahlo cmoka po licih.
»Kje sem?« slabotno zamomljam s še vedno trdno zaprtimi očmi.
»V bolnišnici, Alex,« zaslišim isti glas. »V Idriji, na psihiatričnem oddelku,« doda čez nekaj sekund.
»Zelo lepo,« zašepetam. »Torej se mi je čisto do konca sfuzlalo?«
»Ne bi ravno tako rekel, Alex,« dobrodušno odvrne moški glas. »Toda tvoje telo je doživelo zelo hud stres. Ne vemo sicer kaj točno ga je sprožilo, a se bomo vsi skupaj potrudili izvedeti in ga pregnati odkoder je že prišel.«
»Nič ne bomo, jaz grem od tukaj,« zlovoljno odgovorim, ko počasi odpiram oči.

Vse okoli mene je belo, ob postelji pa stoji mlad zdravnik, z rokami globoko v žepih bele halje. Do pasu sem pokrit s tanko bombažno rjuho, roke pa imam z obloženimi lisicami priklenjene na rob postelje.

»Priklenjen si zato, ker si bil nevaren sam sebi, ko so te pripeljali k nam,« mehko doda moški, ko opazi moj vprašujoč pogled. »Skušal si si izkopati oči in zdela se mi je pravilna odločitev.«

Odpri oči…

»Toda če bomo opazili, da si miren in če boš zgledno sodeloval z nami, boš prav kmalu odklenjen.«
»Jaz si z vami nimam kaj povedati!« bruhne iz mene, ko divje vlečem lisice k sebi. »Nisem nor!«
»Nihče ne pravi, da si, Alex,« se nasmehne doktor, kot da ga moj obup negane. »Ampak za tvoje dobro in za dobro tvojega zdravja bi bilo najbolj pametno, če se prepustiš toku, namesto da plavaš proti njemu.«

Ob tem človeku nimam slabega občutka, a vem, da tukaj nimam kaj delati. Če mi supe razvozlati uganko, bom doumel kaj se dogaja. A to mi lahko uspe samo na en način in ta je, če ubogam glas, ki mi še zdaj odzvanja v ušesih. Doktor ima zaupanja vredne oči, a ne morem se skoncentrirati, da bi po tonu glasu ugotovil, ali mi laže ali ne. Mogoče pa res samo opravlja svoje delo in si želi, da bi mi lahko pomagal, a če mu začnem pripovedovati kaj se je zadnje dneve dogajalo z mano, potem res ne bom nikoli prišel od tukaj.

»Kako sem se znašel tu?« zahripam.
»V splošni bolnišnici Izola te niso mogli pomiriti, Alex,« nadaljuje zdravnik, kot da bi pričakoval moje vprašanje. »Oh, oprosti, seveda se ti moram še predstaviti. Moje ime je Marko McBlue in sem doktor medicine specialist psihiatrije…«

Rahlo se nasmehnem, kar mu seveda ne uide.

»No, tudi jaz sem v življenju naredil masikatero neumnost in ena od teh je, da sem priimek zamenjal za vzdevek,« se namuzne, a v naslednjem trenutku je njegov obraz spet resen. »Torej, v Izoli te niso uspeli obvladati, bil si nevaren sam sebi, zato so te urgentno poslali k nam, Enainsedemdeset ur smo te držali v spancu, toliko da si je telo vsaj malo opomoglo in zdaj si tukaj. Povej, česa se spominjaš?«

Spustite me!
Odpreti moram oči!
Ne dotikajte se me!
NEEEEEEEEEEEE!!!!

»Ničesar,« tiho odvrnem.
»Alex, bova že ugotovila, boš videl da bova,« se doktor znova nasmehne. »Zaenkrat te bom žal še pustil priklenjenega in ti predpisal valium. Čez nekaj minut ti bo sestra prinesla kosilo. Na žalost še ne boš mogel jesti sam, ampak saj Namučeva je prav prijetna družba in verjamem, da ti ne bo prav nič neprijetno.«
»Počakajte malo, doktor,« vzdignem glavo, ko se napoti proti izhodu. »Koliko časa pa me mislite držati tukaj?«
»To, Alex…« izraz na doktorjevem obrazu spet okameni »…pa je odvisno samo od tebe.«

Iz sosednjih sob slišim posamezne besede in sem ter tja kakšen krik. Moja postelja še zdaleč ni udobna, a zaradi lisic se ne morem premakniti v udobnejši položaj, čeprav bi ta trenutek dal vse na svetu, da bi se lahko pretegnil. Nemirno pocuknem zapestja k sebi in tiho zakolnem, ko me železni oklep skozi povoje zareže v kožo. Cel dan bi lahko vlekel pa se ne bi vdale. Torej me je na koncu vse skupaj spravilo v norišnico in sam Bog ve, kdaj bom spet svoboden. Medtem sem zagotovo tudi že izključen s faksa in Diana se me bo najbrž odpovedala. Kam bom sploh lahko šel in kaj bom delal, ko bo v moji zdravstveni kartoteki kar naenkrat poročilo o tem, da sem bil na zdravljenju v umobolnici? Celo k Semirjevim staršem ne bom mogel, zdaj ko ga… ko ga ni več. V grlu začutim debel cmok in iz kotička očesa mi po licu zdrkne solza. Ne morem je obrisati, četudi bi to hotel narediti. Lisice so res ravno toliko obložene, da me ne žulijo v živo meso, a vseeno me trdno držijo in po želodcu mi kruli, da se najbrž sliši do sosednje sobe. Najbrž sem bil tudi na infuziji, saj imam v žilo še vedno zapičeno iglo, ampak prave hrane to ne more nadomestiti. No, nekaj koristi od predavanj profesorja Gianija le imam… Kaj naj zdaj sploh počnem? Zrem v strop, dokler se me ne usmilijo in mi prinesejo kaj hrane? V nekaj dneh se mi je življenje dobesedno zrušilo pred očmi… V sobi sem sam, niti pogovarjati se ne morem z nikomer.

Odpri oči…

Le kaj je pomenil ta nasvet? Odpreti oči ima veliko pomenov, od dobesednega naprej. Le kdo je bil moški, ki mi je ta nasvet dal? In kaj se je v teh sanjah, ki to vsekakor niso bile, sploh dogajalo z menoj? Videl sem svoje telo in roke, ki niso bile prave roke, temveč tace, porasle s sivo dlako… Moram se spomniti, moram…

»Dober dan, Alex,« me pozdravi vesel glas, da se vidno zdrznem, ko prekine tok mojih misli.

Na vratih stoji mlado, največ petindvajset let staro dekle, ki se mi prikupno smehlja, ko z nogo zaloputne vrata in s plastičnim pladnjem v roki poskuša loviti ravnotežje. Čudovita je.

»Dober dan, ti si najbrž Namučeva, kajne?« se bledo nasmehnem.
»Iz mesa in krvi,« se ji usta razlezejo skoraj do ušes. »Dali so mi nalogo, da te nekoliko spravim k moči.«

Kot da v svojem poslu dejansko uživa. Pladenj odloži na mizico ob postelji in k njej primakne majav stol, ves čas pa si popeva neko znano vižo. Če ne bi vedel kje sem, bi skoraj prisegel, da sem v nebesih.

»Č. Namuč,« tiho preberem s ploščice, ki binglja z žepa bele halje. »Kaj je ta Č?«
»Oh, saj ni važno,« igrivo zažvrgoli. »No pa poglejva kaj ti pošiljajo dobrega iz naše kuhinje.«
»Črtomira, Česlava, Čigra…« glasno razmišljam.
»Nikoli ne boiš uganil, kar verjemi mi,« se namuzne, medtem ko z vidno lahkoto reže dunajski zrezek.

Sovražim dunajski zrezek.

»Daj no, zdaj pa ne bom vedel kako naj te kličem,« sem narejeno užaljen.
»Potem pa bo sestra Namuč čisto v redu,« brezizrazno odvrne. »Ajd, odpri usta. Aaaaaa…«

Ubogljivo zazevam in pustim, da mi z vilico položi majhen košček mesa in nekaj krompirja. Ni ravno nedeljsko kosilo, a topla hrana je vseeno in v tem trenutku mi prija bolj kot vsake testenine z ragujem, ki so sicer moja najljubša hrana.

»Kako se počutiš?« se znova nasmehne, ko vidi kako mi gre v slast.
»Hmm,« zamomljam s polnimi usti. »Sicer bi bilo lepše kje zunaj ob velikem pivu, ampak se vsaj nad družbo ne morem pritoževati.«
»Me veseli,« nežno odvrne in nekoliko povesi pogled.
»Ko pridem ven, lahko tudi to nadomestiva,« še naprej glasno razmišljam.
»Kar sanjaj, tako kot vsi ostali,« se od srca nasmeji.
»Ej, ne misli da sem nor, tu sem se znašel po golem naključju,« se namrščim.

Obraz se ji v hipu zmrači in nameni mi prodoren, a kljub temu topel pogled v oči.

»Alex, vem da nisi. Norost kot norost sploh ne obstaja, nikoli ni in nikoli ne bo. Ne skrbi, doktor bo poskrbel zate. Mlad si še in celo življenje je še pred teboj, čisto vse bo še v redu…«

V meni vse rohni od besa. Rad bi zavpil naj me spusti od tukaj, da nimam pri njih kaj iskati, da bi rad šel domov, da… Toda s tem bi svoj položaj samo še poslabšal in moje bivanje tukaj bi se avtomatično podaljšalo še za več časa. Če bi le uspel razvozlati kaj je pomenil nasvet…

Odpri oči…

»Se vidiva čez par ur, ko bo čas za umivanje,« se mi še enkrat prisrčno nasmehne, ko pogoltnem zadnji grižljaj. »Verjemi, da bi z veseljem hranila le tako mirne paciente, a tudi drugi so lačni. Poskusi malo zadremati, Alex.«

Med tihim mrmranjem ene od starih priljubljenih viž pospravi pladenj, mi rahlo pomežikne in že sem spet sam. Sam, sredi tujega mesta, v tuji bolnišnici, kjer nikomur ni mar zame. Zdaj me bodo pitali s tabletami in raziskovali kaj je narobe z mano. Mogoče pa je celo prav tako, mogoče se mi je zaradi pritiskov dejansko zmešalo in sem si v mislih ustvaril stvari, ki v resnici sploh ne obstajajo…
NE! Kaj sploh premišljujem takšne stvari? Nisem nor, prekleto, do par dni nazaj je bilo vse v redu, čudne stvari pa so se začele dogajati, ko je Scorpion odkril tisto staro spletno stran, Izklop.com. To je bila prelomnica, takrat se mi je začelo vse to dogajati.

POZOR, OBISK SPLETNE STRANI WWW.IZKLOP.COM LAHKO RESNO VPLIVA NA VAŠE ŽIVLJENJE…
Mogoče sem jaz tvoja edina rešitev…
Odpri oči…

Škripanje vrat me spet iztrga iz misli in glavo premaknem na levo proti vratom, kjer stoji mlad in zgledno počesan fant, zavit v modro frotirasto haljo, ki me nemo opazuje, kot da bi se me bal. Ne more imeti več kot osemnajst let.

»Kdo si pa ti?« zmedeno vprašam, bil sem prepričan, da sem zaklenjen v sobo.
»Slikar,« mi prijazno odgovori in se za par korakov približa postelji.
»Lepo,« mu odgovorim, čeprav se v njegovi družbi počutim vse prej kot lagodno. »Jaz sem Alex.«
»Vem…«

Kako vraga pa lahko ve?

»…ti si tisti iz časopisov, ki je v pretepu ubil tipa, ki ti je umoril prijatelja.«

Oblije me mrtvaška zona. Kaj pa to pomeni? Nikogar nisem ubil, še najmanj Meza. Sodeloval sem v pretepu in na policijski postaji napadel Atma, to je bilo pa tudi vse. Sem zato priklenjen? Sem res obtožen umora in me čaka zapor, četudi kdaj pridem od tukaj?

»Tudi jaz sem nekoga ubil nekaj let nazaj,« zašepeta in se spet približa za dva koraka.
»Kurbin sin, ukradel je moj predlog,« polglasno zamrmram, ko se mi misli ustavijo pri Sportivu.
»Hotel sem videti kako izgledajo ljudje, ki so podobni meni,« se fant ne da motiti. »Že kar nekaj časa sem tukaj.«

Tako blizu je že, da bi me lahko prijel za roko, a dlani ima globoko v žepih, kot da bi nekaj skrival. Saj menda ne namerava?

»Oče me je vedno namlatil, ko me je našel slikati…« za hip pomolči. »Enkrat sem ga zabodel s konico čopiča naravnost v srce. Tu ni prijetno, ampak vsaj slikam lahko. Doktor Marko pravi, da to dobro vpliva name.«

Usede se na posteljo in položi tople dlani na mojo uklenjeno desnico.

»Tu je prav prijetno, boš videl da je,« zazvoni z nogami in me pogleda v oči. »Boš moj prijatelj?«

Mojbog, res sem se znašel med samimi psihoti. Naj mi že kdo pomaga…

»Bom,« rahlo pokimam, čeprav me prežema nekaj med tesnobo in grozo. »Kako je pa tebi ime?«
»Klement. Klement Slana, ampak ti me kliči kar Slikar, prav? Pokazal ti bom svoje slike, prav?«

Njegove dlani me prijateljsko božajo po roki in glas je tako mil in naivno prijazen. Fant mi očitno res ne želi nič hudega, morda pa je samo osamljen in si želi malo družbe.

»Prav,« se končno nasmehnem.
»Boš videl, čisto prava prijatelja bova,« se slikarju razvedri obraz, kot da je samo čakal na tak odgovor.

Spet se odprejo vrata, a tokrat vse prej kot nežno in visok ter tršat moški nejeverno zmaje z glavo, ko naju zagleda in steče proti postelji.

»Klement, Klement, Klement,« reče z narejeno prijaznim glasom. »Kolikokrat ti bo še potrebno povedati, da ne zapuščaj svoje sobe in nadleguj ostalih pacientov.«
»Smo prijatelja sem prišel obiskat,« ga le-ta pogleda kot otrok, ki ga je sosed zalotil med rabutanjem sadja.
»Saj sem jaz tvoj prijatelj, Klement,« je moški osladen. »Pridi, greva v sobo, mi boš raje kaj lepega naslikal, prav?«
»Se vidiva, Alex,« mi fant pomežikne, ko ga varnostnik skoraj vleče proti vratom.

Torej sem zdaj že morilec… Lahko bi si mislil, da nisem končal tukaj samo zaradi živčnega zloma in lahko bi vedel, da ima doktor nekaj za bregom. Kaj bi mi pomagalo, četudi bi mi uspelo pobegniti, kam bi šel in kam bi se lahko skril, ko pa bi me takoj začela iskati cela Slovenija? Obsojen sem na životarjenje, četudi kdaj pridem od tukaj in se po nekem srečnem naključju izognem zaporu, kar pa je tudi zelo malo verjetno. Veke mi počasi lezejo navzdol in v par minutah me zmanjka.

* * *

Najmanjše ideje nimam, koliko časa sem že zaprt tukaj. Poskušal sem najti uro ali koledar, a ni ne enega in ne drugega. Kot da bi oboje namerno skrivali pred menoj. Vsak dan je nak drugemu. Zjutraj me zbudijo in sestra Namuč me nahrani, čez pol ure pa me z vlažno krpo nekoliko očisti po celem telesu. Nekaj časa sem prost, kar izkoristim za sprehajanje po sobi, a čutim, da me gledajo skozi okno, ki daje z moje strani vtis neprosojnega ogledala. Prekleti vojeurji! Čez nekaj časa se varnostnik vrne in me spet priklene na posteljo, nakar mi največkrat kar sestra Namuč prinese kosilo in me sama tudi nahrani. Včasih poklepetava, včasih sva tiho. Ko sem jo včeraj previdno vprašal za cigareto, mi je čisto osorno rekla, da je pri njih ne bom dočakal in naj raje mislim na pametnejše stvari… Popoldne preživim nekaj ur ob štetju korakov po sobi, ostali čas pa sem še vedno priklenjen. Včasih skozi zamreženo okno opazujem druge paciente, ki jih spustijo na dvorišče. Tudi Slikarja vedno vidim kako zamišljeno sedi na klopici pod košato smreko in s svinčnikom zamišljeno riše v velik risalni blok. Od dneva, ko sva se prvič srečala me ni prišel več pogledati. Malo pred večerjo me ponavadi obišče doktor McBlue in poklepeta z menoj, a to je zgolj neobvezen klepet, daleč od tega, da bi ga lahko imenoval terapija. Kot da bi me hotel preizkusiti, ali sem še socialen, ali pa… Ne vem kaj, čeprav se po ves dan in večino noči ukvarjam s tem vprašanjem. Kaj sploh želijo ugotoviti, ko me imajo tako zaprtega in uklenjenega? Me preizkušajo ali sem dovolj trden, da bom zdržal v ječi? Po večerji, pri kateri me spet hranijo kot dojenčka, imam spet nekaj minut samo zase, ko lahko zagrnem ogledalo in se v miru stuširam, brez da bi me ob tem kdo opazoval, a časa imam le borih sedem minut. Vse bi dal za malo pivo in pol cigarete. A ravno tako na sebi opažam nekaj izredno čudnega, saj so se mi izredno izostrili čisto vsi čuti. Dejansko lahko po zvokih korakov, ki so še zelo oddaljeni, napovem ali prihaja v sobo varnostnik, sestra Namuč ali doktor McBlue. Hrana mi diši že od vrat in vedno znova uganem kaj se skriva pod pokrovi krožnikov, pa tudi ko gledam bolnike na dvorišču, jih brez težav razlikujem in če so dovolj blizu krilu stavbe v katerem je moja soba, celo razberem z njihovih ustnic kaj govorijo. Še vedno mi dajejo trikrat na dan valium in včasih sem od njega čisto omotičen. Zadnjo dozo dobim, ko me pride varnostnik po umivanju spet prikleniti, to so tudi zadnji trenutki, ko imam vsaj nekaj družbe, ostali čas pa si moram nekako zabiti sam. Kljub tabletam še dolgo v noč ne morem zaspati od vseh misli, ki mi rojijo po glavi. Kaj se dogaja doma, se veliko govori o meni? Koper je majhno mesto in rad verjamem, da me ima polovica prebivalcev po zobeh. Najbrž sem čez noč dobil označbo serijskega morilca. Hudo mi je, ko pomislim na to, da so Semirja zagotovo že pokopali, mene pa ni bilo zraven. Živalski bes pa me zagrabi, ko se spomnim na Martina. Le kako me je lahko tako grobo potunkal v gnojnico, samo zato da je rešil sebe? Prekleti pesjan, ubil bi ga, če bi mi prišel pred oči. Še vedno pa največ časa posvečam nasvetu naj odprem oči. Razčlenjujem ga in poskušam razumeti kaj pomeni. Budno spremljam dogodke in obnašanje ljudi v moji bližini, če bi lahko od njih dobil kakšen namig, a do sedaj nisem odkril še čisto ničesar. Med premišljevanjem včasih poskušam zrahljati lisice in uspelo mi je, da me nekoliko manj tiščijo, a nasplošno se trudim biti čimbolj vzoren pacient. Če si pridobim malce zaupanja, me bodo mogoče spustili vsaj na dvorišče, preden zares ne znorim.

»Dober dan, Alex,« me iz toka misli iztrga sestra Namuč.
»Dober dan, Namučeva,« odzdravim. »Upam da imaš tam pod pladnjem zame eno veliko pivo in škatlo Marlboro.«
»Kar sanjaj,« se zasmeji, a se naslednji hip spet zresni. »Alex, zelo pomembno novico imam zate. Ko pojeva, boš za eno uro spuščen na dvorišče in če se boš izkazal, oziroma ne boš naredil ali poskušal narediti nobene neumnosti, bo to postala ustaljena vsakodnevna praksa.«
»Lepo,« odvrnem. »Torej lahko tudi jem že sam?«
»Žal ne,« odkima sestra. » Ne smem ti zaupati noža in vilic. Ampak, Alex, saj vendar ne boš rekel, da se ti godi krivica, ko te hranim?«

Roke upre v bok in naredi narejeno užaljeno grimaso, da se moram nasmehniti, čeprav sem resnično nekoliko užaljen. Naj mi že enkrat dajo v roke pribor, rad bi že enkrat jedel sam kot vsak normalen človek, namesto da me pitajo.

»Saj sama veš da ne,« zamrmram in ubogljivo odprem usta.

Sestre Namuč nisem še videl slabe volje, vedno je nasmejana, razigrana, predvsem pa zelo prijazna. Vedno pazi, da ne popackava pižame ali posteljnine, pravi namreč, da bi bilo škoda če bi moral ležati v ostankih hrane, preden bi se v tej ustanovi kdo spomnil, da bi bilo dobro zamenjati rjuhe. Ugotovil sem tudi, da je zelo dobra igralka golfa, kar je pojasnilo njene mišice na rokah, da je samska in da še vedno verjame v iskreno ljubezen. Njenega imena sicer res še nisem izvedel, a imam v kratkem tudi to v načrtu. Kadarkoli poskušam ugibati, se le nasmehne, ali pa odvrne, da je sestra Namuč vse kar moram vedeti. In vedno tako lepo in omamno diši. Ko bi se le srečala v drugačnih okoliščinah…

»Evo, zdaj bom poklicala Sava, da te bo odklenil, nato pa si boš oblekel haljo in šel na svež zrak,« se mi nasmehne, ko je krožnik prazen.

Varnostnik Savo je eden od treh ljudi, s katerimi sem se srečeval v teh dneh, odkar sem tukaj. Čeprav je prvi dan, ko je zvlekel slikarja iz moje sobe, dajal vtis nasilneža, je čisto prijazna dušica, ki mi lisic ne stiska premočno in mi vedno spodbudno pokima ali pa me vsaj potapka po rami. Že njegova dvometrska postava vzbuja strah in z obrito glavo daje vtis pravega klišejskega varnostnika iz umobolnice, a njegovo obnašanje ta kliše gladko ruši. Seveda je vprašanje kako bi reagiral, če bi ga razjezil ali se kako drugače upiral, ampak upam da mi tega ne bo nikoli potrebno izvedeti. Končno bom spuščen med druge ljudi… Sicer ne vem, ali se bom z njimi sploh lahko karkoli pogovarjal, a bolje poslušati prazne blodnje, kot še naprej prenašati to morečo osamljenost in tišino. Sicer pa je Slikar izgledal čisto v redu fant… Olajšano zastokam, ko me Savo odklene in si kot vedno nekoliko pomanem zapestja.

»Ves čas te bom imel na očeh, zato ne poskušaj narediti kakšne neumnosti,« mi zapreti, ko si oblačim haljo.
»Ne skrbi, stari,« se nasmehnem. »V tem trenutku je svež zrak edino kar potrebujem.«

Ko hodiva po starinskem hodniku, se iz sob slišijo divji kriki, kot da bi v njih mučili paciente. Mojbog, grozljivi so. Saj se včasih skozi debele sten prikrade kakšen zvok tudi v mojo sobo, a nikoli tako jasno in glasno. Oziram se naokoli in si poskušam zapomniti kar največ stvari. Vrata, stopnišča, klopi, mize in stoli, navadne in nočne luči… Slike se avtomatsko shranjujejo v moje misli , čutim da sem si zapomnil vsako podrobnost, čeprav nisem imel nikoli spomina, ki bi se lahko vsaj nekoliko približal pojmu fotografski. Stopnišče in enainsedemdeset stopnic do pritličja. Rumen ključ odklene vrata, ki vodijo na dvorišče.

»Kako si zapomniš kateri ključ je kateri?« narejeno začudeno vprašam Sava.
»Ni tako težko, če že deset let upravljaš z njimi,« se mi zareži in pocinglja z njimi. »Ajde, Alex, ena ura, tako kot je ukazal doktor.«

Več v tem trenutku nisem potreboval. Kot najbolj izkušen vlomilec sem si v sekundi ogledal obesek za ključe. Ni ga težko odpreti in vzeti ključa dol. Dvorišče je polno pacientov, oblečenih v modre ali bele halje. Vse sorte jih je, eni zamišljeno sedijo in bolščijo v prazno, drugi se kot tigri v kletkah živčno sprehajajo gor in dol, tretji so formirali majhne skupinice in se pogovarjajo med seboj. Toda jaz iščem nekega prav posebnega pacienta in tega ta trenutek ne vidim nikjer. A globoko v sebi čutim, da moram najti ravno njega. Ne vem zakaj, ampak kot da bi vedel, da je on eden od koščkov sestavljanke, ki mi lahko šele takrat, ko bo sestavljena pokaže kaj se v resnici dogaja z mojim življenjem. Toda nikjer ga ne vidim, čeprav se nemirno oziram naokoli. Na sebi začutim Savov pogled, zagotovo samo čaka na to, da bom naredil kakšno neumnost. Prekleto, kje je Slikar?! Končno naredim nekaj korakov in vdihnem svež idrijski zrak ter uživam, ko mi pomladansko sonce nežno boža obraz. Kako se to prileže, kdove koliko časa sem dejansko bil zaprt v sobi.

…Zatorej človek, ki ga osamimo, po nekem času izgubi občutek za čas, ravno tako pa osamitev po nekem času pripelje do blaznosti…

Profesor Grigorius… Le kje je zdaj? Je prišlo tudi njemu na uho, kaj se je zgodilo najljubšima študentoma in da Semir… Slikar! Seveda, pogledati bi moral k smreki, pod katero vedno sedi, ko ga opazujem z okna moje sobe. Jezik ima med ustnicami, ki si jih nervozno oblizuje, medtem ko s svinčnikom divje riše po risalnem bloku. A ne smem se zaleteti k njemu, Savo me zagotovo še vedno opazuje in nočem da posumi, da kaj raziskujem, prav tako pa s kotičkom očesa zaznam, da me z nekega okna nekdo opazuje. Ne vem kdo je, a lahko bi bil tudi doktor.

»Pozdravljen, prijatelj,« prijazno rečem, ko prisem k mlademu umetniku.
»Alex!« vzklikne Klement in usta se mu razlezejo v prešeren nasmeh. »Kje si bil toliko časa, ful slik sem narisal zate.«
»Slik?« se nasmehnem. »Rad imam slike, Klement.«
»Ja, vem,« pokima nazaj in nekoliko nagne glavo, ko si ogleduje svojo risbo. »Vsakdo ima rad slike, dobri ljudje pa še prav posebej. A veš da sediva pod smreko samomorilcev?«

Daj no…

»Ful ljudi je že splezalo nanjo in se vrglo na glavo dol. To naredijo zdravila, ki nam jih dajejo.«

Nestrpen sem in ne zanima me, ali sediva pod drevesom samomorilcev ali pod kakšnim drugim, rad bi informacije, ki bi mi lahko pomagale k razrešitvi uganke. Pri vratih, skozi katera sem prišel na dvorišče, je Savo prižgal cigareto, a glavno da ni več pozoren name, pač pa na dekle, ki z razširjenimi nogami sedi na klopici in se klofuta zdaj z eno, zdaj z drugo roko. Nekoč je morala biti čudovita punca, zdaj pa dejansko daje vtis mlade punce, ki se ji je zmešalo. Od tu vidim brazgotine na njenem obrazu.

»To je Urša,« šepne Slikar. »Kličemo jo Polhica. Bila je ful pridna punca, samo oče jo je zlorabljal in ko ga je enkrat zabodla z nožem, so jo poslali sem.«

Mojbog… Sem res ujet na najbolj zaprtem oddelku celotne bolnišnice med morilci, ki se jim je zmešalo?

»Policija jo je našla golo in opečeno. Sama sebe je žgala s cigaretom. Vsak dan mi pove da bi rada umrla,« žalostno nadaljuje Klement. »In vedno ko jo spustijo na dvorišče strga obleko s sebe in Savo jo mora potem loviti, da jo obleče in spravi nazaj v sobo. Enkrat ga je ful opraskala.«

Ubogo dekle… Očitno ji življenje ni priznašalo, da se zdaj tako sovraži. Metode doktorja McBlua pri njej očitno ne zaležejo prav veliko.

»Imaš res kakšno sliko zame?« končno odtrgam pogled z dekleta.
»Aha,« neučakano pokima Slikar, kot da bi samo čakal, da ga bom to vprašal. »Odkar sem te videl, lahko rišem samo to, Alex. A do zdaj ti nisem mogel pokazati nobene. Lej!«

Blok obrne proti meni in v naslednji sekundi me spreleti groza, kot me ni še nikoli v življenju. Iz sebe ne spravim niti najmanjšega glasu, medtem ko me Slikar tiho opazuje, kot da bi vedel, da bom tako reagiral.

»Prvič sem ga narisal tisti večer, ko sva se srečala,« tiho reče. »In naslednji dan spet. In spet in spet. Nič drugega ne morem več risati in tudi v sanjah me preganja, podnevi in ponoči.«

Počasi mu vzamem blok iz rok in spet poškilim proti Savu. Ni mu mar za naju, usedel se je k Urši in nekaj ji zelo ljubeče prigovarja. Najbrž ji želi dopovedati naj se ne tepe. Pogled spet usmerim v risbo, s katere vame bolšči grozljiva spaka s temno jajčasto liso brez oblin na mestu, kjer bi moral biti obraz, le na predelu oči dejansko bolščita žareči luči, ki ju je Klement s svinčnikom odlično zadel. Klobuk s širokimi krajci ima potisnjen globoko na čelo, a oči so zaradi tega še bolj srhljive.

»Včasih ima tudi cigareto tam kjer bi morala biti usta, včasih pa ne,« doda Klement s smrtno resnim glasom.
»Kje si ga videl?« polglasno zagolčim, kolikor mi dovoli cmok, ki se je od groze ustvaril v mojem grlu.
»V sanjah. In ko sem se zbudil sem vedel, da ga moram narisati zate,« odvrne Slikar in spači obraz. »Ti je všeč, Alex? Prosim, reči da ti je všeč.«
»Ja, Klement, zelo mi je všeč, pravi prijatelj si, ker si to narisal,« poskušam biti pokroviteljski, a z mislimi sem vse drugje kot pod smreko v umobolnici.

Nepremično opazujem sliko in jo z očmi skeniram od roba do roba. Ta risba je en velik košček sestavljanke. Ne vem koga je Slikar narisal in ne vem zakaj, a vem, da je ta podoba še ena šifra, ki jo moram razvozlati, če želim vprašanjem priti do dna.

Odpri oči…

List iztrgam iz bloka, ga nekajkrat mrzlično prepognem in si ga stlačim v žep halje. Super, nihče me ni videl.

»Tudi druge imam,« nekoliko razočarano reče Klemen, ko vstanem.
»Hvala, prijatelj moj, ampak mislim da bo ena dovolj,« se mu nasmehnem in mu položim roko na ramo. »Klement, ne moreš si zamisliti kakšno uslugo si mi naredil.«

Mravljinci sreče me oblijejo, ko opazim kako mu obraz dejansko zažari, a zdaj nimam časa, da bi se ukvarjal z njim več kot je to potrebno. Nekam se moram usesti in temeljito premleti vse skupaj. Ta spaka… Nikoli ga še nisem videl, toda tako zelo mi je znan… Te oči, ki bleščijo z risbe so rdeče, enostavno vem da so, ker so nekoč že bolščale vame. Ne vem kdaj, a vem da nekoč so, ker te barve ne bi mogel nihče pozabiti.

Rdeči bliski so mi švigali čez oči…

Prekleto, kaj se dogaja!? In zakaj? V hrbtu me spet neprijetno zaščemi in spet naredim nekaj korakov proti sredini dvorišča. Dajati moram občutek kot da si samo pretegujem noge in uživam na svežem zraku. Savo se pomenkuje z doktorjem in oba zreta proti meni. Le kaj se pogovarjata?

»Si prepričan, da je pripravljen?« priplava doktorjev glas do mojih ušes.

Neverjetno, ampak dejansko ju slišim, čeprav sta oddaljena več kot šestdeset metrov.

»Zagotovo, Marko,« zaslišim nizek varnostnikov bas. »Ene same posebnosti nisem opazil in v svojo presojo povsem zaupam, tako da lahko mirne duše začnete s terapijo.«

Kaj pa govorita? Kakšna terapija, menda ja nimata v mislih kakšnih elektrošokov?

»Pripelji ga v mojo pisarno,« priplava doktorjev odgovor spet tudi mojih ušes.

Ne morem več biti miren. Z roko si mršim lase in štejem korake po dvorišču ter poskušam gledati v tla. Ne spadam sem, ne spadam me te ljudi, z njimi se nimam kaj pogovarjati. Moram ostati normalen in pobegniti od tukaj, še preden me bodo uničili z zdravili in kakšno zastarelo terapijo. Z drugo roko se trdno oklepam prepognjenega lista v žepu, kot bi se bal, da ga bom sicer izgubil. Pravkar sem dobil velik kos setavljanke in ta je eden od ključnejših.

POZOR, OBISK SPLETNE STRANI WWW.IZKLOP.COM LAHKO RESNO VPLIVA NA VAŠE ŽIVLJENJE…

Izklop! Na to spletno stran moram, mogoče pa na njej najdem kakšen odgovor ali vsaj namig s katerim bom lahko odkril zakaj se mi vse to dogaja. Toda kje bom v umobolnici dobil internet? Ali pa vsaj telefon s katerim bi se lahko povezal. Toda to enostavno moram narediti pa čeprav na koncu ugotovim, da je vse skupaj res samo plod moje domišljije in sem tukaj povsem upravičeno.

NE! Ne smem misliti na takšne stvari.
Rumen letak…
Telefonski imenik…
Andrej Bianchini…

Prekleto, Alex, spomni se že! Kaj je bilo potem, kaj se je zgodilo?

»Alex!« me zmoti Savo, da se vidno zdrznem.
»Kaj?«
»Žal mi je,« prijazno reče varnostnik, ko me objame čez rame. »Ampak moram te pospremiti nazaj noter. Dokotor McBlue bi te rad videl, veš.«
»Pa saj še ni minila ena ura,« se poskušam pretvarjati in molim, da ne bo opazil kako slabo igram.
»A dej ga no srat, Alex, saj je jutri še en dan,« me Savo prijateljsko strese. »Boš videl, prav kmalu boš spet doma.«

Kaj res mora biti tako osladen? Na bruhanje mi gre ob tonu njegovega glasu… Slikar me od daleč pozdravi z dvignjenim palcem.

Imel sem prav, doktorjeva pisarna je je čisto na vrhu stare in mogočne zgradbe, z oken na hodniku pa se vsakomur odpira čudovit razgled na dvorišče in gozd. Ja, očitno me je prej opazoval prav on. Le kaj ima za bregom? Mogoče me bo osladno zasliševal o tisti noči in in ocenjeval ali bom počasi primeren za vrnitev v zapor. Prekleti hinavec od Martina! Zaradi njega bom celo življenje ožigosan za huligana, ki je zagrešil uboj. Zaupal sem mu, imel sem ga za enega najboljših prijateljev, nikoli si nisem mislil, da je zmožen takšne podlosti.

»Pozdravljen, Alex,« me vedro pozdravi doktor, ko vstopim v lično opremljeno pisarno in Savo za menoj zapre vrata. »Kar usedi se, prosim.«

Poskušam si nadeti čimbolj brezskrben obraz, ko se pogreznem v udoben naslonjač in zazvonim z nogama. Samo da me ne spregleda, kar naj verjame, da je za vse kriv tisti prekleti pretep.

»Kako se počutiš, Alex?« se mi nasmehne, ko neha čečkati po listu papirja in sname zlato obrobljena očala z nosu.
»Kar v redu, hvala doktor,« vzdignem glavo.
»Me veseli, Alex. Oziroma, veselilo bi me, če bi to bila resnica. Pa ni! Ker s teboj ni čisto nič v redu in nikoli ni bilo,« doktor vstane in se sprehodi po pisarni. »Zate že celo življenje skrbi teta Diana, kajne?«
»Saj to zagotovo že sami veste,« ga predrzno pogledam v oči. Kaj se pa gre, kakšna čudna terapija je zdaj to?
»Res vem,« prhne doktor. »A ne vem kdo so tvoji starši, Alex. Ker teh podatkov ni nikjer. Poznaš očetovo ime?«

Ne uide mi, kako dejansko blefira prijaznost, gluhonemi slepec bi ga spregledal v parih sekundah.

»Jordan,« bleknem ime, ki ga uporabljam vedno, ko me je sram priznati, da ne poznam imena mojega očeta.
»Lažnivec!!« zavpije doktor in z dlanjo ploskne po mizi, da me od presenečenja kar privzdigne. »Grd in umazan lažnivec si, Alex!«

Kaj hudiča se tukaj dogaja?

»Našli so te v snegu sredi gozda, Alex,« nadaljuje psishiater z istim razjarjenim tonom. »Star si bil le kakšen dan in na tebi so še bili vidni sledovi krvi, čeprav je bila popokovnica strokovno prerezana. Po vseh pravilih bi moral zavit v dve odeji že zdavnaj zmrzniti, toda pomisli ti, zraven tebe je ležala stara volkulja in te grela s svojo sapo….«

V trenutku otrpnem in le s težavo se zadržim, da ne vprašam kaj je bilo potem. Zdaj me ne briga več za doktorjevo čudaško obnašanje, niti za vprašanje kaj se mi dogaja. Prvič slišim nekaj več o mojem najzgodnejšem otroštvu. Prvič, da mi je nekdo nekaj povedal.

»…Ko je lovec naperil puško vanjo, je le zacvilila, zgrabila odeji in te prinesla k njegovim nogam, te polizala in stekla v gozd! Vse je zapisano, toda podatki so dobro skriti in tajni. Pomisli, podatki o enem smrkavcu, ki ne ve zase so tajni. Kdo si, Alex!? Odgovori!!«

Ne bi mu mogel odgovoriti, tudi če bi hotel. V ušesih mi šumi in moje dihanje je sunkovito in kratko. Na prsih čutim težko breme, kot bi mi nekaj sedlo nanje in mi ne bi pustilo dihati. Volkulja? Saj to je noro… Ne, to ni res, le preizkuša me, hoče videti ali se bom zlomil.

»Lovec te je odnesel v mesto in policiji povedal svojo zgodbo,« se doktor ne pusti motiti, čeprav mu moja vznemirjenost zagotovo ni ušla. »Čez enainsedemdeset dni je umrl in obdukcija ni pokazala ničesar. Ne nasilja, ne infarkta, ne bolezni, kaj šele omrzlin. Ampak glej ga ti zlomka…«

Doktorjev glas slišim le še od daleč, vihar v moji glavi se počasi razvija v tajfun.

»Od nekod se je našla Diana Volk in trdila, da je tvoja teta. Na vsak način te je želela in te po krvnih preiskavah, ki so dokazale, da nedvomno sta v sorodu, tudi dobila. In fant brez identitete je kar naenkrat dobil ime in priimek. Kaj praviš, kar veliko naključij za tako mladega smrkavca, kajne?«

Nemočno ga opazujem, ko vame zapiči pogled, se zasuka na petah in se mi približa, da se skoraj dotakneva z nosovi.

»Alex, ne vem kdo si,« mi sikne s pretečim glasom. »Toda izvedel bom. In tudi ti boš izvedel, kajti prej ne boš šel od tukaj!«