Izklopix

Sunkovito vzdignem glavo in se zazrem v mrak, ki ga mesečina dokaj slabo reže. Kaj je bil zvok, ki me je pravkar zbudil? Z očmi poskušam prodreti skozi temo, a bolj kot jih napenjam, manj vidim. Je kdo v moji sobi? Toda kdo bi hodil k meni sredi noči? Zadnje česar se spominjam je bil Savo, ki me je prišel pogledati tako kot vsak večer, nakar me je zaklenil v sobo. Čez nekaj minut sem že utonil v spanec.

»Kdo je?« polglasno zašepetam.

Naslednji trenutek mi močna roka pokrije usta in in tiho zasika v znak naj bom tiho. Poskušam razločiti obraz koščene postave, a ta je dobro skrit v temi. Toda ni dvoma, to je oseba, ki me je obiskala že v zaporu, to si upam trditi že po vonju njegove roke. Kaj vraga?

»Alex, zakaj me ne ubogaš?« zaslišim tih šepet moškega glasu, ko mi končno odmakne roko z ust. »Zakaj ne odpreš oči?«

Komaj se premagujem, da me ne prime sveta jeza. Kaj so zdaj to spet za ene neumnosti?

»Poskušal sem, a ne vem kaj to pomeni,« tiho rečem, čeprav bi najraje na ves glas zavpil.

»Alex, tvoji ječarji ti ne bodo več dolgo prizanašali, upam da ti je to jasno,« zavzdihne moški. »A jaz ti lahko rečem samo to, da odpri oči, nič drugega.«

»Povej mi, kaj to pomeni,« besno zasikam.

»Odpri oči, prekleto!« stisne moški med zobmi. »Rečeno mi je bilo, da si pameten in inteligenten fant, torej ja veš kaj pomeni, da odpri oči.«

»Ja… vem,« odgovorim po krajšem premisleku. »In trenutno imam na široko odprti obe očesi, če slučajno ne vidiš.«

»Ne, Alex,« mi takoj odgovori, kot da bi vedel kaj bom rekel. »Trdno imaš zaprte in zato ne vidiš resnice. Samo odpri oči in vse boš sprevidel, prosim te. Težko sem prišel do tebe, da sem ti to povedal…«

»Kdo sploh si?« ga nestrpno prekinem.

»Če ti to povem, oba umreva.« Moški nekoliko skloni glavo, kot da bi premišljeval kaj naj reče. »Toda izvedel boš, ko boš odprl oči.«

»Prekleto,« ihtavo siknem in začutim, da so se mi oči napolnile s solzami obupa. »Poskušal sem, premišljeval sem, a res ne vem kaj to pomeni.«

»Enainsedemdeset, Alex, enainsedemdeset,« še odvrne moški preden mi s prsti zapre oči. »Zaspi prosim, boš videl da te zna jutrišnji dan spet presenetiti.«

Ne upam si več odpreti oči. Zaslišim le še kako se vrata tiho zaprejo in čakam, da neham drgetati. Ne vem odkod ta strah in čutim kako me obliva znoj, da sem ves moker od njega. Kdo je ta človek in kaj mi želi sporočiti? Odprem naj oči, ker imam trdno zaprte. Vraga, saj imam odprte po ves dan pa nič ne pomaga. Visoko dvignem veke in s pogledom ošinem sobo. Tišina, še tisti najvztrajnejši pacienti so končno zaspali. Prekleto, kaj se dogaja z menoj? Kaj!?

Z roko otipam gumb za pomoč in trdno stisnem. Še dobro, da mi rok zadnjih nekaj dni ne dajejo več v lisice.

»Alex, kaj je narobe?« vzklikne medicinska sestra Namuč in odpre luč, da mi oči, vajene teme, nemirno zamežikajo.

»Hude sanje sem imel,« šepetaje odvrnem. »Ne morem biti sam.«

»Ubožček moj,« se prisrčno nasmeje, ko se usede na posteljo. Iz žepa vzame gazo in mi začne skrbno otirati čelo in obraz.

Od prvega srečanja sva se močno zbližala. Ne morem reči, da sva prijatelja, saj še zdaj ne vem njenega imena, a najini klepeti so povsem sproščeni in polni smeha. Ko sem bil včeraj na dvorišču, je tja po nekih opravkih prišla tudi ona in prav simpatično se mi je nasmehnila. Kako prisrčno bitje je. Ženska, ki sicer ne spada v razred lepotic, zato pa te očara s svojo prijaznostjo in iskrenostjo. Nekaj je na njej kar me neustavljivo privlači. Ne vem kaj in povsem možno je, da je to samo zaradi tega, ker imam občutek, da je poleg pacientov edina oseba v bolnišnici, ki ne blefira, a istočasno bi lahko prisegel, da sem se zacopal do ušes.

»Lahko še kaj naredim zate?« me nežno pogleda, ko začuti, da sem se le pomiril.

Včasih se res vprašam ali res ne čuti tudi ona vsaj približno enako do mene.

»Lahko,« počasi rečem in jo pogledam izpod čela. »Bi mi dovolila za pet minut na balkon?«

Vidno se zdrzne, a nasmeh ji ne izgine z ustnic.

»Lahko me tudi zvežeš v prisilni jopič, če želiš,« hitro dodam. »Samo pusti me, da pet minut diham svež zrak, prosim te.«

Še vedno omahuje in me motri z očmi, kot da bi tehtala ali sem vreden zaupanja.

»Alex, če se to razve, sem lahko ob službo,« mi pomirjujoče odgovori in me nežno prime za prepoteno zapestje.

»Namučeva, prisežem, da bo vse v redu,« odvrnem in jo med pogledom v oči pobožam po roki, ki jo še vedno nepremično drži na mojem zapestju. »Samo za pet minut te prosim in nikoli ne bo nihče izvedel za to.«

Čutim njen zapestni utrip, ko premišljuje ali bi mi ustregla ali ne. Roke ne premakne niti za centimeter, le s svojim iskrivimi očmi nepremično zre v moje.

»Prav, ampak samo za pet minut,« se odloči čez kakšne pol minute in obraz se ji nekoliko zresni, ko zgrabi mojo dlan in me vzdigne s postelje. »Toda biti morava zelo tiha, Klement ima precej rahel spanec in zbudi ga vsak neobičajen šum.«

Previdno odpre vrata in pokuka na levo in desno, če je hodnik res prazen. Toda oba veva, da ob takšni uri ne more biti nikogar. Pacienti spijo, ona pa je edina dežurna oseba na celem oddelku. Previdno se zmuznem za njo in poskušam hoditi čimbolj tiho. Prišel sem iz sobe, kar bi bila pri pobegu najtežja naloga. Zdaj bi samo stekel in v trenutku bi ji ušel izpred oči. Bolnišnico že nekoliko poznam in mogoče bi mi uspelo priti do glavnega vhoda, odpreti vrata in se izgubiti v gozdu. Nekako bi se prebil skozi in v Kopru bi že našel koga, ki bi me skril za nekaj časa. Toda kaj če mi ne uspe? Namučeva bo letela iz službe, jaz pa bom spet štiriindvajset ur na dan priklenjen na posteljo, brez vsakršnega upa, da se bom kdaj rešil. Ne, potrpeti moram, zdaj imam njeno zaupanje in že to je ogromno.

Globoko vdihnem svež nočni zrak in počasi pogledam v nebo. Balkon osvetljuje medla luna in nebo je posuto z milijoni zvezd. Kdaj sem nazadnje videl nočno nebo? Mogoče sem res zaprt šele nekaj več kot en teden, a občutek imam kot da sem tukaj že celo večnost.

»Lepo je, kajne?« zašepeta Namučeva in potegne iz žepa škatlico cigaret.

»Čudovito je,« zasanjano odvrnem in z očmi ošvrknem cigareto, ki si jo vtakne med ustnice, medtem ko po žepu mrzlično išče vžigalnik.

»Ja, tudi jaz sem packa,« se nasmehne in mi rahlo pomežikne. »Vzami, samo nikomur ne povej.«

Z užitkom potegnem globok dim in ga čez nekaj sekund počasi izdihnem skozi nos. Resnično so mi manjkali in prisežem, da bi zdaj potreboval samo še eno pivo in mi ne bi manjkalo popolnoma nič. Molče kadiva in opazujeva Idrijo, ki se globoko pod nama blešči v redkih lučeh.

»Tukaj v hribih teče življenje povsem drugače kot pri vas,« Namučeva končno prekine tišino. »Tu ni kot pri vas na Obali. Ni drog, ni nasilja in ni kriminala. Tukaj se vsi poznamo med seboj.«

»Živiš že celo življenje tukaj?« vprašam in si kritično ogledam napol pokajeno cigareto. Sploh mi ne paše več.

»Ne, prej sem bila v Ljubljani,« zamišljeno odgovori. »A po študiju zame ni bilo posla v Polju, zato sem izkoristila priliko in se preselila k dedku, ko se je tukaj odprlo delovno mesto medicinske sestre.«

»Meni je Obala všeč,« zamrmram in spet globoko vdahnem hladen zrak.

»Ja, saj si videl kam te je pripeljala,« skoraj revskne nazaj. »Alex, te lahko nekaj vprašam?«

»Izvoli,« se kislo nasmehnem. »Vem kaj te tare in že vnaprej ti lahko povem, da ne spadam sem.«

»Nisem mislila tega,« se strese, kot da bi jo iztrgal iz toka misli. »Glej, vsi dobivajo obiske. Celo Polhica, ki jo je njen oče zlorabljal, medtem ko je njena mama vse to mirno dopuščala, vse dokler ga ni zabodla. In tudi Klementa obišče mama, vsaj…«

»Brez staršev sem vse odkar pomnim,« debelo požrem slino.

Našli so te v snegu sredi gozda, Alex…

Ko je lovec naperil puško vanjo, je le zacvilila, zgrabila odeji in te prinesla k njegovim nogam…

Od nekod se je našla Diana Volk in trdila, da je tvoja teta…

»Žal mi je,« povesi pogled. »Ampak nekdo je le skrbel zate, kajne?«

»Samo teta,« zamišljeno odgovorim in misli mi odtavajo k skrbnici za katero najbrž ne obstajam več. »Pa ti? Nič ne pogrešaš staršev?«

»Eh,« globoko zavzdihne. »Nič kaj prida starša nista. Poleg tega da sta me spravila na svet in imena s katerim sta me zaznamovala, nista zame nikoli naredila ničesar. Otrok dveh nepoboljšljivih hipijev česa drugega niti ne more pričakovati.«

Oba se zatopiva v daljavo in spomnim se prejšnjega tedna, ko je bilo še vse drugače. Ko je bilo moje življenje podobno življenju povprečnega študenta. Nato pa se je čez noč vse obrnilo in zdaj sem tu, na terasi psihiatrične bolnišnice v Idriji, v družbi dekleta, ki ji niti ne vem imena.

»Čbelca,« medicinska sestra prekine tišino.

»Vau,« se iskreno nasmehnem. Tega imena res ne bi nikoli uganil. »Nenavadno, ampak res lepo.«

»Hvala,« me hvaležno pogleda. »Prvi si, ki se ne smeji.«

»Zakaj pa bi se?« nagajivo pomežiknem in ji položim roko na ramo. »Majhna in pridna čebelica.«

Nekoliko skloni glavo, a roke ne odmakne

»Čbelca, jaz…«

»Nič ne reci, nazaj morava, minilo je že več kot pet minut,« se nenadoma strese in se umakne za korak nazaj, kot bi se me ustrašila.

»Te lahko nekaj prosim?« se poskušam oprijeti zadnje rešilne bilke.

»Ne, Alex, ne moreš,« mi odločno odgovori. »Jaz sem medicinska sestra, ti pa pacient in to bi bilo najslabše kar bi lahko naredila.«

»Čbelca…« Čutim da se me polašča panika, a nimam izbire, samo ona mi lahko pomaga.

»Alex, prosim te, moraš nazaj v svojo sobo, preden pokličem pomoč in bo obema žal, da sem te spustila na teraso.«

»Prekleto, Čbelca, nikogar nisem ubil. Bil je dogovorjen pretep in Sašo je ubil moj prijatelj Martin Kavaš ter nato umor naprtil meni. Samo pojdi v Koper…«

»Alex, prosim te…«

»Poišči avtoličarsko delavnico Cuore Italiano, kjer je Martin od jutra do večera…«

»Ne delaj tega, prosim te, ne mešaj me v to…«

»In mu reci naj pride na obisk, ker mi je vsaj to dolžan.«

»Alex, jaz tega res…«

»Na kolenih te prosim, Čbelca. Če imaš vsaj malo vesti, boš to naredila.«

Počasi stopim nazaj v prostor za druženje in poklapano pogledam medicinsko sestro, ki počasi zapre drsna vrata in jih zaklene.

»In vse se bo uredilo,« še navržem, ko ji obrnem hrbet in se odpravim proti svoji sobi.

 

»Prekleto,« si dam duška, ko mi Čbelca z vidno potrtim glasom vošči lahko noč in zaklene vrata, da mi oči spet zagrne tema.

Lahko bi prisegel, da mi bo uspelo. Najprej sem jo hotel zaprositi celo za to, da naj me spusti v kakšno pisarno kjer bi imel dostop do interneta, a to bi bilo bržkone vseeno nekoliko preveč. A če bi po njenem posredovanju Sportivo le prišel sem, bi bil že bliže rešitvi, to enostavno čutim. Vendar še zdaleč nisem računal na to, da se bo tako zelo prestrašila. Česa se je kar naenkrat zbala, ko pa je bila skoraj deset minut sama z mano na balkonu in to sredi noči? Jo je nenadoma spreletelo, da jo želim izkoristiti za kakšen nor načrt ali ji celo kaj narediti? Tako milega bitja kot je ona, nihče ne bi mogel poškodovati, pa četudi bi bil še tako hud psiho. Ko bi jo le srečal v drugačnih okoliščinah… Spet šum, kot da se odpirajo vrata.

»Alex?« zašepeta proti meni.

Vzdignem glavo in se prisilim k nasmehu. »Ja?«

»Oprosti mi, nisem hotela biti tako groba. Samo ne želim biti vmešana v to zgodbo,« zmedeno spravi iz sebe in sede na mojo posteljo.

Čutim, da mi je telo otrpnilo v pričakovanju. »Čbelca, kaj pa govoriš? Kakšno zgodbo? Ničesar več ne razumem.«

»Vem, da ne razumeš,« pomirjajoče odvrne. »Toda če me boš mirno poslušal, ti bom povedala čisto vse.«

»Ves čas te noči imava, kajne?« odvrnem z brezbrižnim glasom, čeprav v meni vse vre. Torej je za vsem skupaj neka zarota in Čbelca kljub vsej svoji prijaznosti nekaj ve o vsem skupaj. Kdove, če bo vedela za skrivnostnega obiskovalca.

»Do včeraj tudi jaz nisem imela pojma o ničemer,« začne razburjeno, a še vedno šepetaje pripovedovati. »A sinoči nisem imela kaj delati in sem brskala po skritih datotekah glavnega računalnika. Poznam geslo, čeprav ga ne bi smela. Brala sem o opažanjih doktorja McBlue-ja. Alex, igra se s teboj in ko bo ugotovil, da ni ovir za to, te bo predal policiji, ki bo proti tebi vložila ovadbo za nenaklepni uboj Saše Mežiča. Zaradi dogodka v zaporu niso bili gotovi ali je tvoje telo resnično doživelo zelo hud šok, ali se le delaš, da bi ušel kazni.«

Laže! Prekleto, vidim da laže. Izredno dobro, a vseeno lahko mirne duše zatrdim, da je vse kar mi je natvezila zgolj gola laž in čisto nič drugega. Izdaja jo govorica telesa, ko se z očmi trudi, da bi dajala vtis iskrenosti. Nikoli ne moreš vsega prilagoditi. Če se trudiš, da bi oči govorile resnico, te bo izdalo telo in obratno. Umetnosti laganja ne zmore vsakdo, če pa imaš opravka s profesorjem Grigoriusom ali mogoče celo z menoj, potem raje niti ne poskušaj.

»Terapija doktorja McBlue-ja temelji na zastraševanju, ko ti govori stvari, ki nimajo pravega smisla,« tiho nadaljuje. »Če bi se tvoje telo odzvalo s stresom, bi to pomenilo, da je s teboj dejansko nekaj narobe. A to se ni zgodilo, s teboj je čisto vse v redu in zdiš se povsem zdrav.«

Ne ve za skrivnostnega obiskovalca. Pojma nima o njem in niti sanja se ji ne, da sem v zaporu dejansko doživel nek napad. Rad bi ji rekel naj neha nakladati in mi pove kaj dejansko ve, a takšnega luksuza si žal ne morem privoščiti. Potrebujem jo, ona je moja edina rešitev, preden tukaj dokončno zgnijem. Če pa pridem po njeni zaslugi do internetne strani Izklop, mogoče celo ugotovim, zakaj se je moje življenje spremenilo v kaos.

»Prav zato želim držati distanco do tebe. Bojim se te, res se te bojim,« tiho zaključi. Občutek imam, kot da je zaradi tega celo nekoliko razočarana. »Ne vem kaj se je zgodilo v tistem baru. Mogoče si res načrtno in hladnokrvno ubil tega človeka. Zdi se mi kot da tega nisi zmožen, a razumi me, da ne vem kdo v resnici si.«

Za hip me ima, da bi skočil s postelje, jo trdno prijel za vrat in prisilil, da mi začne govoriti resnico, a v istem trenutku se spomnim na Savove orjaške roke, ki v tem primeru z menoj najbrž ne bi imele usmiljenja. Ne, če se naredim, da ji verjamem, bo to najboljše. Toda zakaj neki je prišla do mene in mi začela trositi laži? Če bi jutri vse to izblebetal doktorju, je lahko ob službo in če mi ona laže o tem, zakaj sem se v resnici znašel tukaj, kakšni so pravi motivi? Je tudi to del doktorjevega načrta? Da se zlomim in priznam uboj, ki ga nisem zagrešil? Kamorkoli se obrnem sem v slepi ulici in moja edina rešitev je Čbelca, ki jo moram tako ali drugače prepričati, da gre do Sportiva in ga prosi naj pride na obisk. Če bi imel pri sebi svojo Nokio, ne bi potreboval nikogar od njiju, a mojega telefona že nekaj dni ni bilo na spregled. Kot da bi se udrl v zemljo.

»Boš šla v Koper in poiskala Martina Kavaša ter ga prosila naj pride sem?« jo mirno vprašam, ko obmolkne in me vprašujoče pogleda v oči, kot bi pričakovala, da bom nekaj rekel.

Nameni mi globok pogled v oči in čutim da okleva, a po izrazu na njenem obrazu sklepam, da se nagiba k temu, da bi mi ustregla.

»Zakaj si tega tako želiš? Kaj bo to spremenilo?«

»Ne morem ti povedati, a verjemi mi, da je pomembno,« neučakano siknem, preden bi se lahko zadržal.

»Nič ti ne obljubim,« skoraj zajeclja v odgovor, ko sunkovito vstane in se začne ritensko umikati iz sobe. »Bom videla, ti pa lepo spi, Alex.«

Prekleto! Že drugič nocoj sem jo odgnal zaradi te moje neučakanosti. Če bi včasih pomislil preden odprem usta bi bilo tudi dobro. Imel sem jo na dlani, zdaj pa se mi je po neumnosti spet izmuznila.

Zaslišim tlesk ključavnice, ki se tiho obrne in skočim iz postelje k oknu. Mesečina je močnejša kot je bila pol ure nazaj in belo dvorišče bolnišnice v kateri sem zaprt se skorajda blešči v noči.

Alex, tvoji ječarji ti ne bodo več dolgo prizanašali…

Je možno, da je tudi ta nočni obiskovalec le doktorjev trik? Toda ta oseba me je obiskala tudi v zaporu in malo verjetno je, da bi že takrat kdorkoli delal poskuse z mano. Vse preveč hitro po pretepu je bilo in takrat je bil uboja osumljen Martin. Sploh pa mi je Čbelca lagala in se na njene besede ne morem opreti. Če temeljito premislim, bom nekje našel eno luknjo, nekaj kar se ne ujema. In mogoče tako najdem ključ do svoje rešitve. Če je Čbelčina trditev o zaporu slučajno resnična, sem zapečaten za nadaljnjih deset ali več let.

Enainsedemdeset, Alex, enainsedemdeset…

Samo malo! Ta številka se pojavlja preveč pogosto. Nikoli nisem verjel v neumnosti, ki jih skuša dokazati numerologija, a ta številka me zadnje čase dobesedno zasleduje in vidim jo, kamorkoli pogledam. Kalisky in Siggi sta živela v bloku s hišno številko 71, prav tako je bila ta številka na vratih njunega stanovanja v osmem nadstropju. Toda to je nemogoče, številke stanovanj v naših blokih imajo isti princip kot hotelske, prva, leva številka pomeni tudi številko nadstropja. Seminarska, ki sva jo s Semirjem…

Globoko požrem slino, nato pa pustim toku besnečih misli, da svobodno divja naprej.

Seminarska, ki sva jo oddala profesorju Grigoriusu, je obsegala točno enainsedemdeset strani. Tabla na avtocesti je kazala, da je do Kopra še enainsedemdeset kilometrov. To tablo sem videl prvič in na vse kar mi je sveto prisegam, da je nisem videl še nikoli do zdaj, čeprav znam pot od Ljubljane do Kopra na pamet. Doktor je rekel, da so me v umetni komi držali enainsedemdeset ur. Do pritličja je enainsedemdeset stopnic. Naslednja soba, tista v kateri spi Klement, ima na okviru vrat majhen črn kvadratek s številko 72, naslednja 73, še naslednja pa 74. To pomeni, da ima celo moja soba številko 71. Preveč očitno, da bi bilo le naključje. Nekaj se skriva v tej številki, kot da bi jo nekdo nalašč nastavljal pred moje oči…

Odpri oči, prekleto!

…ker hoče, da nekaj ugotovim. A kaj!?

Postava, ki se sprehodi čez dvorišče, mi prekine tok misli in v siju mesečine jo takoj prepoznam. Doktor McBlue? Potuhnem se za zaveso, če bi slučajno pogledal proti mojemu oknu in nepremično zrem vanj, ko si počasi prižge cigareto. Ta je pa dobra, sredi noči se doktor sprehaja po dvorišču, kot da je to nekaj najbolj normalnega.

Naslednji hip k njemu pristopi znana postava Čbelce Namuč in mu nekaj reče. Bi ju lahko slišal, če bi napel ušesa? Ne, skozi starinsko okno z debelimi šipami ne bo šlo. Oba se obrneta navzgor in še bolj se stisnem za zaveso. Je ta lažnivka res mislila, da sem tako zelo naiven? Se pogovarjata o tem kaj sem jo prosil ali bo ona speljala doktorja v napačno smer? Nekaj je gotovo, lahko se zanesem samo nase in na nikogar drugega.

 

*

 

Rok Kmetec je dvignil pogled s časopisnega članka, ki je poročal o posledicah množičnega pretepa izpred enega tedna v priljubljenem izolskem baru in se mrko zazrl v človeka, ki ga je pravkar nekaj vprašal.

Jože Apyon je kot ponavadi bil mož beseda in tako sta mu že dva dni po stanovanju lomastila mlada Bosanca v modrih delovnih oblekah, razbijala skale in odnašala kupe kamenja v kiper, ki ju je čakal na dvorišču. Prevara je uspela do potankosti. Staršema je sporočil, da se v kopalnici ne počuti dobro in naslednji dan sta mu brez vprašanj nakazala tri tisoč evrov za prenovo. Tudi iz dekanove pisarne je dobil dovoljenje za prenovo v rekordno kratkem času in Tim je le zadovoljno gledal kako njuno luksuzno stanovanje spet dobiva svojo pravo podobo ter se, v upanju da bodo dela do ponedeljka končana, čez vikend odpravil domov.

A Roku sta se delavca, ki sta brez spoštovanja tacala po prostorih, ki so bili ponavadi vedno brezhibno čisti in urejeni, dobesedno gnusila. Ni prenesel njunih prašnih oblek in čevljev, njune govorice, ki je bila ponavadi polna sočnih južnjaških kletvic in njunih podolgovatih črnih obrazov. Jojo in Mali, kot sta se mu predstavila, sta bila tipična primitivna povprečneža in ob misli, da si deset ur na dan z njima deli stanovanje, mu je šlo na bruhanje.

»Vprašal sem te, če si zadovoljen z njima,« je Apyon nekoliko glasneje ponovil vprašanje.

»Hmnja,« je odsotno zamomljal. »Samo nekaj mi gre malo na živce.«

»Povej.«

»Kaj res morata biti tako nespoštljiva do inventarja? Včeraj je eden v dnevni sobi pljunil na tla in malo je manjkalo, da se mi ni obrnil želodec.«

Prijateljev smeh se mu je zarezal v kosti. Ni mogel verjeti, da se komu zdi takšno primitivno dejanje smešno, še najmanj človeku, ki je dejansko bil njun šef.

»Ta je pa dobra,« se je hahljal Apyon. »Rok, tebi se meša, res se ti.«

»Se ti zdi da se smejem?« je zavpil in se popraskal po nosu.

Semir mu ga k sreči ni zlomil, kot je bilo najprej videti, in zdravnik v ambulanti mu je rekel, da bo vse skupaj minilo v manj kot štirinajstih dneh, a nadležno praskanje in žgečkanje ga je spravljalo ob pamet, še posebej ker se zaradi tega ni mogel zbrano učiti.

»Hej, pomiri se!« Apyon se je v hipu povsem zresnil. »Delavca sta in napol zastonj ti bosta spravila stanovanje v red, kaj pa bi še…«

Umolknil je in se začudeno ozrl naokoli, a razen Roka pred njim, ni bilo v stanovanju nikogar. Odkod je torej priletel trd predmet, ki ga je pravkar zadel v ličnico?

»Si videl tole?« je začudeno izdavil.

Rok je pihal od jeze. »Kaj!?«

»Auuu!« je zavpil njegov prijatelj, ko je začutil, da se je od njegove glave odbil nekoliko debelejši in trši predmet.

»Nekaj… Pa pizda, no!« je glasno zaklel Apyon.

»Kaj!!?« je razkačeno zarjul mladi študent in sunkovito vstal s stola.

Če se ne bi uščipnil v roko, bi prisegel, da sanja, toda prizor je bil povsem resničen. Iz kupa kamenja v dnevni sobi so se v zrak dvigovali majhni in malo večji koščki skale, ki jih delavca pred odhodom na kosilo nista pospravila in v ravni liniji leteli proti Apyonu, ki se jih je začel otepati kot nadležnih os.

»Pomagaj mi, no!« je razburjeno zakričal proti zaprepadenemu Roku in zatulil od bolečine, ko ga je kamen z ostrim robom zadel v ramo.

»Kaj naj naredim?« je Rok komaj izjecljal. Se bo spet zgodilo, bodo njegovo stanovanje spet razdejale skale?

Skočil je in se stisnil ob steno, ki bi mu dajala kritje pred orjaškimi skalami, če bi spet priletele v stanovanje, a tokratni dogodek je bil povsem drugačen. Izgledalo je kot da so kamni živi in da namerno napadajo njegovega prijatelja.

»Rok, pomagaj!« je zaslišal obupen glas.

Jože se je panično otepal kamenja, ki se je silovito zaletavalo v njegovo telo in nagonsko iskal kritje, kjer ga ne bi doseglo. Toda nič ni pomagalo, kamor je stopil je oživelo, se vzdignilo v zrak in ga napadlo. Njegov obraz je bil oblit s krvjo in ostri granitni robovi so mu raztrgali drago obleko. Rok tega ni mogel več gledati, kdorkoli je že naščuval mrtvo kamenje na njegovega prijatelja, se je očitno odločil, da mora umreti. Zaprl je oči in čez sekundo je zaslišal glasen vzdih olajšanja in silovit padec.

Kaj za vraga?

Bilo je neverjetno, a ko je čez nekaj trenutkov počasi odprl oči in pogledal izza zidu, ni bilo o letečem kamenju ne duha ne sluha. Na tleh je ležalo Apyonovo krvaveče telo in po tleh so bili kot kocke, ki jih je otrok pozabil pospraviti, razmetani ostri granitni kamni z ostrimi robovi, toda to je bilo vse. Niti eden od njih ni lebdel v zraku kot še malo prej.

Pokleknil je k negibnemu telesu in ga rahlo stresel za ramena. Nič, Apyon ni kazal znakov življenja in Rok je začutil, da ga začenja grabiti panika. Zdirjal je v kuhinjo, v kozarec natočil vodo in stekel nazaj. Zdaj ni bilo važno, da je voda pljusknila čez rob in pristala na parketu, njegov prijatelj je bil v nezavesti in mogoče se sploh ne bo več zbudil iz nje. Kako bo to razložil?

Pokleknil je na tla in počasi polil vodo po prijateljevem obrazu.

»Daj no,« je obupano zaječal. »Jože! Jože, odpri oči, prekleto!«

Navsezadnje se je telo nekoliko premaknilo in srce mu je zaigralo od sreče. Živ je!

»Jože!! Jože, odpri oči!« je znova zaklical in ga nekoliko močneje stresel za rame.

Apyon je zaslišal paničen glas kot bi ta do njega prihajal pod vodo. Gol boj proti kamnom, ki so ga sami od sebe napadali je bil zdaj daleč za njim in zaželel si je, da bi glas utihnil in ga pustil trdno zaspati. A glas ne samo da ni utihnil, temveč je postal še glasnejši. Zdaj je že lahko razločil besede in prepoznal ton. To je Rok, njegov prijatelj, kateri mu je dolžan že nešteto uslug. Globoko je vdahnil prašen zrak in počasi odprl oči. Najprej je nekoliko zamežikal, ko ga je oslepilo sonce, nato pa je le ugotovil, da leži na tleh in da se nad njim sklanja Rok. Po vsem videnem sodeč je bil povsem obupan, a ko je opazil, da je odprl oči, so se mu ustnice razširile v zadovoljen nasmešek.

»Fak, stari, ustrašil sem se že, da si umrl.«

»Tudi jaz,« mu je zlovoljno odvrnil in si kritično ogledal raztrgano in okrvavljeno obleko. »Kaj vraga je bilo to?«

»Ne vem,« je zbegano odgovoril Rok.

Apyon je bil pošteno pretresen. Ko mu je Rok pripovedoval kako so njegovo stanovanje razdejale orjaške granitne skale, ki so se vzele od nikoder, je bil prepričan, da gre za golo nakladanje in da mu prijatelj zgolj ne želi povedati resnice, kljub temu, da se je po pomoč obrnil ravno nanj. Ko je stanovanje videl v živo, se mu je zdelo čudno, saj je bila edina možna obrazložitev nastalega kaosa takšna kot jo je navedel Rok. Nihče ne bi mogel v stanovanje pritovoriti takšnih skal in z njimi narediti tolikšnega razdejanja. Bile so enostavno prevelike. Tudi takrat je samo modro molčal, konec koncev je korist od usluge imel tudi sam. Toda zdaj je vse skupaj občutil na lastni koži in če ga rane na telesu ne bi tako neznosno bolele, bi prisegel da sanja.

»Se je to zgodilo tudi takrat?« je nejeverno zmajal z glavo.

»Ne,« je odkimal Rok. »Povedal sem ti, kaj se je zgodilo takrat. Besen sem bil, ker sem mislil, da gre spet za kakšno neumno Jugglerjevo…«

Sredi stavka je umolknil in izpod gostih obrvi pogledal Apyona, ki je sedel na tleh kot kup nesreče in skušal razumeti kaj se mu je pravkar zgodilo. Vedno zgledno oblečen, obrit in počesan moški je dajal vtis klošarja, ki je nekje staknil drago, a povsem uničeno obleko Megara Hilldress in jo vzel zase. Njegova očala so ležala daleč stran in Jože se je zmedeno oziral za njimi, a četudi bi jih dosegel, bi njihova razbita stekla le ogrozila njegove oči. Toda Rok se je spomnil nečesa drugega.

»Večer preden se je naslednje jutro pojavila tista skala v kopalnici, me je Tim razjezil, ker je pustil rabljeno britvico na umivalniku, namesto da bi jo vrgel v koš,« je tiho ugotovil sam pri sebi.

»Pa?« je bevsknil Apyon in z rokami še vedno tipal okoli sebe, če bi mu očala slučajno prišla na doseg rok.

»Besen sem bil in preden sem odšel spat, sem mu rekel, da ga imam vrh glave in da se bo eden od naju moral izseliti. Naslednje jutro se je v kopalnici pojavila tista skala…«

»Rok, ne razumem kaj govoriš, ampak jaz ta trenutek grem,« ga je prekinil Apyon in stegnil roko proti njemu.

Študent se je naredil, da ga ne vidi in se rahlo pogladil po nosu, ki ga je nekoliko zaščemel.

»Spet sem ponorel in ko sem bil povsem besen, so skale razdejale dnevno sobo. Malo prejle pa si me razjezil ti.«

Zdaj je Apyon doumel, kaj želi Rok povedati. Spustil je roko, da je omahnila nazaj na tla in se nejeverno zazrl vanj.

»Resnično verjameš, da to povzročaš ti, oziroma tvoja kolerična jeza?«

»Druge možnosti ne vidim. Prejle si me začel jeziti s svojim zaničevalnim odnosom in…«

»Nevede povzročil, da me je to kamenje napadlo,« ga je s posmehljivim tonom dopolnil Apyon. »Rok, lepo te prosim, to je vendar povsem nemogoče.«

»Pa poskusiva,« se je obrnil proti njemu in rahlo priprl oči. »Daj, razjezi me.«

Apyon je nemirno zamežikal. Besede njegovega prijatelja, tako kot pred enim tednom, tudi zdaj niso imele pravega smisla, toda kolikor noro se je slišalo, so bile edina možna razlaga. Prekleto kamenje je dejansko bilo skorajda živo.

»Ne upaš si, kajne?« ga je spodbodel Rok.

»Stari, to je povsem nemogoče.«

»Ja, pizda ti materna, potem pa ti povej, zakaj se to dogaja!« je Rok nepričakovano povzdignil glas.

Kamenje okoli Apyona se je spet sumljivo premaknilo in Rok je stresel z glavo. Ne, njegov prijatelj je bil že zdaj uničen, nov napad bi ga najverjetneje pokončal.

»Kaj si naredil prej? Rok, ustavi to norost!« je zaslišal prestrašen krik.

Kamenje se je treslo kot bi stanovanje pravkar zajel močan potres.

»Ne vem,« je komaj spravil iz sebe. »Samo zaprl sem oči.«

»Potem jih pa zapri, prekleto!«

Apyonov glas je bil zdaj že histeričen. Zdaj zdaj se bodo kamni dvignili in ga znova napadli. Toda kot jih je nenadoma zajelo tresenje, tako so se v hipu spet umirili . Pogledal je Roka in megleno razločil, da je razburjeno odprl oči.

»Si videl?«

»Stari, zbudi me. To je čista norost.«

»Če bi bil Tim tukaj, bi se še enkrat prepričal,« se je Rok zlobno nasmehnil. »A na tem svetu obstaja še ena oseba, ki je idealna za preizkus in mi že preveč časa greni življenje. In najlepše pri tem je, da je ne bo prav nihče pogrešal.«

Dobro se je spomnil, kako sta začela študenta, ki sta že na daleč dajala vtis prostakov, tiho kokodakati, ko je že pri prvem predavanju profesorja Grigoriusa Riva, le-tega vprašal za celoletne zapiske kvantne fizike. Profesor se je ob tem od srca nasmehnil in ko sta utihnila, mu je vljudno pojasnil, da takšnih načinov sam ne prakticira, poleg tega pa jih študentom tudi odsvetuje, saj ni edini, ki bo od njih zahteval maksimum, tega pa ne bodo mogli dati, če se bodo učili snov na pamet za celo leto vnaprej.

Rahlo je ošinil časopis, ki se ga je namenil prebrati, preden ga je Apyon zmotil in brez pozdrava odvihral iz stanovanja.

Apyon je tiho zaklel in začutil, da se mu je zavrtelo v glavi. Rok bi lahko bil toliko razumevajoč, da bi poklical prvo pomoč, toda nato se je spomnil, da bosta njegova delavca kmalu prišla s kosila in mu bosta lahko pomagala vsaj do pritličja. Toda potem je tu vprašanje, kaj naj reče zdravnikom. Da ga je napadlo živo kamenje? Zaradi takšnih bedarij je lahko še ob službo in prav nič ne bi pomagalo, da sam ve, da so resnične.

Trdno je zgrabil rob mize in se počasi vzdignil na noge. Kaj vraga namerava Rok narediti? Menda ja ne bo izzival sreče in se postavil po robu kakšnemu močnejšemu človeku? Ni dvomil, da ima njegov prijatelj zaradi svojega težkega karakterja precej sovražnikov in resnično je vse kazalo na to, da lahko obvladuje kamenje, toda to je povsem nemogoče, obstajati mora še kakšna druga razlaga. Manj nora kot ta, ki ji je bil pravkar priča. S komolci se je naslonil na mizo in poskušal izostriti vid. Brez očal je videl bore malo, a za branje jih ni potreboval.

Tragedija v izolskem lokalu Night Bird’s…

Pretep…

Dva mrtva…

Saša Mežič in Semir Čaušević, Alex Volk…

Živčni zlom…

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v Idriji…

Alex Volk. Rok mu je že enkrat pripovedoval o njem, prejšnji petek pa se je z njim in njegovim prijateljem srečal tudi sam. Oba obiskujeta isti faks kot Rok in vsak dan znova mu kravžljata živce, če se jima le ponudi prilika za to. Saj Rok menda ne namerava v Idrijo samo zato, da bo preizkusil, če njegova nora teorija drži? Premaknil se je k razbitemu oknu in pritajeno zastokal, ko je začutil bolečino v levi goleni. Zdaj ni bilo časa za stokanje, na dvorišču je lahko razločil znano postavo, ki je pravkar odprla vrata Honde Civic.

»Rok!« je zavpil kar so mu moči dale. »Rok, ne delaj neumnosti!«

Razločil je le še, da mu je postava nagajivo pomahala, nato pa ga noge niso več zdržale.

 

*

 

»Ja, saj vem, da na neumnosti ne smem niti pomisliti,« zarenčim proti Savu, ki je že odprl usta, da bi me opozoril, ko prideva na dvorišče.

Ta človek mi gre vsak dan bolj na živce in sprašujem se, zakaj neki je v preteklih dneh igral vlogo varnostnika mehkega srca, ko pa je v resnici eno navadno govedo. Zaradi sinočnjih dogodkov sem še bolj živčen kot sicer in celo jutro sem stal ob oknu, da bi kje zagledal Namučevo, toda ravno danes je ni bilo nikjer. Je šla v Koper, kjer bo poiskala Sportiva ter ga prosila naj pride sem? In če se je res odločila, da mi bo ustregla, ga bo sploh uspela prepričati? Vem, da zna biti presneto trmast, ko gre za stvari, ki mu ne dišijo. In četudi ga res prepriča, da pride na obisk, mi bo sploh pripravljen izročiti svoj telefon? Prekleto, toliko mi je pa kljub vsemu dolžan, sam najbolje ve, da se Meža v pretepu nisem niti dotaknil.

Z enim pogledom poiščem smreko pod katero ponavadi sedi slikar in se zadovoljno nasmehnem. Tudi danes je tam in v svojem najljubšem položaju nekaj vneto riše na list v risalnem bloku. Mogoče pa smo pacienti edini ljudje tukaj, ki smo kolikor toliko normalni. Klepetanje s Klementom me vedno znova sprosti, da vsaj malo pozabim na vse čudne stvari, ki se dogajajo okoli mene. Njegova naivnost in skoraj otroško dojemanje sveta sta tako prisrčna, da ga človek enostavno mora imeti rad. Poleg tega mi skoraj vsak dan kaj nariše in v sobi imam že kakšnih pet umetnin, na katerih se bohotijo čarobni pejsaži. Njegovo najpomembnejšo risbo pa še vedno skrbno hranim v žepu svoje halje. Kjerkoli drugje bi jo lahko kdo našel, po žepih pa mi res ne stika čisto nihče. Kdo, oziroma kaj je stvor, ki mi ga je narisal? Včasih se zatopim v oči, ki zaradi Klementove spretnosti skoraj dejansko žarijo iz risbe in se poskušam spomniti, odkod so mi znane. V takšnih trenutkih se vedno znova zavem, da enostavno vem, da so rdeče in da sem jih nekoč že videl. Ko bi se le lahko spomnil, kdaj so že žarele vame. Nekaj časa sem celo mislil, da se mi bo odgovor prej ko slej porodil v sanjah, a te so ponavadi lepe in sproščujoče, da se vsak dan znova zbujam spočit in poln energije. Sicer jo nato veliko uniči spoznanje, da sem še vedno zaprt v norišnici, a mogoče mi samo ti nočni prizori pomagajo, da se mi res ne zmeša.

»Pozdravljen Slikar,« se nasmehnem, ko sedem poleg njega in opazim, da ima Savo spet opravka s Polhico, ki je kot ponavadi strgala s sebe svojo pižamo in gola teka naokoli, medtem ko jo on poskuša ujeti.

»Živijo, Alex,« se Klementu razpotegnejo usta skoraj do ušes. »Nekaj imam zate, veš.«

Risalni blok ljubosumno stisne k prsim in mi pomežikne. Zdaj ga že toliko poznam, da vem kaj to pomeni.

»No, Slikar kaj si mi danes narisal?« se zarežim in ga prijateljsko objamem čez rame.

»Nekaj ful pomembnega,« mi odgovori s smrtno resnim glasom.

To pomeni, da moram sam uganiti kaj je na risbi, ki bi mi jo danes rad podaril.

»Hmmm, težka bo,« zavijem z očmi. »Mogoče Idrijo, ki se blešči v lučeh?«

»A-a,« odkima Klement. »Alex, v sto letih ne boš uganil.«

»Hjaaa, potem se bom pa kar vdal in počakal, da mi sam poveš,« ga podražim.

»Ne!« takoj zacepeta. »Moraš ugibat, veš. Če ne, ni fore.«

»Joj, če pa res ne vem. Našo bolnišnico?«

»A-a.«

»Mogoče nebo nad nama?«

»Neee, to kar sem ti danes narisal, sem videl ponoči v sanjah.«

Od presenečenja se stresem in začutim, da mi je telo oblil mrzel pot. »V sanjah, Klement? Je spet tisti človek?«

»Ne, njega ne maram,« razburjeno odkima in končno odmakne risalni blok od telesa.

Tokratna risba le še potrdi moje domneve, da moram čim prej priti do interneta in naložiti stran Izklop.com. Slikar je čez cel list narisal logo strani, ki sva jo imela nekoč s Semirjem tako rada. Nezgrešljiv je, saj ponazarja rdeč gumb, s katerim na daljinskih upravljalnikih ugašamo elektronske naprave. S spodnjo črto daje vtis trodimenzionalnosti, oziroma pravega gumba, a najbolj me šokira napis, ki prekriva logo.

 

 

Spet enainsedemdeset. Pa kaj vraga pomeni ta številka?

Enainsedemdeset, Alex, enainsedemdeset…

Klement me začudeno pogleda. »Ti ni všeč, Alex?«

Nekaj trenutkov še lovim sapo, nato pa mu nežno vzamem blok iz rok in si natančneje ogledam sliko.

»Klement, se hecaš? Svetovna je.«

»Aha,« prikima. »Sem vedel da ti bo všeč, veš.«

To ni navadna risba, kakršne mi je risal zadnje dni. Tako kot za risbo stvora z žarečimi očmi, je tudi za to navdih dobil v sanjah.

Če ti to povem, oba umreva

Mi želi moški, ki me je sinoči opozoril na to, da mi grozi nevarnost, kaj sporočiti prek Slikarja, ker misli, da bom tako lažje doumel? Ampak kako neki bi mu to lahko uspelo? Se je sinoči pretihotapil tudi v njegovo sobo in mu sugeriral kaj mora narisati? Ne, to je nemogoče, Klement ima preveč rahel spanec, to mi je sam povedal.

»Alex, me zapuščaš?« me naenkrat preseneti Klementov žalosten glas.

Znova se stresem in ga začudeno pogledam. Kaj je mislil s tem?

»Pa ti?« mu namesto odgovora vrnem vprašanje. »Si kdaj pomislil na to, da bi odšel od tukaj?«

Za trenutek se nekoliko zamisli, nato pa otožno pogleda proti Savu, ki kroti Polhico. »Kaj pa bi delal zunaj?«

»Ne vem, mogoče bi lahko končal kakšno akademijo in zaslovel s svojimi risbami. Verjemi mi, da so res lepe.«

»Ne, Alex,« zmaje z glavo. »Svet je zame preveč čuden. Tam se ne bi več znašel.«

»Kako to misliš?«

»Poglej, tukaj lahko rišem kolikor me je volja. Nihče me ne tepe in trikrat na dan dobim za jest…«

Neverjetno, tako trezno ga še nisem slišal govoriti.

»…Doktor me je že nekajkrat vprašal, če pomislim kdaj na to, da bi se vrnil ven, a sem mu zmeraj rekel, da sem rad tukaj. Sem spadam, to je moj dom.«

»Slikar, kaj pa govoriš? Kaj pa tvoja mama? Obiskuje te, ne?«

Čelo se mu nekoliko zmrači in pogled upre v tla. »Nič kaj prida mama ni. Dvakrat na mesec me obišče, ker bi sicer sosedje začeli govoriti, da je ne briga zame, v resnici pa hoče, da celo življenje ostanem tukaj.«

Pretresen sem in čutim, da so se mi ob njegovi izpovedi oči napolnile s solzami. Ubogemu Klementu življenje zares ni prizanašalo. Saj sploh ni čudno, da se je tako navezal name.

»Tudi ti me boš zapustil, ne?«

Pobožam ga po rami in ga nekoliko stisnem k sebi. »Nekoč te bom moral,« počasi izdavim. »Klement, jaz ne spadam sem. To ne bo nikoli moj dom.«

Pogleda me, kot zvest pes svojega gospodarja. »Pogrešal te bom, ko boš šel, Alex. Ti si moj edini prijatelj.«

Solz ne bi mogel več zadržati, četudi bi mi bilo kaj do tega. Kakšno minuto nemo sediva in gledava v tla. V moji glavi spet divja vihar in mislim, da tudi Klementu ni kaj dosti lažje. Le o čem premišljuje? O tem, da bo nekoč, ko bom jaz odšel spet ostal sam? Toda kaj lahko jaz naredim? Samo zaradi njega vendar ne morem ostati tukaj.

»Veš kaj, Slikar,« mu optimistično rečem, ko me preblisne ideja. »Ko bom enkrat zunaj, ti bom vsak teden napisal pismo, ti pa mi boš odpisal in bova prijatelja naprej, kaj praviš?«

Srce mi zaigra, ko mu obraz znova zažari v veselju in vneto prikima.

»Prav, Alex. Sem vedel, da si moj prijatelj in zdaj ti bom takoj narisal nekaj ful lepega, ta risba je ful grda.«

V značilnem žaru, ki ga prevzame vedno ko dobi navdih za novo risbo, iz bloka strga list in ko ga želi zmečkati, ga ustavim. »Slikar, mislim da bom tudi to risbo obdržal zase.«

S kotičkom očesa ujamem odblesk iz pisarne na vrhu stavbe. Doktor me spet opazuje in mogoče je le vprašanje časa kdaj bova nadaljevala to čemur on pravi terapija. A naslednji trenutek mojo pozornost pritegne nekaj povsem drugega. Klement svoje risbe ponavadi podpisuje v spodnjem desnem kotu, tako kot vsak drug slikar. Čisto vedno z lepo in skoraj osnovnošolsko pisavo napiše Klement Slana, tokrat pa je na tem mestu nekaj povsem drugega. Izredno preprost račun, kakršnega znajo ponavadi razrešiti tudi predšolski otroci.

 

1 + 1 = ?

 

»Dva…« polglasno rečem.

»Kaj praviš, Alex?« se nasmehne Slikar in dvigne pogled z lista papirja, na katerega je že narisal nekaj črt.

»Dva, Slikar,« mu pomežiknem. »Ena plus ena je dva.«

Nekoliko se zmede in razburjeno odkima. Za božjo voljo, saj menda ja zna izračunati nekaj tako preprostega?

»Klement,« poskušam začeti, ko vidim da mu dejansko ni jasno. »Ta račun, ki si ga napisal. Rešitev je dva. Ena plus ena je dva.«

Na čelu se mu pojavi drobna kapljica potu, ko razmišlja kaj mu želim povedati.

»Poglej,« me mineva potrpljenje. »Če mi narišeš eno risbo in nato še eno, koliko jih bom imel?«

Je mogoče, da resnično ne razume tako preprostega računa?

»Dve!« nazadnje vzklikne in me zmagoslavno pogleda. »Dve boš imel, ne?«

»Seveda!« se nasmehnem. »Vidiš, ena plus ena je dva. To so osnove seštevanja.«

Njegov vesel obraz se spet zresni. »Kaj je to seštevanje, Alex?«

Res je, kot vse kaže, resnično ne ve kaj je matematika. Je to sploh možno? Sicer mi je sam povedal, da se ni nikoli zanimal za nič drugega razen za slikanje, ampak čudno je pa vseeno. Morda je le pozabil, ker ga tukaj vseskozi polnijo z zdravili, a tako preproste stvari bi vseeno moral znati. Ne, Klement mi želi nekaj sporočiti, prav tako kot njegova današnja risba, tudi ta preprost račun nekaj pomeni. Ko ugotovim kaj, bom mogoče razumel tudi pomen prvega računa in kaj pomeni nasvet naj odprem oči. Prekleto, saj imam vendar široko odprte, sonce mi sveti naravnost vanje. Kdo me ima za norca?

Ne, Alex, trdno imaš zaprte in zato ne vidiš resnice

»Volk!« zavpije Savo čez polovico dvorišča.

Kaj pa zdaj hoče? Mar doktorju ni všeč, da se družim s Klementom in je poslal Sava, ki mi bo odslej to preprečeval?

»Ja,« bolj zamrmram kot zavpijem nazaj in risbo panično stlačim v žep.

»Ne delaj se neumnega in pridi sem!« že nekoliko naveličano zavpije varnostnik.

Ko pristopim k njemu, mu moj pogled najbrž pove čisto vse – tako lepo sem se imel, ti pa si zdaj vse pokvaril.

»Alex, z mano boš moral,« me izzivalno pogleda v oči.

»Zakaj, saj še nista minili dve uri.«

Očitno se je doktor prav zares odločil, da druženje s slikarjem zame ni koristno.

»Obisk si dobil,« mi odgovori.

Od presenečenja pozabim vdahniti in obstanem s široko odprtimi usti. Sportivo! Mojbog, Čbelca se mi je odločila ustreči! Zato je danes že cel dan ni na spregled. Šla je v Koper in  prepričala Martina, da je prišel sem. In če ga bom lahko izprosil naj mi posodi svoj telefon, potem je možno čisto vse, tudi to da že danes odkrijem kaj se dogaja z menoj in svetom okoli mene.

»Veš kdo je?« zmedeno vprašam.

»Kako pa naj bi vedel?« revskne Savo. »Menda ja ne misliš, da jih jaz sprejemam, kaj?«

»Ja, sori, zaneslo me je,« se pomirjevalno nasmehnem, čeprav čutim, da mi bo srce vsak čas skočilo iz prsnega koša. Martin očitno še ima nekaj vesti.

»Ampak vem pa, da obiskovalec zahteva en varnostni ukrep,« še doda Savo in mi pomigne naj mu sledim.

Varnostni ukrep? Kaj pa zdaj muči Martina? Saj sva vendar prijatelja, menda ja ne misli, da ga želim napasti, ker me je potunkal v gnojnico? In četudi bi to res hotel narediti, najbrž ne bi bil tako neumen, da bi kaj takšnega poskušal v psihiatrični bolnišnici v kateri sem zaprt. Sam dobro vem, da v tem primeru ne bi nikoli prišel ven. Res se mi manjka samo še to, da bo Savo prisluškoval najinemu pogovoru in budno spremljal vsak moj gib. Saj ne morem verjeti.

»Kakšen?«

»Da te oblečemo v prisilni jopič,« mi hinavsko odgovori, kot da bi vedel kako bom reagiral.

»Kaj!?« bruhne iz mene. »Savo, reci mi da se hecaš, prosim te!«

»Žal ne,« brezizrazno odvrne. »Če se želiš srečati z njim, boš pač moral pristati na ta pogoj.«

Martinu se je resnično zmešalo. Prekleto, saj se vendar poznava od malih nog. Ampak to kljub vsemu pomeni, da bova sama, brez nepoklicanih ušes in morebiti mi bo pa tako lažje podtaknil svoj telefon, to pa je tudi veliko vredno.

 

*

 

Čbelca Namuč je obrnila ključ v zaganjaču rdečega Suzuki Swifta in nelagodno izstopila iz avta. Mrzla burja jo je v hipu prepihala do kosti ko si je začela mrzlično zapenjati nerodne gumbe kavbojske jakne, je tiho zaklela.

Le kaj je meni tega treba?

Toda radovednost ji ni dala miru in v očeh njenega najljubšega pacienta je prebrala, da je od človeka, ki ga je iskala skoraj eno uro, odvisno zelo veliko. Nekoliko jo je grizlo, ker se mu je sinoči zlagala, a doktorjeva opažanja, da je Alex Volk tempirana bomba, ki lahko vsak trenutek eksplodira, bi bila zanj mogoče prehud zalogaj. Čeprav je bila le medicinska sestra in strežnica, se je v petih letih, ki jih je prebila v umobolnici, naučila ravnati s pacienti vseh vrst in ko jo je Alex poklical sredi noči, se ji je to zdel zadosten razlog, da zbudi doktorja, ki se je z njim ukvarjal še posebej intenzivno. Pravzaprav je hotel vedeti za vsak njegov korak, kakršenkoli je ta že bil.

Toda njej se Alex nikakor ni zdel profil človeka, ki bi lahko kogarkoli ubil, še manj pa tempirana bomba. Imela je dovolj izkušenj, da si je to upala trditi. Toda doktorjeve metode so bile od nekdaj nesporno učinkovite in ni se jim drznila oporekati. Ob priliki naj bi Alexu povedala bistro in verjetno laž o igri, v katero so ga zapletli in prav to je sinoči s težkim srcem tudi storila ter opazovala njegovo reakcijo. Nato je doktorju poročala, da Alexa njene besede niso spravile iz tira in ta je le še poglobil strahove svoje teorije, da se v njem nabira jeza, ki lahko vsak hip udari na plano. Kaj bi sploh rad dokazal? Nekaj je bilo gotovo, doktor Marko McBlue se je od prihoda Alexa Volka pričel obnašati izredno čudno.

Z leve je potegnila sapa ledeno mrzlega zraka in zobje so ji nekontrolirano zašklepetali. Na Obali ne bi mogla nikoli živeti že zaradi teh neprestanih sunkov vetra. V Idriji je bilo vse povsem drugače, kljub snegu, ki so ga pozimi imeli v izobilju. Ustavila se je na začetku strmega pločnika in se zazrla proti trem dolgim halam h katerim, kamor jo je napotila prijazna ženica, potem ko je bila že povsem na koncu z živci in prepričana, da se bo prav kmalu obrnila nazaj in preostanek prostega dne izkoristila za vadbo golfa na strmini za dedkovo domačijo. A ko ji je starka podrobno razložila kako najde avtoličarsko delavnico po kateri je vprašala, je tudi učna ura s Tigerjem Woodsom ne bi prepričala, da bi se vrnila domov.

Če gledate v smeri iz katere se boste pripeljali, je delavnica, ki jo iščete, čisto na začetku druge hale, prepoznali pa jo boste po ogromnih vratih oranžne barve, ji je rekla ženica.

Zadovoljno se je nasmehnila in pospešila korak, da bi bila čim prej na toplem in si ogrela prste, ki so ji vsak trenutek bolj dreveneli.

Avtoličarske delavnice Cuore Italiano zares ne bi mogel nihče zgrešiti. Oranžna dvižna vrata so že na daleč bodla v oči, za povrh pa je bil na njih lično izrisan grafit z njenim imenom.

Kaj počneš, punca, se je opomnila. Popolnega tujca, fanta, ki ga nisi videla nikoli v življenju, greš vprašati ali bi šel na obisk k človeku, ki trdi, da je njegov prijatelj. Kaj pa če se Volk in Kavaš sploh ne poznata? Kaj če je Kavaš le človek, ki ga je Alex v svojih blodnjah izbral za krivca, ker je preveč bolan, da bi razumel kaj je v resnici naredil? Ne, Alex zagotovo ni bolan, preveč ljudi v stanju neprištevnosti je že videla in on zagotovo ni eden izmed njih. Sem jo je poslal z razlogom.

Potisnila je kljuko železnih vrat in vstopila v slabo osvetljen in zadušljiv prostor v katerem je vladal precejšen hrup. Po stenah je bilo lično razporejeno orodje in na policah so kraljevale posode avtomobilskih barv vseh mogočih odtenkov. Nad njimi je zagledala posterje italijanskih športnih avtomobilov, na steni za pisarniško mizo pa je bila pritrjena velika lesena plošča, polepljena s fotografijami predelanih avtomobilov. Za hip se je vprašala, ali je Kavaš vse ustvaril sam, nato pa se ji je pogled ustavil pri stekleni komori v zadnjem levem kotu delavnice. V njej se je okoli karoserije stare Lancie Delta gibal mlad fant oblečen v plastičnega pajaca in s kompresijsko pištolo nanašal črno barvo. Takoj zatem je opazil tudi on njo in ji pomahal v znak, da se ji bo takoj posvetil.

Prav simpatičen fant je, se je nasmehnila sama pri sebi.

Skozi polivinil so se lepo videli obrisi mišic, njegova postava pa je bila skoraj popolna in tudi med takšnim delom kot ga je trenutno opravljal, je bil videti gibčen in spreten kot kakšen vrhunski atlet. Čez dobro minuto je zadovoljno pokimal, zmanjšal moč kompresorja na minimum in pohitel iz komore.

»Martin Kavaš,« je rekel, ko je z obraza snel zaščitno masko in ji ponudil močno dlan.

»Namučeva,« je odgovorila, medtem ko mu je podla dlan in v mislih še enkrat več preklela starše, ki so bili očitno mnenja, da mora njuna hči nositi prav posebno ime.

»Želite prosim,« se je nasmehnil in rahlo privzdignil obrvi.

Čbelca je zagledala škrbino v zgornji dlesni kjer bi moral biti podočnjak in nagonsko prekrižala roke pred seboj. Najbrž ga je izgubil v pretepu, je sklepala sama pri sebi, a naslednji trenutek jo je spreletela povsem drugačna misel. Če ima Alex prav in je ta človek zares ubil nekoga ter dejanje naprtil njemu, bo ona zanj predstavljala potencialno nevarnost. Kaj pa če…? Ne sme mu povedati vsega, vsaj ne še takoj.

»Ja,« je hotela začeti, a njegovo dejanje jo je v hipu utišalo.

Prislonil je kazalec k ustnicam in se takoj spet široko nasmehnil. »Pusti me, da ugotovim sam.«

Z mize je vzel škatlico cigaret in odhitel skozi vrata. Čbelca mu je nelagodno sledila, komaj se je nehala tresti, že jo bo spet prepihalo. Kaj sploh počne?

Avtoličar se je ustavil tik pred vrati in se začel zmedeno ozirati na levo in desno, kot da mu nekaj ne bi bilo jasno.

»Kje je?« se je namrščil.

»Kdo?« je osupnila.

»Vaš avto, gospodična!« je napol jezno vzkliknil.

Olajšano si je oddahnila. Seveda, prepričan je, da je prišla polepšati ali popraviti avto in ker je očitno res mojster svojega posla, se zabava s tem, da poskuša uganiti kaj želijo ljudje od njega, ko vidi vozilo.

»Nekoliko bolj zgoraj,« je pokazala s prstom proti parkirišču na vzpetinici, kjer je parkirala. »Pomislila sem, da bom delavnico prej našla peš.«

Martinov obraz se je nekoliko zmračil. »Že leta se trudim, da bi v Kopru našel kakšno bolj prijetno mesto pa mi nikakor ne uspe.«

»Prav prijetno in lepo urejeno delavnico imaš,« je pripomnila Čbelca.

Namenil ji je hvaležen pogled. »Hvala.«

»Mislila sem, da bi se šla malo vozit in bi ti kar po poti povedala kaj sem imela v mislih,« se je opogumila.

Iz trenutka v trenutek ji je bil bolj všeč. Ne samo zato, ker je bil lepotec v pravem pomenu besede, temveč tudi zato, ker se ji ni zdel  tip človeka, ki bi bil zmožen komurkoli storiti kaj žalega. Kaj pa če so bile vse skupaj resnično le Alexove blodnje? Zob bi lahko izgubil kjerkoli.

Bil je dogovorjen pretep in Sašo je ubil moj prijatelj Martin Kavaš…

»Precej dela imam,« je zamrmral avtoličar. »Ampak mama me je učila, da se lepih deklet ne sme pustiti čakati. Samo zaščitno obleko slečem, prav?«

Smuknil je nazaj v delavnico in Čbelca je zaslišala, da je kompresor nehal ropotati, prostor pa je napolnilo glasno in melodično žvižganje ene od znanih slovenskih melodij. Hip zatem je bil spet ob njej in si do vratu zapel športni jopič. Zalotila se je, da ga naravnost požira z očmi. Bil je kot tovarniško izdelan prototip moškega o kakršnem je kot majhna punčka sanjarila v dolgih nočeh.

»Pojdiva,« se je stresla.« »Tale vaša burja me bo uničila.«

Odpravila sta se po klancu navzgor in spet je lahko po mili volji opazovala Martinovo atletsko postavo. Navkljub neprijaznemu vremenu in precejšnji strmini, je hodil brez najmanjšega napora in verjela je, da bi se bil zmožen v tem trenutku spustiti celo v sprint. Tudi on si jo je skrivoma ogledoval in zdelo se ji je, da jo želi nekaj vprašati, a čaka na primeren trenutek.

»Tam, na levi strani parkirišča,« je pokazala s prstom.

Martin je rahlo privzdignil obrvi. »Swift?«

»Aha,« je prikimala. »Moj ljubljenček.«

»Ne maram neevropskih avtov,« se je vidno namrdnil. »Sama zguba je z njimi.«

Kakšna domišljavost, je pomislila sama pri sebi. Kljub vsemu ni tako prijeten kot je videti.

»Ah, ko jih enkrat vzljubiš, jih ne zamenjaš več,« se je prisiljeno zasmejala. »In nek tvoj prijatelj mi je rekel, da si res mojster svojega poklica.«

»Dober glas seže v deveto vas,« ji je rahlo pomežiknil in se posvetil prašni karoseriji.

Čeprav je zaradi njegove mladosti pomislila, da je v svojem poslu začetnik, je spremenila mnenje takoj, ko se je spravil k delu. Brez dodatnih vprašanj je pokleknil na tla in si temeljito ogledal podvozje in gume. Nato je vstal in začel s konicami prstov drseti po že nekoliko zarjaveli karoseriji ter nazadnje nekajkrat pošteno zamajal celo vozilo. Po nekaj minutah, ko je bila Čbelca že dodobra premražena, je stopil dva koraka nazaj, nagnil glavo v levo, kot bi se spraševal ali je avto vreden njegovega truda in uprl roke v bok. »Hja, marsikaj bi se dalo narediti.«

Medicinska sestra je bila v tem trenutku pri Alexu, ki se je najbrž prav zdaj spraševal ali mu bo ustregla ali ne in ob izjavi, ki jo je iztrgala iz misli, je poskočila od presenečenja.

»Predlagam, da res greva nekam na toplo, kjer se bova v miru zmenila.«

»Lahko,« je prikimal. »A vseeno morava prej še enkrat do delavnice, nisem je zaklenil.«

Ko se je Martin usedel v avto, je najprej pogladil zguljeno armaturno ploščo in Čbelca je sama pri sebi ugotovila, da očitno zares uživa v svojem poklicu. Avtomobili so več kot očitno bili njegova strast, delo pa bolj hobi kot služba. Prisilila se je, da je pogled preusmerila na cesto in Martin je nehal preučevati zvočnike v vratih šele, ko je divje speljala.

»Tvoj naglas mi pravi, da si nekje z idrijskega konca,« je naravnost vprašal, ko je z nekaj vajenimi kretnjami zaklenil vrata delavnice in se spet usedel na sovozniški sedež.

Prijelo jo je, da bi zaškrtala z zobmi. Čeprav je živela v Idriji šele dobrih pet let, je to bilo dovolj, da se ji je v govorico pritihotapilo to nezgrešljivo, nekoliko pojoče idrijsko narečje, ki je imelo le eno pomanjkljivost. Bilo je nezgrešljivo. Samo da…

»Tam ne poznam ljudi. Kje si slišala zame?«

Vprašanje ji je iz ušes udarilo naravnost do srca in malo je manjkalo, da ni ostala brez sape. Od trenutka, ko se je odločila, da se na lastne oči prepriča kdo je Martin Kavaš in kako je povezan z Alexom, se je najbolj bala prav tega vprašanja. Celo pot je pripravljala možne odgovore in enega za drugim zavračala ter se prepričevala, da Martina to ne bo zanimalo. Toda zdaj jo je vprašal točno to in v sekundi se mora odločiti ali naj razkrije karte ali naj še malo počaka. Ne, za resnico je še prezgodaj. Sama sta in kljub vsemu ga še ne pozna dovolj dobro. Prekleto, mar res ni mogel še malo počakati s tem vprašanjem? Z namenom pridobiti kakšno sekundo je iz žepa potegnila škatlico cigaret in mu jo ponudila.

»Hvala, a v avtih nikoli ne kadim,« jo je zavrnil.

»Kako pa to?« se je narejeno začudila in v istem hipu začutila olajšanje. Spravila ga je stran od vprašanja in z nekaj sreče bo nanj pozabil vsaj še za nekaj minut.

»Avtomobili niso samo mrtvi predmeti, ki pomagajo krajšati razdalje,« je začel pripovedovati kot da bi komaj čakal na to vprašanje. »Veliko več kot to so. Če jih znaš spoštovati in ljubiti, z lahkoto ugotoviš, da je v njih življenje.«

Kaj pa govori, jo je spreletelo. Je nor?

»Ne dejansko,« je takoj dodal, kot bi ji bral misli. »Pomisli koliko truda je bilo vloženega v en tak avto. Od prvotne ideje, ki jo dobi nek japonski oblikovalec do končnega izdelka, mine cela večnost in čisto vsakdo da prvotni ideji nekaj svojega. Vsak mu vdihne delček svojega življenja in vsi skupaj so celota, ki vozilu izdela njegovo lastno dušo.«

Martin se je popolnoma vživel v pripovedovanje in Čbelca je opazila, da ga je zajel nekakšen žar, ki ga ne sme prekiniti, dokler ji ne pove vsega. Nekaj je gotovo, Kavaš je z avtomobili povsem obseden.

»In potem ljudje kadijo v njih, kot da bi sedeli v najbolj zanikrni gostilni,« je skoraj vzkliknil. »Še sanja se jim ne koliko življenja je v teh mrcinah in z ničemer ne pokažejo vsaj malo spoštovanja do vsega tega truda..«

Pravzaprav so njegove besede zvenele zelo logično. Čisto nobeno vozilo se ne izdela samo in za vsak, še tako majhen avtomobil se je trudilo ogromno ljudi, preden je ugledal luč sveta. Nelagodno je potisnila poklopec na škatlici cigaret in jo spravila nazaj v žep.

»Oprosti, nisem te hotel zamoriti,« je pohitel. »Vsak naj dela kar mu paše, a to je pač moje mnenje. Vidiš, jaz spoštujem dušo avtomobila in iz klošarjev delam superheroje. Saj si videla slike v delavnici, kajne?«

»Proti Izoli?« je vprašala namesto odgovora in nekoliko dvignila nogo s stopalke za plin, da je Swift spustil glas, kot da bi si pravkar globoko oddahnil.

»Ne, kar naravnost proti Portorožu,« se je avtokleparju nekoliko zmračil obraz. »Tam je en prijeten lokalček.«

Čbelci se je zazdelo, da je hotel še nekaj pripomniti, a se je raje zadržal. Se je pravkar zavedel, da se je le minuto nazaj elegantno izognila vprašanju?

»Okej,« je prikimala. »Kar vodi me.«

»Bom, nič se ne boj,« se je prijateljsko nasmehnil. »Lahko malo pogledam avtoradio? Kenwood mi ni bil nikoli preveč všeč in če želiš, imam na zalogi nekaj mnogo boljših modelov po ugodnih cenah.«

Ne da bi počakal na odgovor je pritisnil gumb na avtoradiu in pojačal glasnost skoraj do maksimuma.

Round round get around
I get around
Yeah
Get around round round I get around
I get around
Get around round round I get around

»Opa!« je presenečeno zazijal. »To pa že niso Kenwood zvočniki!«

Ni si mogla kaj, da se ne bi od srca nasmejala. Res niso bili, ko je kupovala avto, ji cene avtoradia ni uspelo zbarantati, zato ga je lastnik vzel ven, na svojem mestu pa je pustil kvalitetne Sonyjeve zvočnike.

»Sicer pa poslušaš odlično glasbo,« je zapredel avtoličar in rahlo zaplesal z rokami.

»Najboljša izbira za umirjeno vožnjo, name delujejo izredno pomirjujoče,« je odsotno odgovorila.

»Sam sem bolj za trše ritme, ampak Beach boysi so kljub temu zakon.«

Z roko ji je pokazal naj na križišču zavije levo proti Luciji in nekoliko zmanjšal jakost glasbe. Portorož je, tako kot še marsikatero drugo obalno mesto jeseni in pozimi, dajal vtis mesta duhov. Sem ter tja je bilo videti kakšen parkiran avto ali človeka, ki je hitel po ulici, drugače pa ni bilo daleč naokoli žive duše. Pravi zaspan poznojesenski dan v obalnem turističnem mestecu.

»Kar tam pri smetnjakih parkiraj,« je Martin znova iztegnil kazalec v daljavo. »Jesen je in nihče se ne bo zmenil za en napačno parkiran avto.«

Majhen bar je bil popolnoma prazen, le za šankom je mlad natakar pomival kavne skodelice in v ritmu glasbe počasi kimal z glavo. Ko sta vstopila, je nekoliko čemerno dvignil pogled, a očitno je avtoličarja takoj prepoznal, saj se mu je na ustih zarisal zadovoljen nasmešek.

»Živijo, Martin.«

»Čau, stari,« je odvrnil z utrujenim glasom.

Čbelca je šele zdaj opazila, kako je bled v obraz in da so na sicer izredno privlačnem obrazu še vidni sledovi modric. Le kako da tega ni opazila že prej? Ampak ob takšnem lepotcu…

»Grozen si videti,« je pripomnil natakar.

Ni ji ušlo, da mu je Martin namenil strupen pogled, kot bi hotel reči naj se zadrži, ker v prostoru nista sama.

»Prinesi mi en kapučin,« je zagodrnjal in se zleknil na udoben fotelj. »Danes ga še nisem pil.«

»Meni eno belo kavo,« je dodala Čbelca, ko se je usedla na drugo stran mizice.

Natakar je ustrežljivo prikimal in nasul v dozirno ročko dvojno merico rjavega prahu ter pričel napravljati skodelice.

Čbelca je premišljevala ali naj še malo slepomiši ali naj končno pove resnico. Tukaj nista sama, v najslabšem primeru jo bo zavrnil, odšla bo in nikoli več se ne bosta videla. Znova je sama pri sebi preklela svojo radovednost, ki jo je poslala na Obalo.

»Si mislila pustiti avto tukaj?« je Martin nazadnje prekinil tišino, ki jo je kvaril le zvok kavnega aparata.

»Pravzaprav ne,« se je dokončno opogumila. »Tu sem zaradi povsem drugega razloga.«

S kotičkom očesa je ošinila natakarja, ki je na pladenj položil polne skodelice, dodal žličke in vrečke sladkorja ter se namenil proti njima. Zdaj ali nikoli. Ujela je Martinov začuden in vprašujoč pogled.

»Prinašam ti sporočilo Alexa Volka.«

»Volkca?«

Martin je v hipu prebledel, glasbo pa je preglasil žvenket skodelic, ki so skupaj s pladnjem zletele po tleh, da je svetlo rjava pijača špricnila na vse strani.

»Alexa!?« je kot zapoznel odmev ponovil natakar.

Medicinsko sestro je zmrazilo. Ne samo, da se Martin in natakar poznata, kot vse kaže oba tudi dobro vesta kdo je Alex Volk. Sta oba udeležena v zgodbi, sta ga prav onadva potunkala, tako kot ji je pripovedoval?

Natakar je nad črepinjami le odmahnil z roko in Čbelci se je zazdelo, da ji je namenil nekoliko grozeč pogled. Če ne bi čutila, da ji od nelagodja drevenijo noge, bi bržkone vstala in zbežala, toda navkljub strahu, ki jo je prežemal, jo je radovednost gnala naprej.

»Ja, od Alexa Volka,« je počasi izdavila s kljubovalnim in najbolj samozavestnim glasom kar ga je premogla.

»No, kaj pravi?« je živčno pohitel natakar.

»Daj no, umiri se,« ga je zavrnil Martin. »Saj vidiš, da sva jo preplašila kot mačka kanarčka.«

Če je ne bi oblila mrtvaška zona, bi se najbrž nasmehnila. To pomeni, da sta jo spregledala.

»Kaj si v resnici? Zdravnica?« je dodal avtoličar. »Ničesar se ti ni potrebno bati. Nisva morilca ali kakšna huda huligana in tudi Alex ni. Med množičnim pretepom je ubil človeka, ampak zaradi tega še ni morilec.«

»Navadna medicinska sestra in strežnica v psihiatrični bolnišnici kjer se zdravi sem,« je počasi začela in iz škatlice potegnila cigareto. S tresočo roko jo je počasi prižgala in nadaljevala: »Med klepeti te velikokrat omeni in sinoči me je prosil, če lahko grem na Obalo in te v njegovem imenu prosim, da pridi na obisk.«

»Je kaj jezen na nas?« je ušlo natakarju.

»Vedran, utihni že enkrat, mater ti jebem!« je izbruhnil Martin.

Alex ima prav! Zakaj neki bi sicer natakarja zanimalo ali je jezen nanje? Mogoče je pri prevari sodeloval tudi on in še kdo drug. Alex je najverjetneje nedolžen kot ptička na veji, ta dva pa sta izkoristila njegov živčni zlom. Če je to seveda sploh bil. Močno je požrla slino in se premagala, da jima ni rekla, da se ji gnusita.

»Zakaj pa bi bil jezen na vaju?« je poskušala obrniti vodo na svoj mlin, a Martinov pogled ji je v hipu povedal čisto vse. Zdaj ni časa za skrivalnice.

»Ne bomo se smukali okoli vrele kaše. Bila je idealna priložnost in verjemi mi, da me peče vest,« je  Martin počasi pogoltnil. »Tega ne bi izkoristil samo norec. Mi trije proti štirim, že večkrat kaznovanim kriminalcem. Bilo je otročje…«

»Bil je vajin prijatelj!« je zavpila.

»In še je, zato pa mirno čakam, da mi poveš kaj mi želi sporočiti,« jo je prekinil avtoličar.

»Kako pa sploh veš, da govori resnico?« je vskočil natakar.

Namenila mu je najbolj strupen pogled kar ga je premogla. Vedran je bil očitno mnenja, da bi ji še lahko prikrila resnico.

»Nisem vedela, vajina reakcija mi je pravkar povedala čisto vse,« se je iskreno namuznila.

S srca se ji je odvalil ogromen kamen. Če se je postavila na Martinovo mesto, si je z lahkoto priznala, da se ima zares pravico počutiti varnega. V rokah ni imela čisto ničesar, razen zgodbe pacienta, ki je po mnenju njegovega zdravnika tempirana bomba. Pa kaj, če sta ji prava krivca pravkar vse lepo priznala, ni policista ali sodnika, ki bi jo v takšni situaciji jemal resno. Nenadoma ga je povsem razumela, čeprav nizkotnosti njegovega dejanja ni mogla doumeti. Saj bi krivdo lahko prevalil na tistega Koprčana, ki je umrl v pretepu. Hkrati pa je v njej začela naraščati sveta jeza. V umobolnici, v kateri je zaposlena, je zaprt nedolžen človek, ki ga doktor pripravlja na vrnitev v zapor in vsega sta kriva fanta, ki se imata za njegova prijatelja.

»Zaradi preteklih stvari, ki se te ne tičejo, sem bil glavni osumljenec za Sašovo smrt in med zasliševanjem so me vprašali ali se mi kaj svita zakaj bi utegnil Alex doživeti živčni zlom,« je mrakobno nadaljeval Martin. »Povedal sem jim, da se pretepa ne spominjam najbolje, da pa je bil med njim nekajkrat v stiku z Mežičem. Na Alexovih rokah so našli vlakna s Sašove majice, obdukcija pa je pokazala, da je Semir umrl takoj po prvem udarcu v sence, Saša pa šele ob prihodu reševalcev. Semirju tega ne bi mogel naprtiti.«

»Martin!« je preplašeno zavpil natakar. »Martin, kaj govoriš?«

Sportivo se je naredil, da ga ne sliši. »Vprašali so me, ali je imel Saša kakšen neporavnan račun tudi z Alexom in ko sem jim to potrdil, jim je bilo vse jasno. Pravi storilec je Alex, primer zaključen.«

»Če bi bil vreden pol mojega pljunka, bi te ta trenutek pljunila v obraz,« je ogorčeno zašepetala.

»Ne sekiraj se, verjamem da zaradi svojega stanja ne bo dolgo v zaporu, njegova teta pa bo tudi vesela, ker se ga bo znebila,« je brezbrižno odvrnil Martin in si počasi prižgal cigareto. »Kaj mi torej sporoča?«

»Nič specifičnega, samo da pridi na obisk, ker si mu vsaj to dolžan,« je odgovorila in sunkovito vstala. Ob krivici, ki jo je pravkar izvedela se ji je obračal želodec in odločila se je, da v njuni družbi ne želi ostati niti minute več. »Odloči se sam,« je še odsekala in jima obrnila hrbet.

Ko je za seboj zaprla steklena vrata, je iz prostora zaslišala razburjeno kričanje, toda zdaj ji za to ni bilo več mar. Očitno se bosta Martin in Vedran temeljito pogovorila, preden se bosta odločila kaj naj naredita. Počutila se je zmagoslavno. Vsa dolga pot ni bila zaman, Alex ji je govoril resnico, lepotec, ki daje vtis kot da na tem svetu nima ene same skrbi pa je kriv tako kot volk med čredo ovac. Toda hip zatem se je opomnila, da to ne spremeni čisto ničesar. Alex ostaja v umobolnici, Martin pa na prostosti in čeprav sama zdaj pozna resnico, ne more ukreniti čisto ničesar. Ni dvoma, da avtoličarja precej peče vest, njegov obraz ji je povedal čisto vse, kaj bo naredil pa je kljub temu odvisno samo in zgolj od njega.

Odklenila je avtomobilska vrata, se udobno namestila in divje speljala na glavno cesto.

 

*

 

Občutek imam, da Savo naravnost uživa, ko mi zateguje usnjene pasove na hrbtu in zaradi bolečin v ramenih imam občutek, kot da se bo vsak trenutek ena od njiju izpahnila. Njegov idiotski nasmešek mi para že tako načete živce in prav malo manjka, da ga ne nahrulim ali res mora biti tako grob. Toda če bi se razjezil, bi zagotovo najbolj škodoval predvsem sebi. Kaj se gre Sportivo? Ga daje paranoja, ker misli, da sem jezen nanj? Saj sem, besen sem, hkrati pa vem, da je ta trenutek od njega odvisno zelo veliko, če ne kar vse.

Prisilim se, da neham misliti na bolečino in misli mi odtavajo k risbi v moji halji, ki mi jo je danes podaril Klement. Na njej se je spet pojavila številka enainsedemdeset. Trinajst krat pet plus šest, je enainsedemdeset. Kaj hudiča to pomeni?

Savo končno zategne še zadnji pas in stopi korak nazaj, kot slikar, ki bi si rad ogledal pravkar končano umetnino. »Prav fleten si.«

Prekleto govedo, dobro ve, da se ne morem niti premakniti. Z rokama poskušam suniti v levo in desno, toda brez uspeha. Jopič me drži trdno zvezanega, tako kot to pove že njegovo ime. Houdini se je znal rešiti iz njega, ker je obvladal jogo, toda jaz na žalost nisem eden največjih iluzionistov vseh časov in tudi o jogi nimam pojma. Obvladam taekwondo, toda to mi v tem trenutku čisto nič ne pomaga.

»Kar daj, še malo zategni pasove da boš moral zaradi izpaha rame nekaj časa ležati povsem pri miru,« se zareži varnostnik.

Težko se premagam da res ne zavpijem in ko se ugriznem v jezik, imam občutek, da si ga bom pregriznil.

»Ajde, greva!«

Čudno je hoditi takole zvezan. Če bi se spotaknil in padel, bi pogrnil po tleh kot sem dolg in širok. Dvomim, da bi me lahko karkoli zadržalo, treščil bi naravnost na nos, Savo pa me najbrž tudi ne bi čisto nič nežno pobral.

Dolg in temačen hodnik. Zdaj bova zavila okoli vogala, kjer je na stropu velika digitalna ura in se odpravila po stopnicah navzdol. Savov obraz je popolnoma kamnit, on pač opravlja svojo službo in mu za moje občutke ni mar. Iz navade pogledam na stropno uro: 12:46:05

Zdaj bi lahko sedel zunaj in pod smreko klepetal s Slikar…

12:46:05?

Račun na risbi se je glasil 13 x 05 + 06. Toda v matematiki nula pred polnim številom ne obstaja! Okej, v resnici obstaja, lahko jih je neskončno, toda v matematiki se jih ne piše. In beseda »pazi«, za povrh napisana z velikimi črkami. Slikar mi je hotel nekaj sporočiti! To ni navaden račun, katerega rezultat je po naključju enainsedemdeset, to je čas ko moram biti previden, paziti na nekaj. In za povrh bo to že čez slabih dvajset minut, torej vsekakor med obiskom. Ima Sportivo v mislih kaj neumnega? Me želi utišati, da bi bila resnica za vedno na varnem in je zato prosil, če me lahko zvežejo v prisilni jopič? Ne, to ni mogoče, preveč dobra prijatelja sva in on ne bi bil nikoli zmožen nekoga načrtno ubiti, poznam ga in to si upam trditi. A najpomembnejše vprašanje je, kdo mi je prek Klementa namignil da mi grozi nevarnost in kako to ve? Vse skupaj spet nima pravega smisla.

Po stopnicah stopam počasi in previdno, nekaj korakov za Savom, ki kot ponavadi rožlja s ključi. Če bi šla naravnost, bi spet prišla na dvorišče, toda tokrat zavijeva desno, na dolg in širok hodnik. V tem delu stavbe še nisem bil, a bržkone greva v sobo za obiske, kjer me čaka moj prijatelj. Pekla ga je vest in Čbelca ga je prepričala, da mi je dolžan vsaj en obisk.

Varnostnik se nenadoma ustavi pred vrati z velikim zamegljenim steklom in mi z roko pomigne naj vstopim.

»Pol ure časa imata,« nejevoljno zamomlja in pritisne na kljuko.

V mislih sestavljam vprašanja, ki jih bom zastavil Sportivu in ko vstopim v majhen in gol prostor , v katerem so poleg velike digitalne ure le še miza in dva stola, s pogledom poiščem osebo, ki stoji v kotu.

Od presenečenja se mi široko razprejo oči in v hipu mi je veliko stvari mnogo bolj jasnih. Zato je obiskovalec zahteval naj me zvežejo v prisilni jopič in zato je Slikar iz neznanega razloga narisal risbo, s katero mi nekdo sporoča, da mi bo ob enih, pet minut in šest sekund grozila nevarnost. Moj obiskovalec ni Martin Kavaš, proti mizi se s počasnimi koraki bliža elitni študent Rok Kmetec.