Izklopix

Sedanjost

»Zdaj?« je začudeno pogledal Andrej, kot da Roka ni dobro razumel.
»Ja, zdaj in to takoj,« je odločno ponovil Rok in s pogledom ošvrknil reševalce, ki so v vozilo nosili trupli starejšega para, pogrnjeni z belo rjuho.
»Rok, ne razumem te,« je odvrnil Andrej in si z robčkom otrl nekaj potnih kapljic s čela ter nemirno tlesknil z jezikom, ko ga je zabolela modrica na čelu. »Povedal sem ti, da je od strežnika ostal le kup skurjenih žic in plastike, to je pa tudi vse. Zakaj si tako želiš tega? In…«
»Me nič ne briga,« ga je grobo prekinil Šemedej. »Obljubil si mi in hočem imeti strežnik. Kot sem rekel, zdaj in takoj!«
»Ampak, Rok,« se je vmešala Maja, ki je s prekrižanimi rokami nemo poslušala pogovor in strupeno pogledala svojega brata. »Zakaj pa prav ta trenutek? Šele pol ure nazaj je prišel iz zapora, naj si malo odpočije. Jutri bova šla k njemu, tudi jaz si želim videti kako zgleda najbolj zmogljiv strežnik na svetu.«

Rok je debelo požrl slino in rahlo odkimal, ko se mu je pred očmi spet prikazal čudaški neznanec z ledeno modrim pogledom. Ni smel popustiti, videl je česa je ta čudak zmožen in ni dvomil, da bi prej ko slej pokončal tudi njega, če ga ne bi iz nekega neznanega razloga potreboval. In njegova pretnja, da ga bo še poiskal, mu ni dajala možnosti izbire.

»Andrej, zdaj moram videti strežnik, res ga moram, ali pa… Ali pa bova poskrbela, da se še danes znajdeš spet v zaporu,« je zapretil in globoko v sebi upal, da bo to le pomagalo.
»Ja, saj mi ni potrebno groziti,« je računalniški genij skomignil z rameni. »Zaradi mene si ga lahko tudi odpelješ, ampak jaz ti povem, da nimaš kaj videti. Me bosta peljala?«
»Bom jaz,« se je nasmehnila Maja. »Moj avto je še vedno pred sodiščem.«
»Samo domov še pokličem prej, mislim da je moja žena že čisto panična,« se je Andreju spet razjasnil obraz, ko je Rok nakazal, da je najbolje, če kar gredo. »Bi mi lahko kdo posodil telefon? Svojega sem izgubil,« je dodal čez nekaj sekund.

Rok mu je tiho podal svojo Nokio in debelo požrl, ko je sonce zakril nov oblak, da se je počutil še bolj tesnobno kot prej. Kot da bi pričakoval, da bo Toni kar nenadoma spet skočil predenj in mu začel groziti. S strežnikom je imel povsem drugačne, svoje načrte. Zakaj ga potrebuje on? In kdo sploh je? Nekaj je gotovo, to ni in ne more biti človeško bitje.

»Kaj ti je?« ga je dregnila Maja, ko je Andrej razigrano pozdravil osebo na drugi strani telefonske linije.
»Nič,« je zamolklo odvrnil.
»Daj, ne govori neumnosti, kot da te ne bi poznala že celo življenje. Raje mi takoj povej kaj je narobe,« je skoraj šepnila.
»Občutek imam, da me ne ljubiš več,« je izdavil, čeprav je bil z mislimi povsod drugod kot pri svoji sestrici.
»Rok,« je razočarano rekla. »Rok, kako lahko rečeš kaj takšnega? Že tako se naokoli govori, da sem lezbijka in sam dobro veš, da moram malo paziti tudi na svoj ugled. To sva že tolikokrat predebatirala in mislila sem, da sva rešila enkrat za vselej.«

Mladi heker je molčal. Dobro je vedel, da je svoji ljubljeni sestri pravkar naredil krivico, a pozornost ji je tako le speljal drugam. In to je bilo v tem trenutku vse kar je potreboval. Andrej je svoji ženi kričal v telefon, naj mu neha psihirati, ker ima njenih izpadov vrh glave, a ni se mu ga dalo poslušati.

»…Pa brez skrbi, še te bom poiskal, kajti potreboval me boš, preden bo večer.«

V kaj se je zapletel? V kaj se je pravkar zapletel? Vsa stvar je zgledala naravnost fantastično, zdaj pa se mu je v dobrih desetih minutah sesulo čisto vse. Vsi načrti, ki jih je imel, vse ideje… Računalniški genij mu je podal telefon in se namrdnil, češ, vse ženske na tem svetu so iste.

Skladno s srečo, ki ga je prevevala in jezo nad Princesko, s katero sta se pravkar spet sprla, so hodile Andreju po glavi povsem drugačne skrbi. Res, na tako bizaren način, kot je ponoči svobodo izgubil, tako jo je zdaj povsem nepričakovano spet dobil nazaj in se rešil še hujših problemov. A kljub temu mu je še vedno ostajala hipoteka in zažgan strežnik, zaradi katerega se je v tem položaju tudi znašel. In v kolikor ne bo kmalu našel rešitve, bosta s Princesko kaj kmalu prisiljena spati pod milim nebom. Tako hudo najbrž res ne bo, saj ima dovolj prijateljev, ki bi ju vsaj za določen čas z veseljem vzeli pod streho, a tako rekoč bi se čez noč znašel na beraški palici. Strežnik je sicer res obljubil Roku in če bo le-ta hotel, si ga lahko odpelje kamorkoli želi, ampak če je Gregor zatrdil, da se ga ne da popraviti, potem si tudi čudaški heker z njim ne bo mogel veliko pomagati. A zakaj si ga sploh tako vročično želi in to v tem trenutku? Kaj bo z njim počel? Kristalno jasno je, da bo nad njim navdušen, tako kot je bil vsakdo, ki ga je imel priliko videti v živo. Eden najbolj zmogljivih strežnikov, kar jih je kdajkoli bilo izdelanih, zagotovo ima neko svojo veličino. Ampak, ali zares verjame, da ga bo usposobil, če to ni uspelo trem sposobnim računalničarjem, ki so skupaj ustvarili najdonosnejšo in najbolje obiskano slovensko spletno stran? Ali se resnično ne zaveda v kakšnem stanju je strežnik, ali je fanatični oboževalec Izklopa, ali pa je popolnoma nor. Dobro je poznal hekersko ime Shemedei, saj je bil na internetu ta nick precej spoštovan in to predvsem zaradi njegovih vdorov in zabavnih potegavščin, zaradi katerih ni bil nikoli kaznovan. Zdaj je vedel zakaj ne. Še enkrat je izpod čela poškilil na Majo. Res je bila čudovito dekle, pravzaprav že kar fatalka. Takšne vrste ženske se svoje lepote povsem zavedajo in jo izkoriščajo sebi v prid. Hodila je s kratkimi in odločnimi koraki in komaj opazno je premikala ustnice, ko se je pogovarjala s svojim bratom, ki je bil njeno popolno nasprotje, izvzemši oči, katere so obema sijale v nekem nenavadnem lesku. Le kaj pričakujeta od njega? Nekaj je gotovo, razočarana bosta tako kot že dolgo ne.

* * *

Moški v dolgem rjavem plašču iz zguljenega usnja je postal pred starinsko in veličastno stavbo, pohodil napol pokajeno cigareto ter rahlo zavihal krajec usnjenega klobuka navzgor, ko se je zazrl proti velikemu odprtemu oknu v zgornjem nadstropju. Spustil je krajec, ki mu je spet pokril gladko čelo, odločno odrinil masivna vrata in zakorakal v notranjost.

»Dober dan, vam lahko kako pomagam?« ga je izza pulta pozdravil starejši varnostnik.
»Seveda lahko,« se je mrzlo nasmehnil moški. »Bi bili prosim tako prijazni in sporočili profesorju Grigoriusu Rivu, da sem tukaj? Dogovorjena sva.«
»Samo trenutek, prosim,« je uslužno pokimal varnostnik in pritisnil gumb na telefonski centrali.

V naslednjem trenutku se mu je spačil obraz in v agoniji je pričel hlastati za zrakom ter tolči z roko po mizi, vse dokler mu ni glava omahnila na prsi.

»Škoda, res škoda,« je zamrmral moški. »Pa le dve leti do pokoja.«

Spet se je mrzlo nasmehnil in se odpravil po širokem stopnišču navzgor. Brez posebnega napora je počasi stopal po stopnicah in nič ni kazalo na to, da ga karkoli ovira, še najmanj plašč, s katerim je pometal po zgledno zloščenih tleh.

»Naprej!« je zarenčal Grigorius, ko je zaslišal topo trkanje.

Spet se je zatopil v kupe papirjev, kot da ga ne bi brigalo za prišleka, ki je brez besed obstal pred njegovo pisalno mizo in dostojanstveno čakal, da starec dvigne pogled.

»Kako vam lahko pomagam?« je čez pol minute molk prekinil profesor, z nosom še vedno trdno prikovan na izpitno polo, ki jo je pravkar popravljal. »Upam da je res nujno, veliko dela imam.«
»Stvar je zelo resna in dokaj nujna, profesor Riv,« je zamolklo odvrnil moški in vzel iz žepa srebrno cigaretnico. »A predlagal bi, da me povabite naj se usedem, kar dolg pogovor naju čaka.«
»Ne vem, če vam lahko ustrežem. Trenutno sem polno zaposlen,« je bolj zase kot zanj odgovoril Grigorius, ki prišleku še vedno ni namenil najmanjšega pogleda.
»Veste, profesor Riv, burja je zelo zanimiv naravni pojav,« je zapredel obiskovalec. »Piha v močnih in kratkotrajnih sunkih. In če ste padalec, vam bo čisto mimogrede zaprla padalo, ko boste poskušali skoznjo. A če boste z njo leteli, vas bo zgrabila in vas čisto nežno spustila na tla. Pravzaprav je velika škoda, ker tega toliko ljudi ne ve…«

Zamahnil je z roko in kup papirjev na masivni pisalni mizi se je dvignil v zrak, kot bi kdo zraven pristavil ventilator, listi pa so se kar naenkrat znašli po celem kabinetu.

»Ah, ljubim kvantno fiziko,« je zapredel moški, ko je z orokavičeno roko ujel enega od njih in si ga ogledal. »Koliko časa ste že rekli, da mi lahko namenite, profesor?«

Grigorius je bil zaprepaden, a kljub temu se je namrščil, da je njegov obraz spominjal na nebo, iz katerega lahko vsak trenutek bušne nevihta. Razburjeno si je pogladil bele lase in vzdignil prst, kot bi hotel nekaj reči, a beseda se mu je zataknila v grlu, ko je z očmi prestregel neznančev mrzel pogled. Kot začaran je spustil roko, z drugo pa na mizo končno odložil rdeče pero, s katerim je popravljal izpite.

»Mislim, da vam lahko namenim nekaj minut,« je zamrmral. »Kdo ste in kaj želite?«
»Zanimivo, da je to vedno prvo vprašanje,« je znova zadovoljno zapredel moški. »Moje ime je Toni Žnidaršič, ampak dvomim, da vam to kaj veliko pove. K vam pa sem prišel, ker sem slišal, da ste zelo dobri v šahu. Rad bi vas izzval na partijo, če boste seveda tako prijazni in izziv sprejeli.«

Grigoriusu se je nekoliko razvedril obraz, a že čez nekaj trenutkov se je spet namrščil, kot bi hotel vprašati kje je zanka.

»Gospod Žnidaršič, za to bi se vendar lahko zmenila ob kakšni drugi priložnosti,« je zakrakal.
»Da, profesor, res bi se lahko. Ampak, veste kaj, na trenutke sem nekoliko nestrpen in ko sem slišal, da obstaja človek, ki bi me utegnil premagati, se resnično nisem mogel upreti skušnjavi,« je odvrnil Toni in se počasi usedel na drug konec mize.
»Rad bi izvedel za pravi namen vašega obiska,« je trdo odsekal Grigorius, ko je odmaknil svoj stol.
»Vsekakor, profesor Riv, vsekakor,« je povsem mirno rekel Toni. »A zakaj ne bi združila prijetnega s koristnim in se pogovorila ob dobri partiji?«

Prek profesorjevega, z gubami razbrazdanega obraza je šinil lahen nasmešek, ko je vstal in stopil k vitrini ter iz nje počasi vzel dragoceno šahovnico iz srebra in ebenovine. Položil jo je na mizo, jo odprl in začel počasi zlagati srebrne in črne figure na svoja mesta.

»Boste igrali z belimi ali črnimi?« je navsezadnje pogledal proti Toniju, ki se je nekoliko cinično nasmihal, a njegov obraz je ostajal kamnit in skladno z ostrimi potezami na koščenem obrazu, je deloval nekoliko strašljivo.
»Vseeno mi je, profesor,« mu je odvrnil. »Dober igralec se ne meni za za barvo, temveč za igro.«
»Torej vam bom prepustil bele,« se je Grigorius spet nekoliko namrščil in se usedel. »Kar začnite, gospod Žnidaršič in sami najbrž dobro veste, da s tem ne mislim le na igro.«

Tonijev obraz je bil povsem brezizrazen in ko je zapičil svoj pogled v profesorja, so z njegovih ustnic izginili še zadnji sledovi smehljaja. Nekaj trenutkov je med njima vladala smrtna tišina, nato pa je Žnidaršič povesil pogled in premaknil kraljevega kmeta za dve polji naprej.

»Vam je všeč virtualna resničnost, profesor?« je vprašal, ko je spet vzdignil pogled.
»Zelo,« je brez premisleka odgovoril Grigorius, medtem ko je z dlanjo nemirno plesal nad figurami, kot bi pričakoval, da mu bodo prišepnile kakšno potezo naj naredi. »Čeprav mi nekaj pravi, da to že veste,« je dodal, ko je naredil enako potezo.
»Da, popolnoma prav imate,« je Toniju spet nekoliko trznila ustnica. »In zato sem vas tudi na vsak način želel videti.«

Premaknil je konja in spet zapičil pogled v svojega soigralca.

»Prav tako pa vem za vse vaše poskuse.«

Profesor se je vidno zdrznil in z roko podrl kmeta na desni strani šahovnice.

»Oprostite,« se je stresel, popravil figuro nazaj na šahovnico in z dlanjo znova zaplesal nad svojo stranjo igralne plošče.
»Ne ženite si k srcu, profesor,« je dodal Toni. »Nihče drug tega ne ve in prosim vas, nikar me ne sprašujte, kako to vem jaz. Marsikaj vem o vas, tudi stvari, ki jih ne bi smeli vedeti niti vi.«
»Kaj hočete reči?« je otrpnil Grigorius in roka mu je obstala nad konjem.
»Bo dovolj, če omenim študenta Edvina Zupanca, imenovanega Tharocky?« se je Toni pogladil po neobritem licu.

Grigorius je tako sunkovito vstal, da se je stol treskoma prevrnil.

»Takoj izginite iz moje pisarne in ne prikažite se več!« je ostro zasikal.
»Pomirite se, profesor,« je z mrtvo hladnim glasom odvrnil Toni. »Osebno bom poskrbel, da bo tako ostalo vsaj še nekaj časa, saj nimam…«
»VEN!« je skoraj zarjul Grigorius, medtem ko mu je obraz oblivala rdečica.
»Profesor Grigorius Riv,« je tiho zapretil Toni. »Dajem vam zadnjo priložnost. V nasprotnem primeru bo policija še danes odkopala truplo nesrečnega študenta. Se še spomnite? Enainsedemdeset korakov v gozd, desno od obcestnega kamna številka enainsedemdeset…«
»…Pod brezama, ki se na vrhu poljubljata,« ga je dopolnil Grigorius, ki je postal v obraz bel tako kot njegovi lasje in se naslonil na mizo.
»Neprijetno mesto za mladega in nadarjenega študenta,« je skoraj vzdihnil Toni. »Na vrsti ste, profesor.«

Grigorius je s težavo lovil sapo in čutil je, kako mu srce divje razbija. Kdo je ta človek in kako je odkril njegovo najbolj temno skrivnost, ki je resnično ne bi smel nihče poznati? Še zdaj mu je v ušesih odmeval glas nesrečnega študenta…

»Strah me je, profesor Riv.«
»Ne boj se, Edvin. Ene same stvari ni, pri kateri bi lahko šlo karkoli narobe…«

Celo natančne detajle kraja, kjer je pokopal koščeno truplo, pozna. Kot da bi usoda po mnogih letih prišla za njim. A v kakšni obliki…

»Svetujem vam, da se usedete,« je Toni prekinil tok njegovih besnečih misli. »Vaš krvni pritisk narašča in če ne vzamete tablete, ki jo imate v prvem predalu, te partije ne bova odigrala do konca.«

Rahlo je pokimal, pobral stol in odprl predal. Bile so tam, kjer je bilo njihovo mesto. Toda kako je obiskovalec to vedel? Kako je mimo vratarja sploh prišel do njega? Kljub vsemu se je dobro spomnil, da ga je varnostnik nazadnje zmotil kakšno uro nazaj, ko je napovedal obisk dekana Delica. Odprl je stekleničko, si natresel v dlan dve drobni tableti in ju počasi pogoltnil.

»Pameten človek ste, profesor,« se je skoraj namuznil Toni. »Upam, da mi ne boste zamerili, če bom prižgal cigareto. Že veliko let so edina stvar, ki mi prinaša nekaj veselja.«

Ponavadi bi profesor le prijazno pojasnil, da v njegovi pisarni pač ni dovoljeno kaditi, da v njej še nihče ni prižgal cigarete in je tudi ne bo, tokrat pa je le tiho pokimal in se zazrl v Tonija, ki je z vidnim zadoščenjem prižgal cigareto in z užitkom povlekel dolg dim.

»Kdo ste v resnici, gospod Žnidaršič?« je zahripal.
»Ni pomembno, verjemite mi, da ni, oziroma da je to zadnja stvar, ki bi vas lahko skrbela, profesor Riv,« je mirno rekel Toni in izdihnil dim v zrak. »In lepo vas prosim, ne ženite si k srcu moje grožnje, kajti jaz dobro vem, da je bila nesreča. A bojim se, da je ljudje ne bi sprejeli s takšnim razumevanjem, kot sem jo jaz.«

Grigorius je globoko požrl slino in v očeh se mu je zalesketala solza, ko je premaknil konja.

»Rad sem ga imel…« je izdavil s komaj slišnim glasom.
»Vem, da ste ga imeli,« je dodal Toni, medtem ko je premaknil kraljičinega kmeta za dve polji naprej. »Povedal sem vam, da vas jaz ne obtožujem in ne obsojam. Nekaj bi rad od vas.«
»Povejte,« je vidno skrušeno odvrnil profesor in s kraljevim kmetom vzel Tonijevega.
»Profesor, svetujem vam, da me ne napadate, ampak igrate svojo igro,« je Toni vzdignil pogled.
»Rad igram moško igro prsi ob prsi,« se je Grigorius zasrepel nazaj.
»Tudi jaz. A ta prinaša veliko več tveganja.«

Toni je premaknil kmeta za polje naprej in si zadovoljno ogledal šahovnico.

»Odlično nama gre.«
»Povejte že, kaj bi radi, ne igrajte se igric z menoj,« je zasikal Grigorius in z besno kretnjo vzel še enega kmeta.
»Vaš izum, oziroma program, profesor,« se je Toni zdaj prav zares zadovoljno nasmehnil.
»Ne boste ga dobili, četudi bi vam ga dal,« se je starec znova zdrznil.
»Profesor, lahko bi vam v tem hipu prizadejal bolečino, kakršne si ne morete niti zamisliti,« se je Toni v hipu spet zresnil. »Pa si niti rokavice ne bi umazal. Ampak velik človek ste in zelo vas spoštujem, zato vas bom še enkrat vprašal…«

Počasi je premaknil tekača za tri polja in se spet pomenljivo pogladil po bradi.

»Lahko mi rečete tudi še stokrat pa bo moj odgovor še vedno isti,« je trmasto vztrajal Grigorius. »Ena žrtev moje norosti je bila povsem dovolj.«

Živčno si je ogledal situacijo na šahovnici. Kaj čudak želi bi lahko vedel že takrat, ko je omenil Edvina. Toda programa mu ne bo dal za nič na svetu. Ni stvari, s katero bi ga pripravil do tega pa četudi preostanek življenja preživi za rešetkami. Mogoče pa tja tudi najbolj spada. Končno je premaknil kraljičinega kmeta za eno polje.

»Profesor, srce me boli, ko vas poslušam,« se Toni ni zmedel. »Vaš um je genialen, vi pa ga imenujete norost? Se sploh zavedate kaj ste odkrili?«
»Odkril sem, kako ubiti poskusnega zajčka, ki je bil kriv le tega, da je prišel na faks!« je zavpil Grigorius in z roko udaril po mizi, da so se figure nevarno zamajale.
»Profesor, ne govorite tako. Nočem samo vašega programa, poleg tega hočem tudi vas,« je tiho odgovoril Toni in končno naredil novo potezo, tokrat se je odločil s konjem zbiti bleščeče zloščenega kmeta.
»Ne boste me dobili. Tako kot programa ne. Se sploh zavedate, kako je ta stvar v resnici nevarna?!« je bil starec že zares razjarjen.
»Naredite potezo, profesor,« je povsem mirno odgovoril Toni, kot da se ga jeza svojega soigralca sploh ne tiče. »Tako kot jaz, sami dobro veste, zakaj je študent Zupanc umrl. Strežnik je bil prešibak in ko se je pregrel, je ubil tudi njega. In to je vse.«
»To je vse? Temu si drznete reči, to je vse!?« je ogorčeno zašepetal Grigorius. »Se sploh zavedate kaj v resnici je ta izum? To je…«
»…Smrtonosna naprava, v kar me boste zdaj želeli prepričati, to prav gotovo ni,« ga je spet prekinil Toni. »Profesor, moja toleranca ima ponavadi nizko mejo in sprašujem se, od kod jo še jemljem. Zakaj mi izuma ne bi preprosto izročili, saj ga bom na koncu tako ali tako dobil.«
»Ne morete me prepričati,« je odsekal starec, ko je premaknil konja na polje c6.
»In žal mi je za to, še posebej, ker se človek pri vaših letih smrti niti najmanj ne boji,« je nadaljeval Toni. »A se bom kljub temu poslužil še ene možnosti. Ste slišali že kdaj za internetno stran Izklop.com?

Premaknil je damo in se zarotniško nasmehnil, a Grigorius ni vzdignil pogleda, temveč je še naprej nepremično motril šahovnico.

»Nekajkrat sem jo obiskal. Odlična stran.«

Tudi on se je odločil za potezo s kraljico.

»Navdušeni ste bili nad njo, profesor, ne lažite mi, lepo vas prosim, predvsem pa ne lažite sami sebi, ker laganje se mi resnično gnusi. Slabiči, ki lažejo sami sebi pa so pomilovanja vredni. In vi prav gotovo niste slabič.«
»Ja pa kaj potem?« je revsknil Grigorius in se trpko nasmehnil, ko je njegov sogovornik premaknil konja na polje g5. »Napadate me, gospod Žnidaršič.«
»Da, napadam vas. Sem mnenja, da je potrebno biti prijazen, a po nekem času pride do situacije, ko nekaj šteje le napad.«

Grigorius je odgovoril s podobno potezo.

»To vas ne bo rešilo, le sami sebe boste zaprli,« je Toni z mezincem pokazal na konja, ki ga je premaknil profesor. »Ste si kdaj zaželeli stran, ki bi tekla tako hitro in tako tekoče ob takšnem številu obiskovalcev?«

Grigorius je končno vzdignil pogled in se namrščil do te mere, da so mu košate bele obrvi skoraj popolnoma zakrile modre oči.

»Če sem čisto pošten, sem si jo. Tale strežnik, ki je poganjal Izklop je bržkone prava zverina. A ne razumem…«

Toni je z dolgo potezo premaknil tekača.

»Res je, ta strežnik je bil prava zverina. Tristo tisoč obiskovalcev naenkrat, od katerih je vsak nekaj delal, pisal, nalagal, ali si ogledoval pa je še vedno delal kot švicarska ura. Ah ja, ste bili kdaj v Švici, profesor?«
»Sami najbrž dobro veste, da sem bil.«

Za hip je pogledal svojega soigralca v ledeno hladne oči in s kmetom zaščitil kraljico.

»Čudovita dežela je, pravzaprav prava mala umetnija matere narave. A poleg svojih lepot nudi obiskovalcem še marsikaj drugega. Denar! Denar, profesor Grigorius Riv. Denar v majhnih in malo večjih, dobro zaščitenih trezorjih.«
»Če mislite, da me lahko podkupite, da bi vam izročil program, se močno motite. To partijo bova odigrala do konca, nato pa želim, da izginete.«

Toni je dogorel ogorek frcnil mimo profesorjeve glave skozi odprto okno in obraz mu je spet okamnel.

»Ne, profesor, nič kaj takšnega nimam v mislih. A v trezorju, ki vam ga je odprla koda, katero vam je pred smrtjo zaupal vaš oče, ste našli nekaj kar ni vaše.«
»Tisto ni bilo nič,« je zamolklo odvrnil starec. »Navadna norost mojega pokojnega očeta. Naredite že enkrat to potezo!«
»Sami sebe zapirate, povedal sem vam,« se je Toni pogladil po licu. »Norost? Radi uporabljate to besedo, kajne, profesor? Pa predpostaviva, da je norost. Zakaj ste jo torej pustili tam in zakaj tako krčevito iščete nekoga, ki bi mu kodo in to norost zapustili?«
»Dobro zlega se boji…« je polglasno zašepetal profesor.
»…lej proti njemu se bori. Sam…« je dodal Toni.
»Kaj hočete reči?« je trznil Grigorius.
»Ah nič, mislil sem, da je to le norost vašega očeta,« se je narejeno začudil Toni.
»Moj oče je bil navaden norec, ki je zapustil svojo družino,« je zasikal profesor.
»Ste zato izpolnili njegovo zadnjo željo? Ali zato nadaljujete družinsko tradicijo in iščete nadarjene mlade računalniške genije, zaradi česar je študent Zupanc tudi umrl? Vem, da dobro veste, da vas nekateri prikrito obtožujejo pedofilije. A jaz vem v čem je skrivnost.«

Profesor je s kmetom divje zbil Tonijevega tekača in si z rokavom otrl potno čelo.

»Kaj ima zdaj vse to veze z mojim programom in spletno stranjo Izklop?«
»Dajte mi program in pokazal vam bom,« se je Toni pomenljivo zazrl vanj.

Grigoriusu so se tresle roke in tekača, ki ga je malo prej zbil zbil, nikakor ni mogel postaviti pokonci ob rob šahovnice.

»Ahh, Ahilova peta profesorja Grigoriusa Riva,« je zapredel Žnidaršič, ko je s kmetom povsem mirno vzel profesorjevega konja.
»Razložite mi,« je po nekaj mučnih trenutkih tišine vzdihnil Grigorius.
»Kako lepo, da se bova navsezadnje le zmenila kot dva odrasla in izkušena šahista,« se je Toni spet nasmehnil s svojim mrzlim nasmeškom in Grigorius bi prisegel, da je v hladnih očeh zaznal rdeč lesket.

* * *

…Please God make him stop
I can’t take it anymore…

Andreju je šumelo v glavi in Rokovega nakladanja, ki se ni ustavilo niti za par sekund, je imel že vrh glave. Le kako je lahko tako naiven, ko misli, da bo strežnik obudil v življenje? Trije sposobni inženirji računalništva tega niso zmogli, zdaj pa bo to uspelo njemu s tem, ko bo zamenjal nekaj skurjenih kablov? Se sploh zaveda kako zelo bo razočaran? Poskušal se je koncentrirati na cesto pred njim in obenem kazal Maji kam naj zavije ter se delal, da se ga blebetanje na zadnjem sedežu ne tiče. Kar naj ima veselje, mogoče pa bo od šoka, ki ga bo dočakal tako razočaran, da bo odšel in z njim ne bo hotel imeti nobenega opravka več. To bi bilo naravnost idealno. Hvaležen mu je bil za posredovanje pri svoji sestri, ki ga je spravila iz zapora. Če je le pomislil, kako je bil šokiran, ko se je pred sodnikom ob njem pojavila seksapilna ženska in se razglasila za njegovo odvetnico. Njen glas je bil prijazen, a zato toliko bolj odločen in v borih dvajsetih minutah sodniku ni preostalo drugega, kot da je umaknil vse obtožnice, vključno z najpomembnejšo, o napadu na uradno osebo. Zgodilo se je točno tisto, kar mu je mladi heker napovedoval in tega ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči. A zdaj je ob Rokovem govoričenju, vključno z njim počasi izgubljala živce tudi njegova setra.

»Rok, nekaj se moramo zmeniti, » je stisnil med zobmi. »Maja, zavij prosim na to parkirišče.«

Pokazal je na veliko parkirišče za hotelom Orel, katerega vhod je bil zaprt z zapornico in pomahal vratarju, ki je v majhnem kiosku pobiral parkirnino. Okroglolični moški je le pomahal nazaj in zapornica se je avtomatsko vzdignila. Z uslužbencem sta se poznala že veliko let in odkar ga je iz navadnega člana povišal v Linkmoda, ni imel nikoli problemov s parkiranjem v centru mesta. Še ena stvar, ki se bo zdaj nehala…

»Prosim parkiraj na drugi strani,« se je Andrej z mrtvo hladnim glasom obrnil k odvetnici, ki je le rahlo pokimala.
»Hej, kaj se pa greš? Saj ne živiš tukaj!« ga je heker razburjeno pogledal.
»Res ne, ampak mislim da se morava nekaj dogovoriti še preden gremo k meni,« se je računalniški genij skoraj posmehnil. »In to se bova najbolj ob kozarčku dobrega viskija.«
»Kkkaj se gre..greš,« je zajecljal Rok, ki sta se mu pred očmi spet prikazali trupli, ki so ju reševalci odnesli v rešilno vozilo. »Strežnik je moj, obljubil si mi ga!«

Andrej je besno odprl vrata, izstopil in odprl zadnja vrata. Rok ni imel časa niti zatrepetati, kaj šele se obraniti, ko ga je močna roka zgrabila za jopič in ga nič kaj nežno zvlekla iz avta ter ga pritisnila ob mrzlo pločevino.

»Maja…« je izdavil.
»Zdaj pa me poslušaj. Dobro me poslušaj,« mu je zapretil računalniški genij in ga pogledal v oči, iz katerih je Roku vidno odseval strah. »Ta kurčev strežnik si lahko še danes odpelješ kamorkoli kurca hočeš! Zaradi mene ga lahko tudi vzdigneš s helikopterjem nad morje in nato spustiš dol, da boš videl kakšen lep pljusk bo naredil. Ampak če misliš, da ga boš uspel usposobiti, se motiš kot se nisi še nikoli v življenju!«

Spustil ga je in ga rahlo porinil v avto, da se je mladi heker skoraj sesedel po tleh.

»Moja odvetnica je tole dobro videla,« se je škodoželjno zarežal in si popravil majico, ki mu je zlezla iz hlač.
»Boli me kurac,« je zarenčal Andrej nazaj in mu obrnil hrbet.
»Čisto nič nisem videla,« je siknila Maja in pobožala brata po licu. »Kaj ti je, Rokec? Tako čudnega te nisem videla vse odkar…«

»Ljubim te, Rokec moj…«

»Nič,« je odsekal mladi heker in stekel za računalniškim genijem. »Andrej! Andrej, počakaj no malo, lepo te prosim.«

Le-ta se ni niti potrudil ozreti, z dolgimi koraki je sekal parkirišče proti grajskemu trgu.

»Andrej, jebem ti sunce,« je zasikal Rok in stekel za njim, medtem ko jima je Maja sledila z drobnimi koraki.
»Andrej, oprosti,« je zasopihal heker, ko ga je dohitel in mu položil roko na ramo. »Verjemi, da imam zelo dober razlog, da se tako obnašam. Res ga imam.«
»Ni videti tako. Obnašaš se kot jebeni psiho,« je zasikal Bianchini in odrinil njegovo roko z rame. »Povedal sem ti, da si odnesi strežnik kamorkoli hočeš, nato pa izgini. Imam popolnoma dovolj svojih skrbi.«
»Tudi jaz jih imam!« je zavpil Rok, da se je nekaj mimoidočih začudeno ozrlo proti njima.
»Umirita se! Oba! Zdaj in takoj!« je odločno rekla Maja, ki ju je končno dohitela. »Jaz predlagam, da vseeno gremo na eno kavo in tam si povejta kar si pač imata za povedati.«
»Ampak… Maja!« je Rok uprl roki ob bok. »Ti…«
»Utihni že enkrat. Jaz sem vaju spravila sem in zdaj bosta oba poslušala mene! In prav zares si bil zadnjih petnajst minut težek kot beton, Rokec.«

Majin glas je bil tih, a vseeno oster in odločen, navajen ukazovanja in ostrih replik, ki jih je bilo na sodišču vsak dan nič koliko, prav ta odločnost pa jo je pri komaj tridesetih letih naredila za eno najbolj znanih in cenjenih mariborskih odvetnic. Maja Šemedej je bila za odvetnico preprosto rojena in pravde je zmagovala s takšno lahkoto, kot nihče drug. Če ji je zmaga začela uhajati iz rok , se ji je uspelo pogoditi, a izgubljati enostavno ni znala. Mogoče je bila edina črna pika v uspešni karieri njeno zasebno življenje, saj je čisto nikjer niso videli s kakšnim fantom, čeprav je v družabno življenje rada zahajala. A vedno le sama in v odvetniških krogih se je bolj ali manj prikrito šušljalo, da je lezbijka, nekateri drugi pa so jo imeli celo za gorečo feministko in zatiralko moških. A pravo resnico sta vedela le ona in njen brat. Ljubila ga je na način, ki ga velika večina ljudi ne sprejema, oziroma gleda nanj kot na enega največjih grehov in se zgrozi že samo ob omembi te besede. Incest! Toda njej vse skupaj ni bilo veliko mar. Njuna prepovedana ljubezen je ostajala med njima, javno pa sta oba živela povsem normalni življenji zelo uspešne odvetnice in sposobnega računalničarja, ki ni vedel kaj bi s svojim darom počel.

»Ja, prav,« je Rok sklonil pogled. »Kam bi šli?«
»V Astorio moram, sinoči sem tam pozabil denarnico,« je mrko odvrnil računalniški genij. »Oprosti za izpad, samo resnično sem živčen. Pizda, bankrot mi visi nad glavo.«
»Je že pozabljeno,« se je heker prisilil k nasmehu, čeprav je v njem od alkohola vse vrelo, pred očmi pa se mu je prikazala grozeča podoba Tonija Žnidaršiča.

»Ne danes. Zdaj in takoj!«

»Samo nestrpen sem, to je vse,« je dodal.
»Saj sem jaz tudi,« ga je njegova sestra pokroviteljsko potrepljala po hrbtu. »Daj, ena kava ti bo najbrž dobro dela, zares ne bi smel piti alkohola tako zgodaj.«

Andrej si ni znal predstavljati kako bi se končalo, če te seksi odvetnice ne bi bilo z njima. Poznal se je in dobro je vedel, da svoje jeze včasih zares ne zna in ne zmore krotiti. Če bi Rok še trmasto vztrajal pri svojem, bi čisto mimogrede prišlo do pretepa in spet bi se znašel v arestu, še preden bi dobro zadihal zrak svobode. Zakorakal je čez trg proti Astorii in po dolgem času so se mu misli ustavile pri Princeski. Seveda, zagotovo ga je poskušala priklicati, a ko sta policista sinoči obračunala z njim, mu je telefon padel iz žepa. Nekaj možnosti sicer je, da ga še čaka na tisti avtobusni postaji. Sicer je to bolj malo verjetno, a na sim kartici ima nekaj pomembnih telefonskih številk in greh bi bil, če se ne bi vsaj potrudil pogledati. Le kaj njegovo drago sploh še zadržuje ob njem? Saj bi lahko imela kateregakoli moškega na tem svetu. Le kaj vidi na majhnemu moškemu z očali in kakšnim kilogramom preveč, ki cele dneve le sedi za računalnikom, ustvarja svojo lastno kariero in temu posveča čisto vse, poleg tega pa ima probleme z alkoholom? Kdaj si je sploh priznal, da je slednje resnica? Najbrž takrat, ko je bila stran na vrhuncu priljubljenosti in uspešnosti. Denar je pritekal z vseh koncev in krajev. Toliko ga je bilo, da je moral odpreti več računov in tudi če bi ga hotel prešteti, ga ne bi mogel. Oglaševalci so plačevali tudi za en mesec vnaprej, da so dobili glavno oglaševalsko pasico na vrhu strani za borih sedem dni. Še celo Telekom je oglaševal pri njem. Gigant, s pomočjo katerega je največ ljudi sploh prišlo na stran. Nekega jutra si je ob prvi kavi odprl steklenico svoje najljubše pijače, viski Jack Daniel’s. Čez štiri ure trdega dela je bila le-ta prazna, on pa pijan kot čep. Takrat se je prvič vprašal, ali nekaj nemara dejansko ni v redu.

Odrinil je steklena vrata in se razgledal po temnem prostoru, ki ga je osvetljevalo le nekaj žarkov šibkega jesenskega sonca, ki so se uspeli prebiti skozi velika okna ob stranskih mizicah.

»Andrej!« je navdušeno zavpila mlada in zelo simpatična ženska, ki je za pultom pomivala kavne skodelice.

Le-te so glasno zaropotale, ko jih je spustila v korito, a to je ni oviralo, da ne bi stekla proti računalniškemu geniju in ga trdno objela.

»Andrej, nikoli več mi ne naredi česa takšnega,« je ogorčeno zašepetala. »Skoraj bi me pobralo od strahu in celo noč nisem spala, samo premišljevala sem, kam si se zabil.«
»Vse je v redu, Petra,« ji je pomirjujoče odvrnil. »Čisto vse, ne misli več na to.«
»Ne, Andrej. Tvoja prijateljica sem in obljubi mi, da mi ne narediš več česa takšnega.«

Končno ga je spustila in mu namenila proseč pogled. Tako mile oči je imela. Petro si preprosto moral imeti rad in stranke so jo oboževale ravno zaradi njene prijaznosti in občasne igrivosti.

»Obljubi mi,« je ponovila.
»Obljubim, Petra, obljubim,« se je nasmehnil in jo prijel za mrzle in od detergenta razjedene dlani. »Nam boš prinesla kaj za popit?«
»Petra, boš zganila svojo rit nazaj za šank, ali ne!?« je lep trenutek prekinil visokorasel in tršat moški za šankom.
»Ja, Alfonz, takoj,« je odvrnila čez ramo in skomignila z rameni, češ, šef je pač večni diktator, tu nimaš kaj.
»Meni en kapučino, takšnega kot ga imam rad in nula tri Jacka,« se je nasmehnil Andrej.
»Jaz bom kozarec sveže stisnjenega pomarančnega soka in brezkofeinsko črno, nekoliko podaljšano kavo,« je dodala Maja.
»Jaz ne bom nič,« je mrko zagodel Rok in se usedel k prvi prosti mizi ob oknu.
»Takoj bo,« je zažvrgolela natakarica, ki jo je že ton glasu izdajal, da je zares srečna, ker je z računalniškim genijem vse v redu.

Rok je izpod obrvi opazoval Andreja in v misli se mu je že ne vem kolikič v tem dnevu prikradel čudaški in grozeči neznanec, ki je pred njegovimi očmi umoril starejši par le z rahlim zamahom roke. Kaj se dogaja? Kaj vraga se dogaja? Andrej je skrivoma opazoval Majo. Njeno obnašanje je bilo povsem damsko. Od nog, ki jih je elegantno prekrižala in si popravila mini krilo nekoliko navzdol, do rok, ki jih je prekrižala v naročju in si nadela vsakdanji nasmešek, kot da na tem svetu nima ene same skrbi. Tudi ko so na mizo dobili naročeno in se je prijazno zahvalila, je bilo to povsem v stilu. Vsakdo je bil zatopljen v svoje misli in med njimi je vladala moreča tišina. Petra je odšla stran in se posvetila brisanju miz in čisto nihče ni opazil, da so se vrata spet odprla in da je v kavarno pravkar vstopila stara ciganka. Njena postava in obraz sta razkrivala, da nosi na hrbtu že veliko križev, a kljub temu so bile njene, kot oglje črne oči iskrive in mladostne. Oblečena v razcapana oblačila ni niti najmanj spadala v znamenito kavarno, a obnašala se je, kot da ji to ni kaj dosti mar. Obrnila se je proti mizi za katero je sedela trojica in se s počasnimi in drsajočimi koraki odpravila proti njej.

»Imate kaj drobiža?« je zašepetala in položila roko na ramo mladega hekerja, da se je le-ta vidno zdrznil.
»Na žalost ne nosim denarja s seboj,« se je Maja sladko nasmehnila, čeprav je bil prezir v njenem glasu več kot očiten.
»Ne prosjačim, iz dlani znam prebrati usodo,« je ciganka uperila pogled vanjo. »In tvoj brat je tega trenutno več kot potreben.«
»Hej, pusti me,« se je stresel Rok in z levico umaknil grčasto roko s svoje rame.
»Se pečaš s hudičem, mladenič?« je ciganka znova vznemirjeno zašepetala. »Ne delaj tega, preden bo sonce zašlo, boš izgubil osebo, ki ti pomeni največ na svetu…«
»Prosim, to je interni pogovor,« je vzrojila Maja, ki jo je cigankina prisotnost plašila.

Le-ta je vzdignila glavo in žareče oči zapičila v odvetnico. Lahno je vzdignila prst in zašepetala nekaj nerazumljivih besed, kot da bi jo hotela prekleti.

»Lejč!!« je zavpila Petra z drugega konca kavarne. »Kolikokrat ti bom morala še povedati, da si v Astorii nezaželjena!«
»Ne pečaj se s hudičem,« je ciganka znova zapretila Roku na uho in se nesorazmerno s svojimi leti hitro zravnala. »Oprosti, Petra, povabili so me,« se je zarotniško nasmehnila natakarici.
»Ni res!« jo je odločno prekinila Maja. »Kar pojavila se je.«

Petra se je namrščila in stisnila ustnice skupaj, da bi se je človek kar ustrašil in več kot očitno je bilo, da se ne namerava pogajati in še manj razpravljati.

»Lejč, izgini, dokler sem še dobre volje!«
»Pa samo en bambus bi,« je ciganka skoraj moledovala.
»Ne! In ta trenutek izgini, ali pa bom poklicala policijo in jim rekla, da mi nadleguješ stranke,« je vztrajala natakarica.
»Že prav, že prav…« je zamomljala starka in rahlo priprla oči. »Izgini, dokler še lahko,« je znova zasikala Roku na uho in počasi odkorakala proti izhodu.
»In da se ne vrneš več!« je Petra zavpila za njo.
»Eh, Lejč, ja…« je zapredel Andrej in obraz se mu je razlezel v prešeren nasmeh.
»Jo poznaš?« se je Maja obrnila proti njemu.
»Pa ja, kdo je pa sploh ne pozna,« se je računalniški genij skoraj zahihital. »Luta naokoli, prosjači za denar ali pijačo in naklada o hudiču, ki bo prišel in odrešeniku, ki ga bo premagal. To govori vsakemu, ki ima pet minut časa. Zmešalo se ji je takrat, ko je njen sin Božo zmrznil v snegu sredi gozda. Pa niti enkrat je še nisem slišal, da bi komurkoli napovedala kaj dobrega.«
»A je mogoče znano, da se kdaj tudi kaj uresniči?« se je Rok preplašeno ozrl okoli sebe, kot bi pričakoval, da ga še vedno kje posluša.
»Ah kje,« je prhnila Petra, ki je pristopila k mizi in zamenjala pepelnik, čeprav ni nihče kadil. »Vsaj enkrat na dan jo moram nagnati iz kavarne, ker mi nadleguje ljudi, to je pa tudi vse.«

Mladi heker je imel občutek, da mu bo od bolečin razneslo glavo in nemočno je pogledal proti svoji sestri, kot bi pričakoval da bo uganila, kaj se mu trenutno podi skozi misli.

»Se pečaš s hudičem, mladenič?«

»Andrej, tvoja žena je trikrat klicala, skoraj bi ti pozabila povedati,« je molk za mizo spet prekinila Petra.
»Kaj je rekla?« se je zdrznil Bianchini.
»Nič, samo skrbelo jo je…« je z brezizraznim glasom odvrnila Petra. »Tako kot mene in Gregorja.«
»Pa kaj vas vse toliko skrbi zame?« je jezno zamomljal.

Petra ga je prestrelila s pogledom.

»Mogoče zato, ker smo tvoji prijatelji, stari moj.«
»Saj imam dovolj let. Znam poskrbeti zase!« je vzrojil.
»Petra!« se je izza šanka spet oglasil močan glas moškega, ki je bil do sedaj zatopljen v časopis.
»Ja!« je zavpila nazaj in strogo pogledala svojega prijatelja. »Sram te je lahko, toliko da veš.«

Globoko je pogoltnil slino in pogledal hekerja ter odvetnico, ki sta se delala, kot da zadnjih nekaj stavkov nista slišala. Dobro se je zavedal, da je eni svojih najboljših prijateljic pravkar naredil veliko krivico. Toda tu se ni dalo pomagati čisto nič več. Pritisk bankrota je postajal iz minute v minuto večji, obenem pa je preprosto čutil, kako zelo bo Šemedej razočaran nad omaro skurjenih kablov in vezij, ki si jo zaradi lastne domišljavosti tako zelo želi. Kako bo razočaran… Kako zelo. Tako kot sta bila z Gregorjem osupla, ko je poseben vlačilec končno dostavil strežnik na njegov dom. Izgledal je velik, a bil je še veliko večji. Toliko večji, da je moral podreti steno, ki je ločila njegov kabinet od sobe, ki je bila za nekoč v prihodnosti namenjena njunemu otroku in še je zasedel toliko prostora, da je za pisalno mizo in omaro z računovodskimi knjigami komaj ostalo kaj mesta. Toda zdaj je vse uničeno. Komaj se je zadržal, da ni z roko krepko udaril po mizi.

»Gremo?« je izdavil, ko je znova požrl debel cmok.
»Aha,« so se Roku zasvetile oči. Očitno je resnično komaj čakal na to, da vidi strežnik, saj je skoraj stekel proti vratom.

»Petra…« je Andrej pogledal proti natakarici, ki je z vidno jezo premetavala skodelice po pomivalnem koritu.
»Andrej, samo izgini mi izpred oči, preden rečem kaj zaradi česar bi nama bilo nekoč obema žal,« je tiho odvrnila, ne da bi mu naklonila en sam pogled.
»Samo nekaj bom rekel, nato pa bom izginil iz tvojega…«
»Ne!« je povzdignila glas. »To sem od tebe slišala že prevečkrat. Nikoli ti ni bilo, ti ni in nikoli ti ne bo žal, Andrej. In za nikogar razen zase ti nikoli ni bilo mar. Ne zame, ne za Klavdijo, ne za nič!«
»Petra…«
»Ne, Andrej!« ga je spet prekinila. »V življenju je pomembno še marsikaj drugega kot računalnik in alkohol. Na svidenje!«

Cmok v grlu je postajal vse debelejši in dušil ga je, da je komaj še lovil sapo. Vsega tega se je sam zavedal že veliko časa, a nikoli si ne bi mislil, da bo prav Petra tista, ki mu bo to povedala v obraz. Ne ona, ki jo je imel na trenutke celo raje kot svojo ženo. Odprl je usta, kot bi hotel še nekaj reči, a njene vodene oči so mu v tem trenutku povedale vse. Zanjo je bil pogovor končan in edino kar lahko zdaj naredi je to, da odide. Pogledal je na desno, kjer sta pred vrati stala Rok in Maja in v njem se je nabrala sveta jeza. Poleg vsega drugega kar se mu je nakopičilo na glavo, je tukaj še razvajen mulc, ki ki mu bo še nadaljnje pol ure polnil glavo z nakladanjem kaj bo storil, ko bo popravil strežnik. Petra je jezna nanj, Klavdija ga bo zasliševala kje je bil, bankrot… Je sploh lahko še slabše? Odprl je denarnico, ki jo je predenj položila Petra in na šank naštel nekaj pozlačenih kovancev ter sklonil glavo. Bilo je prepozno za vse, tudi za kesanje.

»Gremo po…« je hotel vprašati Rok, a utihnil sredi stavka, saj ga je Maja s komolcem zarotniško sunila pod rebra.
»Ja, lahko gremo,« je tiho odvrnil in zamežikal v šibko sonce. »Upam, da res ne pričakujeta preveč.«

Rok je že zajel sapo, da bi kot ponavadi kaj pripomnil, a glas mu je ob visoki postavi, ki ga je opazovala z roba spomenika, zamrl na pol poti. Bila je postava visokega in suhega moškega v usnjenem plašču, ki ga je nepremično opazoval. Oči mu je pokrival širok krajec usnjenega klobuka, a prisegel bi, da gleda točno vanj, saj ga je kar mrazilo. Sonce je zakril težek in črn oblak.

NE POZABI STAVITI NA BARCELONO. ČISTA ENKA!

»Nekam še moram skočiti,« je vzkliknil, ko je v žepu otipal majhen listek.
»Pa saj si bil zdaj v kavarni,« ga je začudeno pogledala njegova sestra.
»Ne tja, Maja,« je odsotno odgovoril in v mislih sestavljal vsako besedo posebej. »Nekaj drugega moram obvezno narediti.«

Spet se je zazrl proti spomeniku, kjer je pred nekaj sekundami zagledal moškega v usnjenem plašču, a tam ni bilo nikogar več.

»Imaš sto petdeset evrov, Maja?«
»Rok, da bi te koklja! Zdaj pa mi povej kaj ti je danes!« je odvetnica skoraj kriknila. »Mi slučajno na čelu piše banka?«
»Ampak potrebujem jih,« jo je proseče pogledal in se zaskrbljeno ozrl za Andrejem, ki se zatopljen v črne misli niti potrudil ni počakati. »Andrej, počakaj malo!«
»Dobiš, ko poveš zakaj jih potrebuješ,« je vztrajala Maja, ko je potegnila tri rjave bankovce iz denarnice.
»Maja, prosim te…«
»Tole mi boš vrnil, toliko da veš!« je zasikala, ko mu jih je izročila in nejeverno odkimala z glavo.
»Na eni črpalki mi boš ustavila, prav?« je rekel mladi heker in jo ljubeče objel čez rame. »Frikičiki, če bo šlo vse po sreči, ti nikoli več ne bo potrebno prestopiti praga sodišča.«
»Pohitiva, preden ti tvoja investicija ne uide,« se je nasmehnila in ga rahlo poljubila na lice.

»Kam sploh gremo?« je vprašala Maja, ko je zopet sedla za volan.
»Proti Šentilju,« je odsotno odvrnil Andrej. »Malenkosti ti že povem spotoma.«
»Črpalka, Maja. In gorivo moraš natočiti,« je dodal Rok, ko je poškilil na armaturno ploščo, kjer je svetila oranžna lučka, ki je nedvomno kazala na to, da Mercedesu zmanjkuje osnovne tekočine.
»Se bom ustavila ob prvi priliki,« mu je odgovorila in rahlo pomahala vratarju, ki je spet brez pripomb dvignil zapornico.

Andrej se srečanja s Princesko še nikoli ni tako bal. Le kaj si misli o njem? Kaj pa če je sploh ni več? Kaj če ga bo obtožila, da je ljubimkal naokoli, domov pa pride šele zdaj, ko je lačen, utrujen in še nekoliko mačkast? Bo sploh lahko zbrala dovolj volje in mu še enkrat oprostila, da jo tako zanemarja? Pred očimi se mu je prikazoval njen prikupen obraz. Te oči, te ustnice, ki so ga ljubkovale, ti lasje, ki so ga božali…

»Hej, pazi!« je zavpil Šemedej z zadnjega sedeža in odvetnica je refleksno pohodila pedal za zavore.

Avto se je stresel in nekoliko zaropotal ter se zadnji trenutek ustavil pred prehodom za pešce, ki pa je bil ta trenutek povsem prazen, tako kot cesta za njimi.

»Pa kaj hudiča je narobe s tabo!« je razkačeno zavpil Andrej, ki je z glavo skoraj udaril v šipo.
»Bil je… On je bil. Naravnost čez je šel pa samo pomislil sem, da bi raje pobegnil,« je zgroženo zatrepetal mladi heker.
»Kdo!?« se je na zadnji sedež ozrla Maja. »Kdo, Rok? Res si čuden, še nikoli te nisem videla takšnega. Če bi kdo vozil zadaj, bi se zabil v nas.«

Njen brat je molčal in si pomel oči. Saj ne bi pomagalo, če bi rekel, da je čez prehod za pešce pravkar prav počasi korakal moški v dolgem rjavem plašču iz zguljenega usnja. Andrej bi se mu samo smejal, ali čisto do konca znorel, Maja pa bi bila samo še bolj zaskrbljena. A ne samo Andrej, tudi sam je bil na robu živčnega zloma. Položaja ni mogel več obvladovati in tega se je ta trenutek dobro zavedal. Na sebi je začutil ljubeč pogled svoje sestrice.

»Samo utrujen si, Rokec. Daj, ko vidimo strežnik, bom poklicala mami naj pripravi kaj za jest in greva domov, prav?«
»Že v redu, Maja,« je zašepetal in ji položil roko na ramo.
»Evo črpalke,« se je zadovoljno nasmehnila in vključila desni smerokaz. »Zdaj hitro opravi kar imaš za opraviti, jaz pa medtem natočim bencin.«
»Ravno prav,« se je Rok prisilil k nasmešku. Torej bo le lahko izpolnil to kar mu je Toni izrecno ukazal.

Čista enka…

»Dober dan, gospod, s čim jim lahko ustrežem?« ga je pozdravil nasmejan in bolestno suh fant, ko je odložil cigareto v pepelnik.
»Ene športne stave bi,« je zagodel mladi heker.
»Seveda, seveda. Športne stave za brihtne glave. Čisto takoj bo, samo trenutek bi prosil, če lahko gospod počakajo…« je brbljal fant med tipkanjem po LCD zaslonu.
»Singel! Čista enka.«
»Hm, kvota je dva nič. So prepričani? Barca ni ravno največji favorit.«
»Ja, prepričan sem,« je zavzdihnil Rok, ki sta ga prodajalčeva dobra volja in prijaznost še dodatno nervirala.
»Odlično! Za koliko denarja bodo gospod igrali?« je črpalkar med širokim nasmehom pokazal dve vrsti rumenkastih zob.
»Emmm, za sto petdeset evrov.«
»No, kot želijo. Upam, da jim ne bo žal.«
»Kaj pa če bi zadržal neumne pripombe zase!?« so Roku dokončno popustili živci. »Naredi mi že ta listek, ker idiotskih pripomb od idiotskih prodajalcev ta trenutek ne potrebujem. Jasno!?«
»Kot njim drago, gospod,« se je fant v hipu zresnil. »Želel sem jim le malo polepšati dan.«
»Drugič bodi raje tiho,« je siknil mladi heker, ko je vzel stavni listek, ki mu ga je pomolil prodajalec.
»Govno malo prepotentno,« je siknil fant med zobmi, ko so se avtomatska vrata za Rokom spet zaprla.

Andrejeva hiša je stala na manjšem hribčku, kamor je vodila ozka asfaltirana pot, ki so jo sekali makadamski dovozi, kateri so vodili do ene ali druge lične hiške. Obrnjena je bila naravnost proti vzhodu, s tlakovanega dvorišča pa se je odpiral čudovit razgled na okoliške, z vinogradi posejane griče in avtocesto, ki jo je za hip prekinil mejni prehod, a se je hitro spet nadaljevala proti Gradcu. Bila je enonadstropna in zgornja etaža je bila povsem mansardna, skoraj vsak prostor pa je imel levo od okna svoj ventilator klime. Čisto na vrhu grička je kraljevala kot nekakšna vila, za katero bi marsikdo z veseljem odštel lep kupček evrov. A Andrej jo je imel tako rad, da je ne bi dal za noben denar. Zdaj mu je grozilo, da jo bo po lastni neumnosti izgubil za vedno.

»Čudovita je,« je dahnila Maja, ki kar ni mogla odtrgati oči s snežno bele fasade.
»Ja, res je lepa,« je dodal njen brat, ki je v zadnjih petnajstih minutah že čisto pozabil na Tonija, živčnost zaradi dogodkov v zadnjih nekaj urah pa je zamenjala nestrpnost.
»Zaenkrat še moj mali dom,« je pokimal Andrej. »A ne več za dolgo.«

Oblastno je zakorakal proti velikim črnim vratom in jih z vajeno kretnjo hitro odprl ter jima pomignil naj mu sledita. A če je bila lepa že zunanjost, je notranjost prekašala čisto vse standarde slovenske povprečnosti. Stene so bile obite z opaži, zaradi česar je hodnik dajal vtis domačnosti, luči na stropu pa so se skladno z njihovo hojo prižigale in spet ugašale. Po tleh je bil položen topel tekač, s sten pa so toplino izražale tople oljne slike. Andrej se za vse to seveda ni veliko zmenil, saj mu je bilo vse skupaj več kot vsakdanje, a Maja je bila popolnoma očarana in radovedno se je ozirala zdaj levo, zdaj desno.

»Andrej,« je dahnila ženska s svetlimi kitkami in se s krvavo rdečimi očmi zazrla v svojega moža, ko so vstopili v prostor, ki je očitno služil za dnevno sobo. Globoki in črni podočnjaki so zabuhlemu obrazu dajali grozljiv videz in zares lepi lasje bi bili še lepši, če bi bili urejeni. »Kje si bil do zdaj?« je tiho vprašala in si popravila kopalni plašč, ko je opazila, da Andrej ni sam.
»Kaj te briga!« je grobo odvrnil računalniški genij in s poličke nad kaminom vzel šop ključev. »Ti nisem že stokrat rekel, da me ne sprašuj kje sem bil in kaj sem delal?«

Klavdiji so se oči spet napolnile s solzami, čeprav je bilo več kot očitno, da jih je v zadnji noči veliko pretočila.

»Andrej, dovolj mi je!« je histerično zavpila. »Dovolj!«

Maja je nekoliko povesila pogled, Rok pa se je začel nemirno prestopati. Več kot očitno je bilo, da sta prišla ob nepravem času, a Andreju to ta trenutek ni bilo veliko mar.

»Klavdija, samo ne začni spet, lepo te prosim. Pozneje ti pojasnim čisto vse, zdaj moram najinima gostoma pokazati strežnik.«
»Bila sem tam!« je znova zavpila Princeska. »Vse sem videla! Andrej, kaj to pomeni?«

Andrej, ki je že stopil skozi vrata, se je tako sunkovito obrnil, da se je zaletel v mladega hekerja.

»Kaj si?« je skoraj zapretil.
»Bila sem tam!« je skozi jok zavpila Klavdija. »Videla sem, da je uničen. In bila sem na Izklopu. Kako si lahko, Andrej! Kako si lahko!?«

Računalniški genij je pričakoval vse, samo tega ne. Tako bedno se ne bi počutil niti če bi ga čakala s kovčkom v rokah in novico, da odhaja. Mirno bi požrl, če bi mu prisolila klofuto ali dve. Celo njen molk bi prenesel. A niti v sanjah si ni mislil, da bo šla v sobo, kjer je imel svoje mesto strežnik, ki ga je tako sovražila in ki je poganjal stran na kateri je bila do sedaj samo enkrat. Seveda, ko je včeraj popoldne odšel od doma, brskalnika ni zaprl, ekran pa se je čez nekaj minut ugasnil. In ko se je ta spet vklopil, je imela tako rekoč črno na belem napisano kaj je z Izklopom. Prekleto! Zagotovo mu je hotela poslati mail, ker se na telefon ni mogel javiti. Saj res… telefon, čisto je pozabil nanj. A zdaj ga zagotovo ni več na tisti avtobusni.

»Odgovori mi!« je znova zavpila, ne meneč se za debele solze, ki so ji drsele po licih.
»Pozneje, Klavdija. Obljubim, da se bova pogovorila,« je nekoliko znižal ton in skušal namigniti proti svojima gostoma. »Takoj bomo, obljubim.«
»Vedno samo obljubljaš, Andrej. Vedno je isto, čisto vedno. In znova in znova in znova,« je krčevito zaihtela in obraz se ji spačil. »Izgini odkoder si prišel in ne meni se več zame. Saj se tako ali tako nikoli nisi!«

Andrej je stisnil ključe v pest in na hodniku jezno zaloputnil vrata. Že drugič danes… Zdaj se resnično manjka le še to, da se spre z Gregorjem.

»Pokazal vama ga bom,« je zarotniško šepnil, ko je vtaknil moder ključ v protivlomno ključavnico na debelih vratih iz nerjavečega jekla, na katerih je bil vzorec tako mojstrsko izdelan in pobarvan, da bi le zelo ostro oko lahko opazilo, da niso lesena. »Prekleto,« je zarobantil, ko se ključ ni hotel premakniti.
»Mogoče je pa odklenjeno, glede na to, da…« je pripomnila Maja.
»…Je bila moja žena tukaj,« jo je dopolnil računalniški genij. »Seveda, na to nisem pomislil.«

Šinilo mu je v glavo, da je imel v nekem trenutku vsega dovolj. Tako vrh glave mu je prišlo preučevanje načrta, da je dejansko pozabil zakleniti vrata. Le kako je lahko bil tako naiven? Pridržal jima je vrata in takoj ko sta vstopila, so se po stropu zasvetile majhne neonske luči, ki so ustvarile skoraj dnevno svetlobo. A brata in sestro je veliko bolj impresionirala velika omara na njihovi desni.

»Ogromen je,« je vzhičeno zašepetala Maja.
»To je torej to,« je ostal tudi Rok povsem brez besed.
»Ja, to je to,« je trpko dodal Andrej. »A to ni še nič. Pokazati vama moram še notranjost.«

Rok se je počasi približal omari, ki je v tri metre visokem prostoru segala od tal pa skoraj do stropa in se s prsti sprehodil po črnem ohišju. Bilo je iz zelo trpežne plastike in jekla. Nekoliko na desni je bila omarica z več kot sto avtomatskimi varovalkami in nekaj glavnimi stikali, nad njo pa petnajst palčni LCD zaslon, vgrajen v ohišje.

»Ta je kazal notranjo temperaturo in trenutno zmogljivost, če se izrazim na najbolj preprost način,« je rekel Andrej, ko je porinil majhen ključek v ključavnico dva metra visokih vrat in s kazalcem pokazal na druge zaslone, ki so bili nesimetrično razporejeni po ohišju. »Zdaj žal ne delajo več. Notranjost je bila še lepša, vse dokler…«
»Vedel sem, da je ogromen,« je mladi heker lovil zrak. »A niti pod razno si nisem mislil, da je tako lep.«
»Pridita potem noter,« se je nasmehnil računalniški genij. »Če hočeta videti transformatorsko postajo za hišo, ki sem jo moral zgraditi, da niso celi vasi utripale luči, vama jo lahko pozneje pokažem.«

Obrnil se je na bok in se zrinil skozi tesna vrata.

»Pridi, Rokec,« se je očarano nasmehnila odvetnica, ko je opazila, da njen brat kar ne more odtrgati pogleda z ohišja.

Rok je že sanjaril, kaj vse bo lahko s tem strežnikom počel in kot v transu je smuknil skozi vhod in nekajkrat zamežikal, ko so se mu oči privajale na polmrak, ki ga je rezala šibka zelena svetloba. Strežnik je bil dolg okoli deset metrov in širok približno sedem. Stali so na največjem hodniku, vsak meter pa je vodil eden, nekoliko bolj tesen, na levo ali desno stran. A strežnik, ki ga je od zunaj presunil s svojo veličino, je od znotraj ponujal povsem drugačno podobo. Od zoglenih kablov, ki so kot kače silili iz steklenih omaric s počrnelimi šipami in koščkov integriranih vezij, ki so ležali raztroseni po tleh kot puzzle, ki jih je otrok pozabil pospraviti, do počenih zaslonov in halonske pene, katere ostanki so bili tako rekoč povsod. Smrdelo je po zažgani električni napeljavi in oster vonj mu je silil v nosnice in ga silil k kihanju, a veliko bolj je v njem naraščalo nekaj povsem drugega. Nečloveška jeza in nemoč! Tega strežnika ne bi mogel popraviti pa če bi imel sto let na razpolago.

»Povedal sem ti, nikar ne reci, da si razočaran,« je brezizrazno rekel Andrej.
»Ti… ti,« je zajecljal mladi heker in ga zgrabil za ovratnik, da je računalniškega genija kar privzdignilo. »Kaj si naredil z njim!?«

Butnil ga je v podporni steber in s pestjo zamahnil proti njegovemu obrazu.

»Uničil si ga!« je zavpil. »Uničil si tole lepotico!!«

* * *

Grigorius Riv je zakopal obraz v dlani in nejeverno zmajal z glavo Pred njim je ostala dragocena šahovnica, z ravno tako postavljenimi figurami, kot so bile, ko sta s Tonijem zaključila partijo.

S kmetom zbiti beli kmet na e5…
Tekač na e3…
Kmet za eno polje naprej na a7…
Trdnjava na d1…
Kraljica na c7…

Tonijevo ukazovalno govoričenje, ki ni več dopustilo kakršnegakoli ugovarjanja.

Tekač na b6…
Kraljica na c4…
Trdnjava na d8…

»Šah!«

Kralj na e7…

Partija mu je uhajala iz rok

Kraljica na d1…
Kraljica na c6…
Trdnjava na e8…

»Šah!«

Vrtelo se mu je v glavi in pogovoru, ki to ni več bil, ni mogel več zbrano slediti. Če bi zdaj želel vstati, bi padel po tleh.

Kraljica na polju e8 vzame trdnjavo…
Tekač na c5…

»Šah! Mat!«

To sta bili Tonijevi zadnji besedi. Ko ju je izrekel, je enostavno vstal, si prižgal novo cigareto, čeprav je zadnji ogorek frcnil skozi okno le nekaj sekund nazaj, mu namenil še en mrzel in nekoliko ciničen nasmešek ter enostavno odšel. Izbira je bila povsem njegova. Ali bo odnehal, ali bo igral.

»…Profesor ravno tako dobro kot jaz veste, da je vašemu izumu manjkal le dovolj močan strežnik, da bi bil popoln…«

Znova je segel v predal in in si iz stekleničke nasul v dlan dve majhni tabletki. Srce mu je divje razbijalo in pritisk v žilah je bil tako močan, da ga je skoraj čutil. Pogoltnil ju je brez vode in znova globoko zadihal. Toni je vedel čisto vse, tudi za njegovega očeta in trezor v švicarski banki.

»…Naša družina se bo nekoč križala z njim, sin. Mogoče si prav ti ta…«

Je mar mogoče, da očetove zadnje besede niso bile le prazne marnje starca, ki sta ga življenje in alkohol tako izmozgala, da je zadnjih nekaj let preživel nekje na meji med norostjo in resničnostjo? Grigorius se ni nikoli poročil in nikoli imel otrok. Kolikor je sovražil očeta, ki je ženo in dva sina zapustil v njegovi rani mladosti in ga poklical šele ko je ležal na smrtni postelji, tako je življenje posvetil preučevanju starega kosa papirja, popisanega s krvjo in izpolnjevanju njegove zadnje želje.

»…Najti moraš tistega dobrega, ki zla se boji…«

Toni mu je vrgel kost, ampak ali bo imel dovolj poguma in jo tudi zgrabil? Leta se mu počasi, a zanesljivo iztekajo in zadnji iz starodavne rodbine Riv je, ki varuje kos papirja, kateri je le del nečesa večjega. Nekaj, kar nima vrednosti v denarju, a bi vseeno marsikdo za to skrivnost tudi ubijal.

Stopil je k oknu in in globoko vdihnil svež jesenski zrak, ki mu je prodrl v nosnice. Pod drevesom v parku je zagledal ležati mladega študenta. Poznal ga je, saj ni bil ravno vzor dobrega učenca in veliko več časa kot študiju je posvečal treningom in tekmovanjem v boksu. Če ne bi bil pod zaščito dekana Delica, bi verjetno že zdavnaj letel s faksa, a predstojnik, ki je fakulteto počasi a zanesljivo vodil v prepad, se ni oziral na nadarjenost. Veliko bolj pomembno mu je bilo, da študentje dosegajo vidne uspehe v športnih panogah, ko predstavljajo svoj faks. Grigorius ga je preziral kot le malo koga in čutil je, da tudi dekan do njega ne goji največjih simpatij, a to mu ni bilo veliko mar. K fantu se je približal moški v dolgem rjavem plašču iz zguljenega usnja in ga ogovoril.

On je!

Študent je odprl oči in zamežikal v sončne žarke, ki so mu greli obraz ter nekaj odvrnil. Profesor ju ni slišal, a čudno se mu je zdelo, kaj bi moški kot je Toni Žnidaršič hotel od faliranega študenta. Kaj sploh hoče? Njegov izum, strežnik in kos papirja. Kakšna je povezava med temi tremi stvarmi?

Odmaknil se je od okna in s počasnimi koraki odšel do velike oljne slike, ki je krasila steno levo od vrat. Bila je delo enega od njegovih bivših študentov, ki mu jo je podaril, ko je uspešno diplomiral. Prikazovala je portret profesorja Grigoriusa, ki v edinstvenem žaru predava, stoječ pred veliko črno tablo. Tako dobro ga je zadel, da je izgledal skorajda živ. A slika mu ni bila tako pri srcu samo zaradi tega. Študent je bil za slikarstvo resnično nadarjen in profesor si ni znal razložiti, zakaj študira računalniški inženiring, ko pa bi veliko bolj spadal na kakšno umetniško akademijo, dokler mu ni nekoč na govorilnih urah zaupal, da ga je v to smer študija prisilil oče. Le kdo naredi svojemu otroku kaj takšnega? Nikoli mu ni bilo dano, da bi postal oče, a vsakega študenta je imel rad skoraj tako, kot da bi bil njegov sin. Nadarjene še prav posebej. V grlu se mu je spet naredil cmok, ko se je spomnil na Edvina Zupanca in počasi je snel sliko ter globoko požrl, ko so pred njim zasijala velika vrata jeklenega trezorja. V njem je hranil izpitne pole, da se nihče ni mogel dokopati do njih in nekaj veliko bolj pomembnega. Njegovo življenjsko delo, sad njegovih dolgoletnih raziskovanj, ko je ure in ure, dneve in dneve programiral in združeval svoje znanje z znanjem desetin študentov. Zavrtel je kombinacijo. Enainsedemdeset v levo, sedem v desno, osem v levo in počasi odprl vrata. Bila je na svojem mestu. Majhna jeklena šatulja, zaklenjena z dvema mini obešankama. Vzel jo je iz trezorja in jo rahlo pogladil. V zadnjih sončnih žarkih, ki so prihajali skozi okno, se je na poklopcu zasvetila beseda IZKLOPIX.