Izklopix

Pet minut v prihodnosti…

Vsi trije sedimo v tišini in nihče ne reče niti besedice. Najbrž je tako kot jaz, tudi onadva zdajle ne bi zmogla. Vsaka beseda, ki bi jo kdorkoli od nas zdaj izrekel, bi bila povsem odveč. Kalisky je najbolj pretresen. Kot začaran bolšči v tla in najbrž sploh ne ve ne kje je, ne kaj se z njim dogaja. Po licih mu še vedno zdrsne kakšna solza, a ne trudi se je obrisati. Popolnoma vseeno mu je kaj se dogaja v njegovi sobi, za ves trušč, ki ga delajo kriminalisti, ki iščejo sledi. Posipajo prah, merijo, fotografirajo in se razburjeno pogovarjajo med seboj. Kot da ne bi imeli vsaj malo obzira do sobe, ki ta trenutek izgleda huje od moje in Scorpionove. Tudi moj prijatelj zamišljeno strmi v tla. Med prsti mu gori cigareta, vendar se je najbrž tudi on ne zaveda. Siggija je poznal tudi on. Sicer bolj na videz, toda poznal ga je. No, tudi jaz sem vedel kdo je, nekoč sva pri isti mizi celo spila eno pivo, ampak nisva kaj dosti spregovorila. Preprosto nisva čutila drug drugega, da bi imela kaj veliko snovi za se pogovarjati. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da je meni vseeno. Pred očmi vedno znova in znova podoživljam Siggijev vpad v sobo. Kakšen je bil… Njegov obraz je bil povsem izmaličen. Vedno znova in znova vidim tiste črne, s krvjo zalite oči, razmršene in potrgane lase, razbit nos… O moj Bog! Spet se mi skoraj obrne in s težavo se zadržim, da spet ne bruhnem. V ustih imam nagnusen žgoč okus, ki se širi navzdol po grlu. Rad bi odšel po kozarec vode, ampak kriminalist nam je ukazal, da se ne smemo niti premakniti, dokler ne bomo zaslišani. Z vsakim nenadnim gibom bi lahko uničili pomembne sledi, ki bi lahko pripeljale do storilca. Siggiju ni bilo pomoči in reševalci so po nekaj minutah ugotovili, da je mrtev. Groba ocena – možganske in notranje krvavitve. Zadnji žebelj v njegovo krsto je zabil nosni hrustanec, ki se mu je zabil globoko v možgane. Vraga! Spet bruhnem, čeprav imam želodec že čisto prazen in na tla se pocedi le nekaj zelonorjave sline. Z rokavom Vladove majice se obrišem okoli ust. Nihče nas ni še nič vprašal. Če odkrijejo kaj smo počeli v sobi, jim bomo postali sumljivi. Kako naj bi razložil, da sem obstreljen in da me je Vlad pravkar zašil? Kako bom razložil zakaj nisem šel k zdravniku? Kako? Kaj nas bodo sploh spraševali? Ničesar ne vemo. Semir me rahlo dregne pod rebra.

»Alex, dogovoriti se moramo kaj bomo govorili,« mi zasika.
»Imaš kakšno idejo?« komaj opazno premaknem ustnice.
»Ne, mislil sem da jo boš imel ti,« povesi pogled.

Tokrat Vlad dregne pod rebra Scorpiona in z očmi pomigne proti tršati postavi, ki nas z vrat sobe motri z očmi, kot bi tehtal kdo izmed treh pretresenih študentov je potencialni krivec. On se ne premakne, mi pa še manj. Zakaj neki bi sploh se? Kriminalisti so nam ukazali, da moramo biti tukaj. In očitno se tega zave tudi sam, saj počasi vzame roke iz žepov in se nam približa. Najprej premeri s pogledom mene in najine oči se za hip srečajo. Ledenomoder pogled me prestreli skozi in skozi in občutek imam, kot da bi me za hip zapekla rana na nadlaktu. Njegov pogled se preseli k Scorpionu, ki mu nakloni predrzen pogled. Naslednji je na vrsti Vlad, ki pogled takoj skloni. Mislim, da se je spet zavedel krute resničnosti.

»Pozdravljeni, fantje,« končno zagrmi moški in košate obrvi mu skoraj povsem zakrijejo oči. »Sem vodja kriminalističnega oddelka. Moje ime je Geralt Riv. Žal mi je za to tragedijo, ki ste ji bili priča, ampak prosil bi vas za še malo sodelovanja. Moral vam bom zastaviti nekaj vprašanj!«
»Razumljivo,« z raskavim glasom izdavi Scorpion. »Zato pa še čakamo tukajle, ane?«
»Tako je,« doda kriminalist. »Kdo bi rad prvi odgovarjal?«
»Jaz,« se opogumim. »Samo dajte mi prej en kozarec vode, slabo mi je bilo in…«
»Ni problema, kako ste že rekli da vam je ime?«
»Nič nisem rekel. Drugače pa sem Volk. Alex Volk.«
»Kar vzemite si kozarec vode, potem pa pridite k pepelniku na hodniku,« me prijazno potreplja po ramenu in odide. Mojbog, tale človek je pa res bik, skloniti mora glavo, ko gre skozi vrata Vladovega in… Siggijevega stanovanja.

Voda mi malo zbistri misli. Tri kozarce si zlijem po grlu, da me vsaj malo neha peči. Zarotniško pomežiknem proti Scorpionu in Kalisky-ju, ter se izgubil za vogalom. Na koncu hodnika me kriminalist Riv že čaka. Povsem mirno sedi na razmajanem stolu, konice prstov ima sklenjene skupaj, komolce pa ima naslonjene na noge. Obrvi je rahlo dvignil in tudi njegov resnoben obraz ni več tako divji kot malo poprej. Če bi se še obril, bi mogoče celo izgledal prijazen. Kljub tej postavi… Le koliko kilogramov ima, se sprašujem, ko se mu približam in se oprem ob naslonjalo drugega prostega stola.

»Kar sedite, Volk,« zaprede kriminalist. »Kar dolg pogovor naju čaka.«

Debelo požrem slino in si poskusim nadeti čimbolj brezskrben izraz na obrazu. Saj ni mogoče, da ve kaj več kot policisti in kriminalisti, ki še vedno glasno preiskujejo stanovanje na drugem koncu hodnika.

»Ni se vam potrebno delati, da vam je vseeno, Volk,« se odkrha. »Meni ne morete lagati, lahko se sprijaznite že vnaprej da ne. Laganje je pravzaprav umetnost, Volk. Tega ni zmožen vsak. Ali si že od rojstva naprej nadarjen, ali nisi. Če si, boš odličen lažnivec. Če nisi, ne boš nikoli znal lagati. In prav rad bi verjel, da ste vi med resnicoljubnimi. Ker… No, ker lažnivce resnično sovražim.«

To je pa en čuden kriminalist… Ampak on nadaljuje, kot da bi mi znal brati misli.

»Nekateri me imajo za čudaka, Volk, mogoče tudi sem. Sem pa vseeno vodja kriminalističnega oddelka in prekleto dober kriminalist. In najbolje bova prišla skozi, če mi boste govorili samo resnico. Lahko začneva?«

Še enkrat debelo pogoltnem in gledam kriminalistovo debelo šapo, ki dela majhne vzorčke po beležnici, ki se nekako ne sklada z njegovo velikostjo.

»Lahko začneva, Alex?« ponovi in izpod obrvi se vame zapiči par ledenomodrih oči. Mojbog, tudi če bi mu hotel kdorkoli lagati, mu najbrž ne bi mogel. »Ime in priimek, starost, očetovo ime, kraj rojstva,« mi počasi našteje.
»Alex Volk, 21. let, Jordan… eee… Koper,« mu polglasno odgovorim.
»Glasneje, prosim, na stara leta postajam naglušen,« zakraka kriminalist. »Zelo v redu. Kaj sta s Semirjem Čauševićem počela pri Vladu Kalisky-ju v času tragedije?«
»Računalnik mu je šteknil pa sva ga prišla pogledat,« bleknem.

Prileti tako močno in silovito, da me skoraj vrže v zrak. Takšne sile nisem videl še nikoli, toda ko je Geraltova dlan zadela ob mizo, sem imel občutek, da se je stresel cel hodnik.

»Vedno znova ista zgodba!!« skoraj zavpije kriminalist. »Lepo povem, kako se mene ne da preslepiti, še lepše kako sovražim laži in vedno znova naivneži mislijo, da me lahko preslepijo. PRAV! Delal se bom, da sem ta odgovor preslišal. KAJ STA S SEMIRJEM ČAUŠEVIĆEM V ČASU TRAGEDIJE DELALA PRI VLADU KALISKY-JU!!??«

Njegov glas je tako močan, da ga zagotovo slišita tudi Semir in Vlad… Ali sploh obstaja rešitev za moj obstoj na faksu?

»Pa še nekaj,« čisto potihem doda kriminalist. »Ne mislite, da bo to imelo kakršnekoli posledice. V poročilo o zaslišanju bom zapisal kar bom sam želel. In enkrat samkrat se je zgodilo, da so se ljudje vtikali v mojo beležnico…« malo pomolči in se s kotičkom ustnic zarotniško nasmehne. »Ni se dobro končalo.«
»Šival mi je roko,« končno izdavim.
»Šival?« se začudi kriminalist. »Kaj ste pa delali, da niste mogli v študentsko ambulanto v naselju, ali v bolnišnico?«
»Nič prepovedanega. Nekaj bizarnega se je zgodilo…« tiho nadaljujem. »Sinoči sva z mojim prijateljem Semirjem popivala v baru, dokler naju ni šefe vrgel ven…«

Pogledam ga in opazim, da me motri od glave do prstov na nogah. Gotovo išče znamenja, s katerimi bi se izdal. O ne, ne boš. Umetnost laganja in odkrivanja lažnivcev poznam tudi jaz. In še kako prav imaš, kriminalist Geralt Riv, ko praviš, da je laganje je umetnost. Velika umetnost, ki je ne zmore vsakdo. Skoraj bi se nasmehnil svojemu načrtu, ko sem se na začetku namerno izdal z lažjo. Prepričan je, da me je prestrašil in da mu bom izblebetal vse kar vem.

»Po poti je mojemu prijatelju naredilo slabo in ko sem mu pomagal, naju je iz teme nekdo napadel…«
»Kdo?« me prekine inšpektor.
»Mislim, da je bil Tomi Sušnik, ampak nisem prepričan. Z njim ima predvsem moj prijatelj nekaj neporavnanih računov. S Semirjem ni imel težkega dela in ko ga je ležečega na tleh brcal, sem mu skočil na pomoč. Še sanjalo se mi ni…«
»Da bi lahko bil oborožen,« me dopolni Geralt.
»Na srečo mi je prestrelil le mišico na roki. Po strelu pa se je ustrašil in zbežal. Razumite, da nisem mogel k zdravniku. Vsi trije bi leteli s faksa… Ne poznate našega dekana.«
»O pa še kako ga poznam…« zlovoljno zamrmra in znova za hip pomolči. »Zelo dobra taktika, Alex Volk. Najbrž tako kot od vas, tudi od vaših dveh prijateljev ne bom izvedel resnice. Kako vem, da lažete? Šele enaindvajset let imate in izdajajo vas stvari, o katerih se vam niti sanja ne. A ste prebrisani, prav zares ste…«

Kako hudiča…?

»Ampak jaz bi vas vseeno nekaj prosil. Če boste pripravljeni kadarkoli govoriti o tem, je tule moja telefonska. In ne zapletajte se v kaj nevarnega. Nihče ne more vsega sam. Še posebej če je vmes nekaj česar ne more obvladati. Sedaj pa lahko vsi trije greste, ne ljubi se mi več poslušati cenenih zgodbic!«

Počasi vstanem, z mize poberem snežno belo vizitko in si jo nemarno vtaknem v žep. Rahlo pokimam v pozdrav, ko me znova zaustavi njegov gromki glas.

»Upam, da z vašo roko ni nič hujšega, Volk. Nasvidenje do naslednjič!«

* * *

Naša restavracija Snick3rs stoji na čisto drugem koncu študentskega naselja in ni tako priljubljena kot Eddie’s bar. Prvi razlog je ta, da sta v njej hrana in pijača svinjsko dragi in si jo zato lahko privoščijo samo študentje, ki živijo v najbolj luksuznih stanovanjih (in pravzaprav jih sploh ni tako malo), drugi pa je ta, da v njej ni nobenega pravega nadzora in še prekmalu se ti lahko zgodi, da se usedeš za »nepravo« mizo, ki je ravno tisti trenutek rezervirana za dekana Delica, ali pa pridejo starejši letniki in ugotovijo, da za njihovo stalno mizo sedijo bruci. Kazen je neusmiljena, saj sva s Scorpionom nekoč dobila vso hrano v obraz, na koncu pa sva morala vse skupaj počistiti, čeprav nisva bila nič kriva. Toda lastnik restavracije nama je dal vedeti, da bi morala vedeti za katero mizo se bova usedla. In restavracija Snick3rs si po mojem mnenju tega imena pravzaprav sploh ne zasluži. Kar se mene tiče, je restavracija en prostor, kjer se usedeš in v miru poješ, kjer imajo natakarji enako spoštljiv odnos do vseh, kjer si hrana zasluži naziv hrana in ki je prostor, ki te ne spominja na najbolj zanikrno delavsko menzo.

Ampak kakorkoli že, vsi trije smo bili preveč šokirani in pretreseni, da bi lahko skuhali karkoli pametnega in ko sem Semirju ter Vladu povedal, da lahko gremo ter ju s tem povsem presenetil, so nas naši želodčki opomnili, da danes nismo še nič jedli. Tako smo se družno odločili, da jo mahnemo skozi naselje do restavracije (vsi ji najraje rečejo samo restavracija) in poskusimo kaj spraviti vase.

»Fanta…« tiho izdavi Vlad, ko po tričetrt ure končno dobimo naročeno in si odreže kos zažganega dunajskega zrezka. »Jaz nimam kam iti…«
»Mhm,« zamomlja Scorpion s polnimi usti. »Tvoja soba je zdajle najbrž že zapečetana. Ampak nekaj časa bi mogoče lahko…«

Na sebi začutim vprašujoč pogled in po hrbtu me kar zmrazi.

»Saj ne misliš resno,« se zasrepim v prijatelja.
»Saj ne bi bilo za stalno,« zašepeta Vlad. »Samo dokler ne najdem drugega stanovanja. Tam…«
»Ne bi več mogel živeti,« ga dopolni Scorpion.
»Ne, res ne bi mogel… Saj ni… mogoče,« se mu zatresejo ustnice.
»Daj no, Vlad,« obupano reče Scorpion in ga objame čez rame. Tudi jaz bi Vladu rad pomagal, niti predstavljati si ne morem kako bi mi bilo, če Scorpiona kar naenkrat ne bi bilo več. Toda… Da bo tale zguba živela z nama? Ko imava že tako majhno sobico? Zagotovo obstaja tudi kakšna boljša rešitev. Toda Scorpion me strupeno pogleda, da se mi špaget zatakne v grlu.
»Okej, okej, nekaj noči najbrž lahko prespiš pri naju,« zamomljam.
»Hvala, Scorpion,« mi da Vlad vedeti, kako zelo se zaveda, da mi njegova prisotnost ne bo prav nič všeč.

* * *

Življenje je kot kurja lojtra,
Kratek in posran,
Vse kar si zamislm,
Se podre še isti dan,
Če slučajno se zgodi da kdaj sem nasmejan,
Se vedno najde kakšna baba,
al pa kak pesjan…

Eddie’s bar je ta večer neverjetno prazen, pravzaprav smo že ob devetih zvečer v njem ostali samo mi trije in Eddie, ki je večino dneva preživel ob naši mizi in nas poskušal potolažiti. Novica o Siggijevi smrti se je seveda kot blisk razširila po celem naselju in kot da to ne bi bilo dovolj, so čisto vsi vedeli, da sta bila zraven tudi Volk in Scorpion. Ko pa sva midva poleg, to baje ne pomeni nič dobrega. No, na našo srečo je bilo to tudi vse kar so vedeli, saj si ne morem zamisliti kakšne govorice bi se takoj začele širiti, če bi se razvedelo, da je bil Vladov cimer brutalno pretepen.

Prvi dve rundi je velikodušno častil Eddie, naslednje pa mu Scorpion ni več pustil. Celotno popoldne skoraj nismo spregovorili besede med seboj, vsak je bila zatopljen s svoje črne misli. Vlad je najbrž premišljeval o Siggiju, jaz pa o tem kar dejansko vem in o kriminalistu Rivu. Zakaj me je spustil, čeprav je vedel, da lažem? In kateri link je kliknil ubogi Siggi, da ga je Izklop tako zdelal? Prepričan sem sicer, da je temu kriv Mortal Kombat, ampak zagotovo obstaja še vsaj milijon stvari, ki bi ga lahko tako zdelale. O čem premišljuje Scorpion? Njegove oči so zasanjane in zagotovo je tudi sam z mislimi nekje daleč proč…

Spet me špikne v križu in s težavo vstanem s stola. Bolečina je vse bolj pekoča in širi se mi po hrbtu navzgor, vse do tilnika. Komaj slišno zaječim, toda Semir takoj dvigne pogled.

»Kaj je narobe, Alex?« prestrašeno izdavi, kot bi pričakoval, da se bom zdaj zdaj na tla zgrudil tudi sam.
»Hrbet me boli,« odsotno izjavim. »Daj me stresi.«
»Te bom jaz,« se zareži Eddie.

S hrbtom se prisloni k mojemu in mi ponudi roki, ki ju trdno zgrabim, nato pa me vzdigne kot peresce in me nekajkrat strese, da čutim kako mi pokajo vse koščice v telesu.

»A je boljš?« se zasmeje, ko me spet spusti na tla.
»Malo,« zamomljam. »Daj, jaz bom šel spat, čudno se počutim. Imaš ti ključe, bosanđeros?«
»Ja, v žepu,« odvrne. »Saj bova šla tudi midva. Pomoje bo najbolje, da poskusimo vse skupaj najprej prespati. Jutro ima ponavadi drugačne oči.«
»Ne pa jih nima,« zahlipa Vlad. »Siggija ni več. Mojega najboljšega prijatelja je nekdo pretepel do smrti… Nikoli več ga ne bo. Mojbog, nikoli več ga ne bo, Scorpion…«

Tokrat se milo stori tudi Eddieju, ki ponavadi ne kaže čustev in tiho nas pospremi iz bara. Vlad je pijan kot mina. Hrane se je komaj kaj pritaknil, potem pa je zlival Heinekene vase, kot da so voda. In kolikor ga jaz poznam, pijače ni nikoli ravno dobro prenašal. Sploh se ne čudim, da se je šele zdaj zavedel krute resničnosti.

»Nikoli več ga ne bo,« polglasno momlja, ko se opoteka po pešpoti, medtem ko mu Scorpion pomaga, da sploh drži ravnotežje.

Jaz se počutim tako čudno, kot že dolgo ne. Križ me peče in noge mi drevenijo. Na roko sem čisto pozabil, saj me niti najmanj ne boli. Toda ko skočim k Vladu in ga podprem, da ne bi zgrmel po tleh, me ta nerodno dregne naravnost v povito rano. Saj nima ta bolečina v križu kaj veze z njo?

Ko se počasi privlečemo do najinega brloga, se Vlad ne zaveda več samega sebe. Njegovo govorjenje postane nerazločno žlobudranje in zagotovo je na robu bruhanja. Ampak s Scorpionom sva že toliko let prijatelja, da se znava sporazumevati tudi povsem brez besed. Tako Semir zvleče Vlada v kopalnico in mu k glavi nastavi vedro, sam pa prinesem nekaj odej in zasilno ležišče je v nekaj minutah napravljeno.

»Ravno gostoljubna pa tudi nisva,« zamrmra Scorpion, ko opazuje spečega Vlada, kako nemirno trza v pijanskem snu.
»Pa res ne,« s smrtno resnim glasom odgovorim jaz in ga dregnem pod rebra. »Spijeva še vsak eno pivo?«
»Može,« se strinja Semir.
»Ampak….« mi ostane stavek v grlu, ko odprem hladilnik. »Semir, si jih ti kupil?«
»Ja, kdaj pa bi jih lahko?« mi zarenči nazaj.
»Sinoči sem spil zadnje Nikićko, zdaj pa poglej hladilnik,« mu nejeverno odvrnem.

Neverjetno, ampak najin hladilnik, v katerem se vedno najde kakšno posamezno pivo, zablodela konzerva, občasno pa tudi kakšna solata, ali lonec postane mineštre, je do zadnjega kotička napolnjen s Heinekeni. Zelene pollitrske steklenice, lepo zložene druga na drugo, vse prijetno hladne.

»Neka me sagromi!« uide Semirju in obenem napne ušesa. Iz kopalnice se namreč nedvoumno sliši, da se je Vladu dokončno obrnilo. »Grem k njemu, da se mi ne zaduši,« doda. »Konec koncev je bila to moja ideja.«

Globoko zavzdihnem, iz hladilnika vzamem dve pivi in se olajšano uležem na svojo posteljo. Najin računalnik tiho brni za mojim hrbtom in sprašujem se, kakšen smisel ima uganka, ki se zapleta od včeraj zjutraj in to vedno bolj. Vse se mi vrti pred očmi in nič nima pravega smisla. Scorpion, jaz, Eddie, Vlad, Siggi, Geralt… Globoko nagnem iz steklenice in olajšano zacmokam. Zares mi je manjkala.

»Gotovo je,« se oglasi Scorpion čisto zraven mene. »Zbruhal se je kot vidra, mislim da se do jutra ne bo premaknil.«
»Prestrašil si me, kako ti to uspe?« ga začudeno pogledam.
»Kaj?« se oglasi s svoje postelje.
»SEMIR, HUDIČA, KAJ SE DOGAJA!?« zavpijem.
»Zakaj?« me čisto nedolžno vpraša nazaj.
»Najprej si bil v kopalnici, potem kar nenadoma zraven mene, zdaj že na postelji! Kaj to pomeni?! Ne razumem več!«

Čisto sem razburjen in čutim kako mi utripajo vse žile na vratu. Toda v Scorpionovih očeh je nekaj, česar do zdaj nisem opazil še nikoli. Bleščijo se od jeze in ves postaja zaripel, kot da bo zdaj zdaj skočil name in me skušal pretepsti. Saj sva se že velikokrat sprla, ampak takšnega ga nisem še videl.

»Alex…« mi zapreti. »Alex, mi mogoče groziš?«
»Ne, Semir,« mu odvrnem. »Nikakor. Scorpion, kaj ti je?«
»Ti jebeni!!« zavpije in preden bi se zavedel kaj se dogaja, skoraj poleti s svoje postelje na mojo in začutim močan udarec v obraz.

Moja bolečina v hrbtu postane nevzdržna in glasno zakričim, ko nekaj stisne mojo hrbtenico in jo zvije kot mlado vejo. Vmes dobim po obrazu še nekaj močnih udarcev mojega podivjanega prijatelja in poskušam blokirati njegove pesti, ki udrihajo po meni.

»SEM…« poskušam zavpiti, vendar se mi iz ust oglasi le divje in nerazumljivo renčanje.

Ostalo je podobno sanjam. Še se zavedam samega sebe, ampak to nisem jaz. Nič več nisem navaden Alex, saj so moje roke postale kosmate šape, ki divje zamahujejo proti prijatelju, ki ima na obrazu grimaso, kakršne pri njem še nikoli nisem videl. Željo po ubijanju. S šapami ga odrinem od sebe in skočim s postelje. Poskusim se postaviti na zadnje noge, ampak ne gre. Zadnje tace me ne zdržijo. Scorpion je na kolenih in skuša se pobrati, ampak tega mu ne smem pustiti. V velikem loku skočim nanj in se mu poskušam zagristi v vrat, medtem ko me on z rokami poskuša držati proč od sebe. Vse v meni kriči, slišim tuljenje in pošastne krike. Vidim Scorpionove oči, kako se razširijo od groze, ko me zagleda. Vidim kako se njegova maska razblini in da se sprašuje kje je, nato pa omahne vznak. Pomirim se tudi jaz in telo me spet začne ubogati. Zlezem s prijatelja in naslednje kar zaslišim je, kako glasno zavijem proti stropu. Saj nisem vendar… Scorpion, zbudi se!!

Počasi se po vseh štirih priplazim do njega in ga začnem nežno lizati po obrazu. Samo tako ga lahko zbudim, še preden se bom tudi sam in izgubil spomin na vse kar se je dogajalo v zadnjih par minutah.

»Kristina, ti hudiček mali,« čisto nedolžno zašepeta.

Rad bi mu rekel naj odpre oči, naj me pogleda, ampak iz ust mi spet pride nerazumljiv lajež in zamolklo renčanje. Še nekajkrat ga poližem po obrazu.

»Nezadovoljiva si,« še enkrat pomlaska z usti in počasi odpre oči. Mater, fant se je čisto zares zatreskal v Tomijevo punco.

Nekaj časa samo strmi vame, nato pa se iz njegovih ust razvije najbolj prediren krik, kar sem jih kadarkoli slišal v življenju.